Piše: Mitja Iršič
Kaos, ki je nastal zaradi prostega dne, namenjenega sanaciji poplav 14. avgusta, kaže, kakšna improliga je zdajšnja vlada. Videti je, kot da vlada in koalicija le pokrivata trenutne dnevne navdihe predsednika vlade – človeka, ki mu je medijska imuniteta tako stopila v glavo, da je začel verjeti v lastno nezmotljivost. Večkrat smo že videli enak neroden ples politike: Golob reče nekaj šankovsko všečnega, a neumnega, težko izvedljivega in gospodarsko škodljivega. Nato se ministri in državnozborska koalicijska večina trudijo, da bi ga pokrili. Pri tem jim izdatno pomagajo mediji. Tak ples je včasih smešen, včasih že malce patetičen, a na koncu ima posledice. Ne za Goloba, niti za koalicijo, pač pa za nas, navadne državljane.
To smo že doživeli ob napovedi »happy enda« za delavce v pravosodju. Pa ko je Golob v zanosu ljudskega navdušenja nad gasilci tem kar individualno obljubljal denarne nagrade. Če je prejšnja vlada sklicevala široka, politično in strokovno raznolika posvetovalna telesa, je zdajšnja vlada bolj podobna beloruski. Tam Aleksander Lukašenko pove, da je igranje hokeja dobro zdravilo proti koronavirusni bolezni, nato pa se oglasi ministrstvo za zdravje, ki pove, da mraz res krepi imunski sistem, na televiziji pa predsednikove besede podkrepi član nacionalnega sveta za zdravje, ki anekdotično pove, da severna ljudstva zbolevajo manj kot južna – vsakršna podoba z nasveti slovenskega premierja, da se covid zdravi z vodo in s soncem je zgolj naključna.
Takšna je oblast v državah s strogo vertikalno strukturo, kjer je celotna politika odvisna od »muh« enega samega politika. Zgodovinsko je simbol takšne vrste vladanja Neron, absolutistični, a popolnoma čustveno nestabilni vladar z izredno nizko inteligenco in impulzivnimi odločitvami, pod katerim je Rimsko cesarstvo skoraj doživelo (prvi) kolaps. Razsvetljenih avtoritarcev je bilo v zgodovini izredno malo. Morda je bil edini takšen singapurski predsednik Lee Kuan Yew, ki je Singapur – z drakonsko, a ekonomsko drzno politiko – popeljal iz ribiške vasice na konici malezijskega polotoka v svetovni finančni center.
Po enem letu vladanja zdajšnje koalicije je jasno, da je Robert Golob veliko bliže Lukašenku kot Leeju. Impulzivnost njegovega vladanja je do zdaj Slovenijo popeljala na divji vlakec smrti iz zgodbe o uspehu v času pandemije do bolnika z nadpovprečno inflacijo, s hiranjem gospodarstva, z visokimi davki, pa kljub temu poleg tega še z visokim primanjkljajem. Golob pa do zdaj ni imel še nobenih resnih globalnih pretresov – ko je prevzel oblast, je vojna v Ukrajini že dobivala podobo trajnega konflikta, cene energentov pa so že kazale znake stabilizacije.
Zdaj se sooča s prvim resnim izzivom – Slovenijo je dež zalil bolj kot kadarkoli v zgodovini. In videti je, da bo vladal tako, kot je vajen. Z impulzivnostjo, s hitrim jezikom, z všečnimi, a neizvedljivimi obljubami in predvsem s poudarjeno operativno nesposobnostjo. En dan bi gradil montažne hiše v nekaj mesecih, drug dan, ko mu nekdo očitno nekaj prišepne o neizvedljivosti takega projekta, pa pove, da se nič ne more zgoditi v nekaj dnevih in da ne ve, ali jim bo to res uspelo. En dan govori o škodi 500 milijonov evrov, drug dan o dveh milijardah, tretji dan (brez pravih številk) že govori, da bo škodo z našim denarjem kompenziral kar lokalnim samoupravam (občinam). Kot političnemu naturščiku mu očitno ni jasno, da bo s tem povzročil pravi računovodsko-birokratski kaos, kjer nihče ne bo vedel, kdo pije in kdo plača in bo možnost za meglo izrednih razmer, za katero se rada razbohoti korupcija, toliko večja. Niti ne ve, da se takšnih načrtov ne dela brez zelo natančne ocene škode. Takšno topgunovsko ravnanje je primerno za kakšnega populističnega politika iz obeh skrajnosti političnega parketa, ne pa za predsednika vlade. Če je tak človek na oblasti, postane okolje tako za gospodarstvo kot za državljane povsem nepredvidljivo. Tako kot se Rusi (na tiho) sprašujejo, kaj bo Vladimir naredil jutri, tako se povprečni slovenski državljan enako sprašuje o Robertu. Enako pa se sprašujejo tudi podjetniki. Predvidljivo poslovno okolje je namreč jedro uspešnega gospodarstva, uspešno gospodarstvo pa je prvi pogoj svoboščin in prosperitete naroda. Tega pa z Robertom Golobom na čelu ni in ne bo. Robert Golob ima veliko zanimivih lastnosti – predvidljivost ni ena od njih.
