Pred praznikom vseh svetih nas je poklical župnijski upravitelj in pravni zastopnik Župnije Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik mag. Sebastijan Valentan in nas povabil na ogled prenovljenih, skoraj 300 let starih katakomb, ki so jih doslej poznali le redki.
S fotografinjo sva se v Malečnik odpravili na praznik vernih duš, 2. novembra, dopoldne, v večernih urah pa je bila tu tako kot nekoč prvič po več kot sto letih darovana maša. V katakombe vstopimo skozi poseben vhod na zunanji desni strani župnijske cerkve sv. Petra v Malečniku, kjer je napis: Bog se smili kreš. verne duše vicah 1857 (Bog se usmili verne krščanske duše v vicah). Na vrhu stopnišča nas pričaka starodaven kamnit nagrobni spomenik s figuraliko smrti in z Marijinim monogramom. Nato se po devetnajstih stopnicah spustimo do edinstvenih katakomb (grobnice ali kripte) v Sloveniji. Davnega leta 1730 jih je dal postaviti takratni malečniški župnik dr. Janez Sittich (župnik v letih 1724–1759). Katakombe so dolge 12, široke pa 4 metre.
Freske in skrivni rov
»Tam so pokopani duhovniki, tu laiki, zaslužnejši krajani Malečnika,« nam razloži mag. Valentan ob prihodu v katakombe. »Vidim prav, da so freske lobanj naslikane v slovenski narodni noši? Da nosijo lobanje avbe?« ga vprašam. »Ja. Ravno včeraj mi je dr. Šerbelj (dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar, op. p.) dejal, da imata dve res avbi na glavi in ne vemo zakaj,« pravi. »Verjetno, ker sta Slovenki,« dodam. »Lahko. Tu sta namreč pokopani dve sestri. Napis ob lobanjah je v nemškem jeziku,« pripoveduje mag. Valentan, ki mi pritrdi, da lahko nasproti vidimo fresko moške lobanje, prav tako naslikano v narodni noši, s klobukom na glavi.
»So bile katakombe namenjene samo grobovom ali so se tukaj kristjani tudi skrivali pred nevernimi oblastniki?« – »Tega ne vemo. Je pa tu skrivni rov, ki ga nameravamo odpreti pod strokovnim vodstvom,« nam pokaže kamniti pokrov na tleh sredi prostora. »Rov naj bi peljal pod reko Dravo na drugo stran Maribora. To bo velika zgodba. To je posebnost katakomb.« – »Kako pa je videti ta rov?« – »Nič ne vemo,« pravi mag. Valentan in nadaljuje:
»Tu lahko vidimo kamniti oltar z relikvijami sv. Križa. Nazadnje se je tu darovala maša pred sto leti. Imamo podatek iz Slovenskega gospodarja iz leta 1931, kar bo zdaj tudi skoraj 100 let, kjer je bilo napisano, da so se tukaj nekoč darovale svete maše.« – »Samo na praznik vseh svetih?« vprašam. »Verjetno le na vernih duš dan, mogoče pa tudi ob drugih priložnostih. Tega ne vemo,« odgovori.
V notranjost katakomb pelje devetnajst kamnitih stopnic.
Kostnica v katakombah
»Zasteklitev kostnice oziroma stena, kjer je kostnica, je nova. Izdelal jo je gospod Rafko po vzoru švicarskih katakomb.« – »V obliki križa?« – »Ja, drži.« – »Čigave kosti pa so v kostnici?« – »Ljudi, ki so bili pokopani okoli cerkve, kjer je bilo nekoč pokopališče. Potem se je to prekopalo.« – »Niso to kosti ljudi iz katakomb?« – »Ne. Ti so zazidani. V teh nišah. Tu so polni grobovi.« – »In te prazne niše?« – »Te pa še čakajo.« – »Koga?« – »Prebivalce. Tako piše v kroniki.« V malečniških katakombah, ki so skoraj pod celotno površino župnijske cerkve, je namreč na vseh štirih straneh kar 64 grobnih niš ali rak (iz besede rakev = krsta), od katerih jih je 14 zazidanih.
»Zanimivi so napisi v latinskem jeziku. Danes ljudje ne znajo latinščine, vidijo pa freske lobanj z rdečimi in črnimi bireti (duhovniškimi pokrivali) ter vejo, da gre za posvečeno osebo,« nadaljuje s predstavitvijo mag. Valentan. Kot smo lahko prebrali na spletni strani župnije, v nišah za oltarjem počivajo zemeljski ostanki naslednjih duhovnikov: Janeza Ferdinanda Knechtla pl. Knechtelshofena (+ 6. 7. 1708) iz častitljive mariborske rodbine, Janeza Jurija Barthalottija (+ 6. 12. 1724), Urbana Vincencija Böchaimba (+ 22. 7. 1730) iz Jarenine (Jahring – Iaring), dr. Janeza Krstnika Sitticha (+ 4. 1. 1759) in Jožefa Dornika (+ 14. 7. 1868). Barthalottijev nagrobni napis se končuje z besedami: »Quod bene fecit, habet«, kar pomeni: Kar je dobrega storil, to ima. Na koncu Sittichovega nagrobnega napisa beremo: »reqVIesCat teMpLI reaeDIfICator«, kar v prevodu pomeni: Naj počiva graditelj cerkve. Poudarjene velike črke iz tega napisa so hkrati rimske številke (kronogram), ki dajejo letnico 1759, to je letnico njegove smrti (6+100+1000+51+501+1+100 = 1759). Na Böchaimbovi nagrobni plošči je latinski napis, ki pravi: Prečastiti gospod Urban Vincenc Böchaimb, resigniral kot župnik v Jarenini, magister filozofije, umrl 22. julija 1738, star 66 let. Tukaj počiva in si vsake kvatre polaga temelj za večni mir.
V katakombah počivajo
V katakombah so, kolikor je znano, pokopani še: Georg Schmuz (+ 1724), Filipp Knechtl (+ 1743), Margaretha Bratschgo (Bračko) (+ 1730), Lucia Purgan, Helena Piebek in Margaretha Siebenbürger (+ 3. 3. 1740). »So takrat ljudi pokopavali tudi v žarah?« – »Ne, to je bilo prej in zdaj zopet.« Vhod v katakombe je bil prvotno iz cerkve, in sicer z desne strani ob oltarju sv. Janeza Nepomuka, kjer se še vidi prva stopnica na cerkvenem tlaku. Ker je cesar Jožef II. zapovedal vse kripte (grobnice), ki so imele vhod iz cerkve, zazidati, je dal malečniški župnik in častni kanonik Marko Glaser leta 1857 z mnogimi stroški in velikim trudom predreti debeli cerkveni zid ter na zunanji strani cerkve sezidati prizidek in vhod.
Medtem ko je fotografinja fotografirala notranjost katakomb, sem mag. Valentana še vprašala, kako je prišlo do ideje, da jih znova odprejo. »So to predlagali župljani?« – »Na mojo pobudo so se odzvali.« Enega od njih, ki je bil tisti dan z nami, sem vprašala, ali je bil v katakombah, ko so jih odprli, poseben vonj, pa je odgovoril, da je bilo zatohlo. Sam prostor pa je bil poln peska. Tega so zvozili ven in očistili katakombe, tako kot so videti zdaj, da so primerne za ogled in obred. »Gre za spoštljiv odnos do prostora,« še doda.
O župnijski cerkvi
Napisati moram, da so naju pred ogledom katakomb župljani prijazno sprejeli in popeljali na kratek ogled župnijske cerkve, kjer sva skozi talno nišo že videli v katakombe, podobno kot je to v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Sicer pa je bila prvotna cerkev v Malečniku romanska in je bila zgrajena na istem mestu. Ker pa je Drava tekla mimo hriba, kjer je zdaj cesta, je zaradi poplav in spodjedanja hriba temeljem cerkve grozila nevarnost. Šempetrčani so organizirali prošnje procesije in nevarnost je minila. Lega župnijske cerkve pred letom 1730 je bila nekaj metrov bolj proti Dravi, tako da je zvonik sedanje cerkve stal v sredini prednje strani. Na zvoniku se še vidi, da je bila prva cerkev veliko nižja od sedanje; njena dolgost je segala le do sedanjega prezbiterija. Nekatera še obstoječa znamenja kažejo, da je bila zidana v gotskem slogu.
Turki požigali in plenili
Zanimiv podatek za današnji čas je, da je 1532 turški sultan Sulejman II. drugič z veliko vojsko drl pred Dunaj. Ker pa je izvedel, da je mesto močno zavarovano, in ker se mu je že med potjo tja trdnjavica Kisek pod poveljnikom Nikolajem Jurišičem junaško postavila v bran, se je vračal skozi Štajersko. Po poti je povsod pustošil, požigal in plenil. Oddelek turške vojske je med Mariborom in Meljem prečkal Dravo. Ob tej priložnosti so Turki obiskali tudi Župnijo Sv. Peter in župnijsko cerkev ter podružnico na Gori požgali. Kmalu po tej nezgodi je bila župnijska cerkev popravljena in primerna za službo božjo. Leta 1535 je k Sv. Petru pri Mariboru prišel lavantinski škof Leonhard, pooblaščenec salzburškega nadškofa, posvetil zvonove in blagoslovil pokopališče. Prav tako je posvetil obe cerkvi: sv. Petra in Matere Božje na Gori.
Sedanja cerkev
Sedanjo cerkev je dal postaviti dr. Janez Sittih, ki je bil tu župnik med letoma 1724 in 1759. Zidava ali slog cerkve je romanski. Ima 7 oltarjev, veliki oltar je posvečen sv. Petru, ki ga je leta 1736 izdelal Mariborčan Matija Leituer. Postavil in pobarval ga je Jan. Valentin Karcher leta 1739. Podoben je oltarjem v Mariboru, Rušah in Vuzenici. Na oltarju ste dve podobi: glavna podoba je Kristus, ki daje sv. Petru ključe − višjo cerkveno oblast. Olje je leta 1737 naslikal slikar Franc Ignac Flurer iz Gradca. Druga, manjša podoba je spreobrnitev sv. Pavla istega slikarja. Nad oltarjem je Sveta Trojica, obdana z nebeškimi angelci.
Na desni strani sta v glavnem oltarju veliki izrezljani podobi sv. Nikolaja in sv. Janeza Nepomuka, na levi pa sv. Ruperta in sv. Valentina.
Kot božji dar
Po ogledu so naju s fotografinjo povabili na kavo in rogljičke v župnišče, prekrasno stavbo, ki pa je potrebna resne prenove, saj zgradba nima niti centralnega ogrevanja niti kopalnice. A zdi se, da je s prihodom mag. Valentana zapihal nov veter, ali kot mi je rekel eden od župljanov, je on božji dar zanje, saj bo zdaj župnija še laže dihala. Kot sva izvedeli, v župniji delujejo župnijski pastoralni svet, gospodarski svet in Karitas. Verouk za osnovnošolce poučujeta katehetinja in katehet ter sam mag. Valentan. Je pa »gospod župnik« že izobesil zastave nad vhod v župnišče, vatikansko, slovensko in evropsko. Prav tako lahko na tabli z naslovom opazimo župnijski grb, ki ga je sestavil dr. Tadej Jakopič.
