Piše: Mitja Iršič
RTV poroča, da je po neuradnih informacijah ustavno sodišče odpravilo začasno zadržanje izvajanja dela novele zakona o RTV Slovenija, s čimer bi se lahko dokončno konstituiral novi svet RTV Slovenija. Za ta sklep naj bi glasovali štirje sodniki, eden pa je bil proti. Neuradnim novicam iz Kolodvorske lahko verjamemo, saj se je pot med tremi aktivističnimi sodnicami, skrajno levo srenjo na RTV Slovenija in Mirovnim inštitutom do zdaj izkazala za robustno. Kaj to pomeni za slovensko demokracijo? Kaj to pomeni za vladavino prava?
Najprej seveda gre za veliko zmago gromovnikov Roberta Goloba, ki bodo končno po letu poskusov uspeli pod svojo kontrolo spraviti še zadnjo medijsko postojanko, ki je še niso osvojili. Odlazkova hobotnica je že njihova, Pop TV je itak eden od neuradnih ustanoviteljev lika in dela Roberta Goloba, na Siolu so postavili svojega urednika – ostala je le še RTV Slovenija kot zadnja postojanka vsaj kančka pluralnosti v drugače svinčeni homogenosti slovenskih medijev, kakršni še ni bilo para od trdih petdesetih let naprej.
A za kakšno ceno so si uspeli podjarmiti javni zavod? Cena bo ogromna, na takšen ali drugačen način jo bodo čutile generacije. Stopili smo v sfero, kjer vladavina prava več ne velja, kjer je pravna država le še koncept, s katerim oblast s formalizacijo svoje avtoritarnosti dosega svoje cilje. Da je bila novela potencialno neustavna, je bil med resnimi pravniki skoraj konsenz – celo Miro Cerar mlajši, ki je bil nekoč levi predsednik vlade in eden izmed maziljencev globoke države, se je strinjal, da je zamenjava programskih svetnikov (in posledično celotnega vodstva) sredi mandata več kot sporna. A o tem bi se dalo razpravljati in pisati eseje. Še večja eklatantna svinjarija je, da so sodniki z odpravo začasnega zadrževanja ustvarili popolni precedens, ko so pobudnikom presoje neustavnosti odrekli pravno varnost, ki so jim jo nekoč že dodelili (kot je v prispevku na RTV Slovenija povedal Peter Jambrek, eden očetov slovenske ustave, je sodišče začasno odredbo v zgodovini države razveljavilo le enkrat in še to le takrat, ko so s tem pobudnikom ugodili, ne pa jim škodili).
Jasno je kaj se je zgodilo. Videti je, da so tri sodnice najprej politične aktivistke in šele nato pravnice. Videti pa je tudi, da sta očitno dva ustavna sodnika “zagrizla” v prepovedan sadež. Težko je špekulirati, kakšen, rečem lahko samo eno: če bosta v naslednjih nekaj letih prišla do uglednih služb v Evropskih institucijah, je čas, da zadevo, tudi s poročili medijskih virov iz Slovenije, raziščejo tudi mednarodni organi. Zanimivo je, da je recimo Rajko Knez v izvirnem sklepu napisal ločeno mnenje, ki je bilo tako prepričljivo v smer neustavnosti zakona, da je odločitev, s katero je (domnevno) glasoval za odpravo zadržanja, povsem skregana z njegovim izvirnim pogledom na zadevo. Kakorkoli – vsak naj živi s svojo vestjo. Na koncu nam bo ostalo le to.
Proces pred ESČP le nepomembna formalnost
Jasno je, da bo zdaj šla stvar naprej na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČŠ), kjer bodo programski svetniki seveda sodbo dobili, slovenska pa bo raztrgana in ponižana. A takrat bodo ustavni sodniki že zdavnaj “na varnem” v kakšni ugledni evropski službi, odškodnino, pa bomo plačali mi, davkoplačevalci. Seveda se takrat – čez leta – o tem ne bo več pogovarjalo tako intenzivno. Takrat bo vsa zgodba že pase, Marcel Štefančić jr. pa bo takrat že slavil 35 let streljanja butlsocialističnih preproščin na malih ekranih javnega zavoda. Zamahnili bomo z roko in rekli: “To je pač Slovenija.”
A ni tako preprosto. Tokrat je vendarle drugače. Takšne destrukcije vseh postulatov na tem nivoju še nismo doživeli. Doživeli smo jih recimo v brisanju prisluhov v aferi farmacevtka, doživeli smo jih v dvakratni obsodilni sodbi Janezu Janši ali pa z 22 ovadbami Francu Kanglerju. A Ustavno sodišče je vendarle vedno bilo neki garant normalnosti. Lahko smo se zanesli, da bo razsodilo v skladu s poklicnimi standardi, pravno stroko in – predvsem – z vestjo. Nič več. Časi, ko je Janša dobil sodbo na Ustavnem sodišču brez glasu proti, so mimo.
Smo Rusija leta 2000
Danes smo Rusija leta 2000 – birokratska avtokracija, kjer so pravosodni procesi svojevrstna farsa, ki jo uprizarjajo režimski organi in režim, kot kakšno lutkovno predstavo za ljudstvo, ki ima potem nek občutek, da stvari potekajo po ustaljenih in zakonitih formalizmih. Se pravi, Slovenija bo po razlastitvi sklepa formalna demokracija z že do zdaj s strani vzporednega mehanizma ugrabljenimi institucijami, ki so samo čakale na dovolj drznega avtokrata prave barve, ki se jih bo polastil in jih konsolidiral kot sebi lojalne skupine aparatkov. Rusija se je začela spreminjati v sedanjo fašistično tvorbo takrat, ko so Putinovi lojalisti prevzeli pravosodje. Nato je sledilo vse drugo. Leta 2006 so ustrelili Anno Politkovskajo. Obsodili so človeka, ki dokazano ni imel nič s tem, Kadirovi rablji, ki so dokazano zagrešili umor, pa danes najbrž morijo otroke po Ukrajini. Anekdote pravijo, da so bile sodnice v neposredni telefonski zvezi s Kremljem, kjer so jim uradniki diktirali besedilo sodbe za Alekseja Navalnega.
Fašistizacija Rusije se je zgodila v petih letih. Fašistizacija Belorusije, po tem ko jo je prevzel “borec proti korupciji” Lukašenko, le v dveh. Obe državi sta danes uradno demokraciji. Tudi Slovenija. Demokracija je genialna maska za resničnim avtoritarizmom, ki se skriva za formalizmi. V takšni državi pa ne čakajte predolgo, preden pridejo po vas. Veliko Rusov je čakalo tako dolgo, da danes nimajo več kam. Morda čez 10 let, morda čez 20, morda čez 25, a le vprašanje časa je, kdaj bo stranka Levica implementirala svoj politični program ukinitve zasebne lastnine, Ustavni pravniki prihodnosti pa bodo rekli, da 33. člen ustave, ki zagotavlja zasebno lastnino in dedovanje, obstaja in velja, ampak si ga je treba razlagati bolj po metodi družbene pravičnosti. Ne čakajte tako dolgo, bi vam danes rekli obupani mladi Rusi, Venezuelci in Belorusi. Oni nimajo več kam – vi lahko greste danes kamorkoli.
