Bila je četrta adventna nedelja, 23. decembra 1990. Samo še dan je manjkal do svetega večera. Tista nedelja je bila drugačna od drugih. Bil je zgodovinski dan, ki so ga nekateri pospremili s Prešernovimi verzi »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan«. Slovenci smo tisti dan odločali o svoji usodi na plebiscitu in prvič v svoji zgodovini odločili, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država.
Pot do plebiscita je bila trnova. Naziv »plebiscit«, ki pomeni splošno ljudsko izrekanje na referendumu, je imel zaradi spomina na koroški plebiscit leta 1920 (leta 1990 je minilo sedemdeset let od tega dogodka) dokaj slab prizvok. Res pa je, da je prebujanje nacionalne in državljanske ozaveščenosti v času slovenske pomladi pripeljalo do vrhunca 8. maja 1989, ko je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda«. V tistem času so že nastajale nove politične organizacije, ki so kasneje tvorile koalicijo Demos, medtem ko je projekt nove ustave, ki se je začel s t. i. pisateljsko ustavo, napredoval v Zbor za ustavo. Zmaga Demosa na volitvah je odprla pot do projekta samostojnosti, čeprav je že stara nomenklatura pod pritiski privolila v sprejetje ustavnih amandmajev, ki so povečali stopnjo avtonomije Slovenije v odnosu do Beograda. Slovenski nacionalni program, ki je bil izražen že leta 1987 v Novi reviji, pa je postal tudi program Demosa.
Najprej so ga predlagali mladi socialdemokrati …
Zanimivo je, da je prva zahteva po plebiscitu prišla v javnost že sredi marca 1990, še pred prvimi večstrankarskimi volitvami torej. Podmladek Socialdemokratske stranke Slovenije je v javni izjavi zahteval referendum o samostojnosti Slovenije. SDM, ki jo je tedaj vodil prvi predsednik Matej Makarovič, je v izjavi »Svoboda za Slovenijo« izrazila skrb, da se nekatere stranke izogibajo zahtevi po samostojni Sloveniji in še vedno vidijo prihodnost v nekakšni novi Jugoslaviji. »Socialdemokratska mladina ne more več molčati ob najnovejšem igračkanju z usodo slovenske državnosti. Odločno zavračamo teze nekaterih strank o jugoslovanski federaciji, asimetrični federaciji in jugoslovanski gospodarski skupnosti, s katerimi naj bi pri življenju ohranili jugoslovansko ječo narodov,« so takrat drzno zapisali. Ob tem so zvezi komunistov očitali protinarodno in protiljudsko usmerjenost ter opozorili, da prihodnost Slovenije ne sme biti odvisna od političnih kravjih kupčij. V zadnjem odstavku znamenite pobude pa so zahtevali referendum, na katerem se bodo o samostojni Sloveniji ali njenem povezovanju državljanke in državljani odločali sami.
Uresničitev Majniške deklaracije
Očitno je ta zahteva vplivala na usmeritev Demosa, da je poudarjal predvsem programske točke Majniške deklaracije. Tej je »konkurirala« režimska Temeljna listina, ki je videla prihodnost v prenovljenem socializmu in prenovljeni Jugoslaviji, čeprav so morali tudi predstavniki Demosove vlade zaradi nenaklonjenosti zunanjepolitičnih dejavnikov uporabljati bolj »politično korektno« govorico, ki se je izogibala izrazu »odcepitev« in je predvidevala, da bodo morda jugoslovanske republike dosegle sporazum o novi uniji neodvisnih držav.
Pogovori so kasneje o tem res potekali, vendar je srbski predsednik Slobodan Milošević tedaj že spoznal, da enotne Jugoslavije ne bo mogel obdržati, zato ni privolil v to, da bi se obdržale stare avnojske republiške meje, saj je poleti 1990 na območju Knina že začela nastajati nova srbska država na ozemlju Hrvaške (razširila se je na severno Dalmacijo, Liko, Kordun, Slavonijo, Baranjo in zahodni Srem). Nasilno delovanje srbskih upornikov je samo spodbudilo slovensko javno mnenje k temu, da je treba gospodarsko vse bolj sesuto Jugoslavijo čim prej zapustiti.
Deklaracija o neodvisnosti
Eden od Demosovih projektov, ki je sprožil postopke za osamosvajanje, je bilo sprejetje Deklaracije o neodvisnosti 2. julija 1990. Omenjena deklaracija je med drugim določala, da politični, gospodarski in pravni sistem Republike Slovenije temelji na ustavi in zakonih Republike Slovenije. »Ustava SFRJ, zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi veljajo na območju Republike Slovenije, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije.« Deklaracija je vsebovala tudi zavezo, da republiška skupščina zadolži Izvršni svet Republike Slovenije (tj. vlado), da najkasneje do začetka septembra 1990 pripravi predlog ustavnega zakona, s katerim se bo ugotovilo, kateri zvezni zakoni na podlagi te deklaracije ne veljajo na območju Republike Slovenije.
Mnenja o tem, kaj in koliko je pomenila omenjena deklaracija, so precej različna, vsekakor pa je bil to formalni začetek osamosvojitvenih procesov. Konec septembra 1990 je namreč slovenska skupščina k obstoječi stari (še Kardeljevi) ustavi sprejela nove amandmaje, ki so urejali tudi področje obrambe. Reakcija JLA je bila silovita: okupirala je prostore, kjer je do tedaj deloval Republiški štab TO.
Prelomna odločitev v Poljčah
Prav v tistem času je skupina poslancev Socialistične stranke (preoblikovane SZDL) tudi sama predlagala plebiscit, vendar je Demos še vedno računal, da bo samostojnost dosežena s sprejetjem nove ustave, ki bo nato potrjena na referendumu. Izkazalo pa se je, da projekt ustave zamuja (sosednja Hrvaška je bila hitrejša in je novo ustavo slovesno potrdila dan pred slovenskim plebiscitom), bilo je veliko negotovosti. V resnici smo novo ustavo dobili eno leto po plebiscitu, konec oktobra 1990 pa je v Demosovih vrstah postalo jasno, da ustave ne bo mogoče pravočasno sprejeti. O tem, kako je prišlo do pobude za plebiscit, je podrobneje pisal tedanji ustavni sodnik Peter Jambrek, prispevek pa smo objavili na spletni strani.
No, dejstvo je, da so s tem namenom sklicali Demosov interni posvet v Poljčah 8. in 9. novembra 1990, kjer je skupina, ki je predlagala plebiscit, navzoče presenetila s tem predlogom, ki pa so ga nato sprejeli z aklamacijo. Jože Pučnik, vodja Demosa, je še isti dan »po nesreči« sporočil datum plebiscita − 23. december 1990, s tem pa je zelo razjezil Milana Kučana in stranke, ki so nastale iz režimskih struktur. Na trdih pogajanjih je moral Demos za ohranitev datuma obljubiti, da bo dopustil ostre pogoje za uspeh plebiscita, torej absolutna večin glasov ZA glede na število vseh volilnih upravičencev. Šele 6. decembra 1990 je prišlo do sprejetja sporazuma med strankami za skupni nastop pred plebiscitom. Začela se je kampanja, ki je preplavila ves medijski prostor. Večkrat se je javno oglasil tudi tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je odločno podprl odločitev za samostojno Slovenijo in ljudi pozval k udeležbi na plebiscitu.
»Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!«
Nato je prišel zgodovinski dan. Nacionalna televizija je v večernem oddajanju pokazala reportaže z vseh koncev Slovenije, kjer so nekateri krajani že vnaprej proslavili izglasovano samostojnost. Manjkala niso niti oglašanja z volišč, kjer je bilo pričakovati večje število upravičencev »južnih« korenin (denimo v ljubljanskih Fužinah). V informativni program – večerna oddaja je trajala več kot dve uri – se je s sedeža Republiške volilne komisije oglašala Tanja Starič. Pozno zvečer je sporočila, da je plebiscit uspel, ko je bila presežena meja 750 tisoč glasov ZA.
Predvsem na ulicah Ljubljane se je začelo rajanje, napovedani ognjemet z ljubljanskega gradu, ki naj bi ga prenašala TV, pa je, zanimivo, odpadel. Politiki so se zbrali v Cankarjevem domu, kjer so si sledile tiskovne konference. Predsednik predsedstva RS Milan Kučan tisti dan ni bil videti dobre volje, že zjutraj na volišču je nekako izrazil pričakovanje, da bo plebiscitni cirkus čim prej mimo in se bomo spet lahko ukvarjali z vsakdanjimi problemi. Številne znane osebnosti iz političnega in kulturnega življenja so dajale izjave za televizijo. Najbolj se je vtisnil v spomin Jože Pučnik z izjavo: »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!« Manjša skupina ministrov Demosove vlade pa se je odločila, da tisti večer poroma še na vrh Sv. Jakoba nad Medvodami, kjer so ob kresovanju in slovesni maši pričakovali izid plebiscita.
Pol leta do realne osamosvojitve
Tri dni kasneje, 26. decembra 1990, je Skupščina RS tudi uradno razglasila rezultate. »Ta glasovalni izid mi omogoča, da /…/ slovesno razglasim pred tem visokim zborom, slovensko, jugoslovansko in vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država,« je razglasil predsednik skupščine France Bučar. Sledil je gromek aplavz. Tistega dne je tako začel teči polletni rok za zakonsko uveljavitev plebiscita, s tem pa tudi težavne priprave na ločitev od Jugoslavije, ki jih je takoj po plebiscitu začinil še Miloševićev vdor v jugoslovanski monetarni sistem. Ta rok se je iztekel 26. junija 1991, temeljni osamosvojitveni akti pa so bili sprejeti dan prej. Plebiscitni izid je omogočil tudi visoko motiviranost in enoten nastop Slovencev proti agresiji JLA, ki je sledila osamosvojitvi.
Sporočilo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve
Plebiscitni dan, 23. december 1990, se je z zlatimi črkami zapisal v slovensko zgodovino. Ne prej ne kasneje ni bila kakšna odločitev slovenskega naroda tako usodna. In prav ko je bilo najbolj potrebno, so ljudje različnih prepričanj stopili skupaj z enim ciljem − živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Kar se je zgodilo kasneje, bi lahko kdaj teklo tudi drugače, a od takrat naprej si slovenski narod piše sodbo sam. In to je pomembno. Spomini so različni in so subjektivni. Resnica pa je ena. In ta priča v prid dejstvu, da se nič ni zgodilo po naključju in zunaj konteksta. Tudi zahvaljujoč gibanjem evropske in slovenske pomladi, nastanku demokratične opozicije DEMOS in navdihu, ki je klical k demokratičnim spremembam, je slovenski narod zagrabil in izkoristil zgodovinsko priložnost. 30 let pozneje še vedno govorimo o relativno mladi demokraciji, ki jo notranji tokovi občasno premetavajo. Kot da bi nekateri pozabili, za kaj in proti čemu smo se bojevali. Le več Slovenije je treba vnesti v srca. Le eno domovino imamo.
Kaj pomeni slovenski plebiscit
Franci Feltrin, podpredsednik VSO, poslanec Zelenih Slovenije v letih 1990−1992, dolgoletni predstavnik Svetovnega slovenskega kongresa: »Pred 30 leti se je v vasi Poljče na Gorenjskem sešel takratni slovenski politični vrh z nekaterimi ministri in poslanci koalicije DEMOS, ki je v takratni Skupščini RS imela večino, z namenom, da začrta pot za razpis plebiscita in sprejetje nalog za slovensko osamosvojitev. Zato je vas Poljče najpomembnejši zgodovinski kraj, kjer se je pisal nov list slovenskega naroda. V dvorani Centra za vojaško usposabljanje Poljče na Gorenjskem se je 9. novembra 1990 zbrala velika večina (okrog sto) poslancev takratne Skupščine RS in z nekaterimi takratnimi ministri Izvršnega sveta RS, člani politične koalicije DEMOS, razpravljala o pravnih in političnih poteh za odhod iz takratne Jugoslavije. Prvi dan je bila razprava zelo burna, saj so nekateri Demosovi politiki s pravnimi strokovnjaki še vedno zagovarjali, da je odhod iz Jugoslavije treba urejati postopno, to je s sprejemanjem nekaterih ustavnih sprememb. To pa smo številni poslanci ovrgli z argumentom, da bi za sprejetje takih odločitev potrebovali dve tretjini poslanskih glasov, teh pa v Demosu nismo imeli. Že naslednji dan, 10. novembra, je prevladalo stališče tistih, ki smo brezkompromisno zahtevali. razpis plebiscita, ki naj bil 23. decembra 1990. Po zagotovilu takratnega obrambnega ministra Janeza Janše in notranjega ministra Igorja Bavčarja, da so po razglasitvi samostojne neodvisne države Slovenije pripravljeni njeno neodvisnost tudi ubraniti, smo poslanci Demosa z aklamacijo sprejeli sklep, da skupščina in izvršni svet pripravita vse potrebno za razpis plebiscita 23. decembra 1990.«
Dr. Stane Granda, zgodovinar: »Plebiscit je bil ključni trenutek dolgotrajnega zgodovinskega procesa, katerega začetek vidim ob nastanku stare Jugoslavije. Iz skromnega studenčka je začel nastajati tok, ki ga je nastanek Demosa spremenil v veletok. Ko danes gledamo nazaj, je najbolj osupljivo dejstvo, da se mu je uklonilo celo komunistično vodstvo Slovenije, ki v bistvu ni nikoli priznalo volilne zmage Demosa in vedno poudarja, da je bila vsebina plebiscita samo osamosvojitev, ne pa tudi sprememba družbenega sistema. S tem moralno in politično opravičuje vso divjo privatizacijo, krajo nekdanjega družbenega premoženja, ker naj bi ga oni ustvarili. Tudi sedanje miniranje Janševe vlade, ki traja od trenutka odstopa Šarčeve, še preden je nastala nova, ima to ozadje. Prepričani so bili, da so s pojavom Šarca bolj ali manj za vedno odstranili Janšo. To v tem trenutku najbolj odločno demonstrira podivjani uskok Erjavec, ki je z razglasitvijo večne prekinitve zveze z njim temu najbolj nasedel. Drugače te ponoreli strupenosti in nestrpnosti, katere največja žrtev so prebivalci domov starostnikov, ki zaradi organiziranega odpora protivirusnim ukrepom množično umirajo. ne znam pojasniti. Njegova izločitev iz politike bi bila ena od zaščit vsebine plebiscita, ki ni bil samo izraz želje po takojšnji osamosvojitvi, ampak tudi najširša potrditev njene demokratične vsebine.«
Slavko Kmetič, prvi predsednik prvega neodvisnega poklicnega sindikata in poslanec SDSS v letih 1990−1992: »Tudi zmaga Demosa v Sloveniji in zmaga HDZ na Hrvaškem ni mogla ustaviti političnega in ekonomskega kaosa v tedanji skupni državi Jugoslaviji. Tako smo poslanci Demosa nenehno pritiskali na vlado, da skupaj najdemo izhod. To se je zgodilo v Poljčah, kjer smo sprejeli zgodovinsko odločitev, naj o tem odloča ljudstvo na plebiscitu. To se je zgodilo 23. decembra 1990, ko so državljani Slovenije z ogromno večino odločili, da želijo živeti v samostojni državi Sloveniji. To je bil ukaz politiki, da ta proces izpelje. To je vladajoča koalicija Demos kljub oviranju opozicije tudi uresničila. Ponosen sem, da sem bil aktivni udeleženec teh zgodovinskih dogodkov. Ponosno praznovanje želim.«
