“Ko sem vstopil v slovensko politiko, sem si predstavljal, da bo Slovenija samostojna in gospodarsko uspešna, demokratična in tako naprej. Nisem si predstavljal, da se bomo trideset let še vedno ukvarjali s problemi, s katerimi smo se ukvarjali v socializmu,” je priznal veteran na političnem parketu, Dimitrij Rupel. Tudi Igor Bavčar, prvi minister za notranje zadeve, pa je mnenja, da smo v tem času postavili osnove, a nas čaka še veliko dela. “Potencial, ki ga imamo v slovenskih ljudeh in državljanih, je večji kot se zdi. Potrebujemo njegovo sprostitev,” je poudaril.
Na včerajšnji dan pred tridesetimi leti, je potekal plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ob izjemnem plebiscitarnem rezultatu, ki je potrdil, da je velika večina Slovencev za samostojno Slovenijo, je dr. Jože Pučnik izrekel naslednje pomenljive besede: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!” Od takrat je minilo trideset let, veliko se je zgodilo, veliko se tudi ni zgodilo – a čeprav se včasih zdi, da je še vse isto, se je vendarle marsikaj spremenilo. Na bolje ali na slabše, pa je vedno lahko stvar diskusije. O tem, kakšna so bila njihova pričakovanja in kako danes gledajo na trideset let obstoja naše države, smo vprašali nekatere, ki so v tistih ključnih trenutkih, pa tudi kasneje, odigrali pomembno vlogo.
Prestrukturiranje države na nekaterih področjih ni šlo po pričakovanjih
“Moja takratna pričakovanja niso bila majhna,” je trideset let po plebiscitu dejal Igor Bavčar in pojasnil, da so njegova pričakovanja na eni strani zadevala našo sposobnost, da bomo ob pričakovani izgubi jugoslovanskih trgov dovolj hitro preusmerili slovensko gospodarstvo na evropske in svetovne trge. “To nam je v resnici uspelo. Na drugi strani pa sem pričakoval, da se bo slovenska družba strukturirala podobno kot sodobne evropske države, socialno, družbeno, gospodarsko. To se ni zgodilo povsem po mojih pričakovanjih. Tranzicija v nekaj desetletjih ni mogla nadomestiti procesov, ki so v razvitem svetu trajali stoletja. Po drugi strani je prevladujoč interes politike za dominacijo v realnem sektorju še vedno ohranil državno lastnino v mnogih sektorjih. Tam pa, kjer je prišlo do privatizacije, je zaradi domačih političnih nasprotij, politika raje spustila v Slovenijo tuj, povečini žal hrvaški in srbski kapital, samo, da bi preprečila neko lastniško močnejšo slovensko strukturo, ki je, po eni strani res posegala po nedovoljenih praksah, na drugi pa so jo tudi namenoma kriminalizirali. Pričakoval sem tudi mednarodno priznanje mlade države in njeno evropsko in atlantsko integriranost. Tu so bila moja pričakovanja celo presežena, predvsem časovno.“
O velikih stvareh se je potrebno pogovarjati tudi v prihodnje
“Rezultat plebiscita pred tridesetimi leti je bil dejansko veličasten, saj je preko devetdeset odstotkov ljudi šlo na glasovanje in skoraj vsi so bili za samostojno in neodvisno Slovenijo,” je svoje spomine obudil Marjan Podobnik a obenem priznal, da so bile poti do tega rezultata “poti sporazumov in nesporazumov, razumevanja in nerazumevanja, ki pa so se tik pred plebiscitom povezale, skoraj združile.” Tudi mnogi, ki so imeli številne pomisleke, so na koncu podpisali dogovor vseh političnih strank za skupen nastop na plebiscitu. “Tudi Demos, ki je imel v parlamentu večino in svoj pogled na izvedbo in pogoje plebiscita, je s ciljem dosega dogovora vseh strank v marsičem popustil. To je bila pot do dogovora praktično vseh političnih strank. In ta dogovor je spodbudil ljudi, da so se udeležili plebiscita in da so z manj strahu in pomislekov obkrožili ZA. Torej pot do uspešno izvedenega zgodovinskega dogodka so bili pogovori,” je pojasnil Podobnik.
Zakaj je danes ali pa se nam vsaj tako zdi, vse drugače? Marjan Podobnik meni, da delno gotovo zato, ker se vsaj nekoliko idealizira takratni čas in se nam zdi tisti čas nekoliko lepši že zato, ker smo bili trideset let mlajši. “In hvala Bogu, je v človeški naravi to, da težke stvari človek skuša pozabiti, lepe spomine pa ohraniti. Sicer pa je danes po mojem mnenju žal drugače tudi zato, ker je premalo pogovorov različnih ljudi različnih političnih in vrednostnih prepričanj. Zdi se, da se najbolj na tem področju trudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki organizira tematske pogovore z udeleženci različnih političnih in vrednostih usmeritev. Žal pa je to premalo. Pogovorov o najpomembnejših vsebinah, ki bi se jih udeleževali predstavniki najpomembnejših političnih strank in skupin, je preprosto premalo. Zato smo se tudi v Društvu poslancev 90 odločili, da bomo take pogovore spodbudili in organizirali tudi tisti, ki smo pred 30 leti neposredno sodelovali na takratnih pogovorih in drugih plebiscitnih dogodkih.” Podobnik je še pojasnil, da bodo te pogovore vodili ljudje različnih političnih strank, desnih in levih, konzervativnih in liberalnih, in da bodo vedno povabljeni tudi predstavniki sedanjih parlamentarnih strank in nosilci najodgovornejših državnih funkcij. “Nobena tema ne bo prepovedana, ne bo pa dovoljeno osebno žaliti ljudi zaradi njihovih stališč in pogledov. Plebiscit za samostojno in neodvisno Slovenijo pred tridesetimi leti nam dokazuje, da smo sposobni velikih stvari, če se pogovarjamo. In izjemnih stvari, če se dogovorimo,” je bil prepričan Podobnik.
Tiste na levici so bolj zanimali privilegiji
Kar zadeva Švico, je bila predaleč pred nami, da bi jo dohiteli, je komentiral našo večno primerjavo s Švico Dimitrij Rupel. “Švica je zgled konsenzualne politike, torej politike soglasja, saj so tam na oblasti vse stranke, ki pridejo v parlament, njihovi predsedniki pa se letno izmenjujejo. Ko sem vstopil v slovensko politiko, sem si predstavljal, da bo Slovenija samostojna in gospodarsko uspešna, demokratična in tao naprej. Nisem si predstavljal, da se bomo trideset let še vedno ukvarjali s problemi, s katerimi smo se ukvarjali v socializmu,” je priznal. Glede poteka tridesetih let naše države pa je pojasnil, da je bil Janez Janša na oblasti razmeroma malo časa: od leta 2004 do leta 2008, nato v letu 2012 in zdaj nekaj mesecev. V primerjavi z njim je bil Janez Drnovšek na oblasti dvakrat dlje, levosredinske stranke, pri čemer je treba všteti tudi predsednike republike, pa so bile na oblasti štiri petine časa po letu 1990.
“Demonizacija Janše pravzaprav nima nobene zveze s socializmom. Mislim, da nihče od njegovih tekmecev, razen morda Levice, ne razmišlja resno o socializmu. Žene jih želja po oblasti in privilegijih. Poglejte, kaj vse so si pridobili tako imenovani zagovorniki pridobitev socializma. Moram reči, da me je popolnoma šokirala vsota, ki jo zunaj Slovenije z nekakšno nogometno funkcijo na leto zasluži predsednik Računskega sodišča: četrt milijona evrov. Pri tem v njegovih izjavah ni čutiti niti malo zadrege. Pridobitev socializma? Da ne govorim o levih komisarjih v Bruslju, o evropskih poslancih, sodnikih evropskih sodišč itn. Da ne govorim o bajnih zaslužkih vodij različnih državnih ustanov in agencij. Več kot predsednik vlade zaslužijo različni profesorji javnih šol, direktorji zdravstvenih domov, da o državnih podjetjih ne govorim. To vse so si pridobili v času, ko smo imeli t.i. leve oz. levosredinske vlade oz. predsednike.“
Nimamo evropske levice, temveč je ta totalitarna
Član predsedstva Demosa, Andrej Magajna pa je z nami delil, da, kot socialdemokrat po prepričanju, obžaluje, da v Sloveniji nimamo evropske socialdemokracije, nekomunistične levo socialne opcije. “To si prizadevam še danes, tudi s projektom “Novi socialdemokrati”. Janez Janša je bivšo SDZS/SDSS popeljal iz margina v status največje stranke. To mu je za čestitati in ga tudi smatram za najbolj sposobnega mandatarja do sedaj. Žal, pa smo levo socialno bazo, vključno z “zelenimi”, popolnoma prepustili ponosnim naslednikom Zveze komunistov. Menim, da demokratična alternativa zrasla iz DEMOS-a zgolj z glasovi desne volilne baze nikoli ne bo dosegla večine v parlamentu!” Pojasnil je tudi, da je po njegovem mnenju ključni problem teh tridesetih let, da nismo uspeli ustvariti pravne in demokratične države.
“Demokracija ne deluje, kot smo si predstavljali. Nelustrirana tranzicijska levica si je podredila vse podsisteme, vključno z vsemi nadzornimi instancami. Ima monopol nad dominantnimi mediji. Objektivna informiranost pa je osnova, da se ljudje sploh lahko svobodno odločajo. Uravnoteženost oziroma medijski pluralizem je temelj in osnova demokracije. Zaradi personalnih unij – osebnih in politično ideoloških povezav – deklarirano različne sfere oblasti, deluje v bistvu enotno, kot v enopartizmu. Ob taki enotnosti lahko govorimo kar o totalitarizmu znotraj demokracije. V resnično pravni državi, nedavno zaključeni proces proti Milku Noviču sploh ne bi bil možen,” je Magajna svoja opažanja navezal na nedavne dogodke in še dodal, da je bilo napak, da je Demos prekmalu razpadel, preden smo razgradili prejšnje kadrovske monopole v vseh strukturah oblasti.
