Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)
Akademik dr. Tine Hribar in njegova soproga dr. Spomenka Hribar sta v intervjuju za Nedelo spregovorila o osamosvojitvi Slovenije, vlogi posameznikov v zgodovinskem procesu in vprašanju narodne sprave. Njun nastop je sprožil številne odzive, med najostrejšimi je bil odziv dr. Petra Jambreka, enega ključnih pravnikov slovenske osamosvojitve in soavtorja Ustave RS.
V intervjuju sta Hribarjeva izpostavila svojo vlogo v procesu osamosvajanja in celo dejala, da je “skupina štirih” – Tine in Spomenka Hribar, Jože Pučnik in France Bučar – vodila proces osamosvajanja. Hkrati je Tine Hribar omenjal, da naj bi prav on prispeval k preambuli slovenske ustave in da je bil tisti, ki je za plebiscit predhodno prepričal Bučarja in Janeza Janšo.
Dr. Peter Jambrek, ključni arhitekt slovenske ustave in nekdanji predsednik Ustavnega sodišča RS, je v odzivu Hribarjeve trditve ostro zavrnil: “Tine Hribar že desetletja laže glede svoje vloge pri osamosvojitvi. Večkrat sem ga že demantiral, zlasti glede Poljč in plebiscita. Posebnost njegovega laganja je, da se o isti zadevi vedno znova zlaže – ampak vsakič drugače.”
Jambrek je uvodoma pojasnil, da so ideje o novi ustavi vzniknile najprej v okviru sociološkega društva, kjer je delovala posebna ustavnopravna skupina, ki jo je organiziral sam. V tej skupini so bili Ivan Svetlik, Albin Igličar in Peter Jambrek. Kasneje se je ideja prenesla tudi v Društvo slovenskih pisateljev, kjer pa Tine Hribar ni bil pobudnik, temveč je bil povabljen naknadno.
Hribar pa je v intervjuju dejal: “Imeli smo več idej, kdo naj bi napisal osnutek ustave, nazadnje smo prejeli ponudbo Petra Jambreka.”
Hribar pravi, da je on napisal preambulo ustave
Jambrek še razkriva, da je bila prava vsebinska priprava ustave delo kolektiva, preambula pa ni bila izključno Hribarjevo delo, kot je sam dejal v intervjuju. “S strani pisateljskega društva so predgovor, ki vključuje teze za preambulo k Tezam, napisali ločeno Tone Peršak ter skupaj Dimitrij Rupel in Janez Menart. Rudi Šeligo je svoj nagovor na Društvu pisateljev zaključil s ponudbo pisanja nove ustave. Hribar je prispeval filozofsko utemeljitev, Peršak temeljna načela in določila.” Torej so so avtorji preambule vsi zapisani in še Veno Taufer, dodaja Jambrek.
Laži o Poljčah in plebiscitu
Jambrek se podrobneje posveča tudi srečanju v Poljčah decembra 1990, kjer je bila sprejeta odločitev o plebiscitu. Znova ostro kritizira Hribarjevo različico, ko zatrjuje, da je za plebiscit pred posvetovanjem prepričal Bučarja in Janšo. “Sam menim, da je bil Hribarjev namen tik pred zdajci preprečiti predlog za plebiscit.”
Po Jambrekovem pričevanju je Hribar predlagal plebiscit več ljudem, kar je po njegovem likvidiralo učinek presenečenja, s katerim so želeli preprečiti “zminiranje” ideje s strani nasprotnikov znotraj Demosa in opozicije. “Jaz sem namreč zagovarjal v ožji skupini Jerovšek, Jambrek, Hribar, Zagožen in Pučnik, da mora ostati ideja plebiscita pred in med Poljčami tajna, konspirativna, da se ne bi našli nasprotniki v Demosu in v Kučanovi opoziciji, ki bi jo zminirali. Zato sem tudi odšel s konference Demosovih poslancev takoj po jutranjem delu razprave – s Primožem Rodetom sva šla k meni na Bled in se vrnila šele tik pred začetkom popoldanske razprave. Med tem je Hribar govoril o tem, da bomo predlagali plebiscit z več ljudmi in pri njih likvidiral idejo presenečenja.”
Je Hribar sodeloval s Kučanom za miniranje plebiscita?
Kljub temu je bil predlog predstavljen, kot je bilo dogovorjeno z Zagožnom in Pučnikom, in sprejet z aklamacijo, pripoveduje Jambrek. “Sam ne dvomim, da je bil Hribarjev namen, mogoče tudi v predhodnem dogovoru s Kučanom, preprečiti ta efekt presenečenja. Za nazaj bi rekel, da je bil sestavni del njegovega poskusa miniranja plebiscita tudi vztrajanje na radikalizaciji predloga, da bi ga negotovi poslanci, tudi člani Sveta Demosa zagrabili kot argument proti plebiscitu – od predustavnega referenduma – smo v Poljčah prešli k referendumu, ki naj se izvede z osamosvojitvijo na dan razglasitve rezultatov. Tak je bil tudi predlog iz Poljč, ki je bil šele nato bolj izvedljivo realiziran v obliki predloga za 6-mesečne priprave na odcepitev.”
Jambrek v zaključku posredno implicira, da je Hribarjeva razlaga zgodovine pristranska in politično motivirana. “Drugi boste vedeli bolje, kolikšna je Hribarjeva laž, da je osamosvojitev vodila skupina štirih: Tine in Spomenka Hribar, Pučnik in Bučar. Mogoče v ozadju še Kučan? Verjetno kot “glavni” Tine Hribar?! Kje je pa Vlada, Svet Demosa itd.? Je pa sedaj javno demantiranje Hribarjev jalovo in zoprno početje. Ker če kdo laže, lahko to počne popolnoma brez kriterijev in argumenti dejstev padejo v vodo.”
