Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Ker je POP TV razglasil, da bi se naj je zaradi kreganja, kdaj priznati Palestino med premierjem Robertom Golobom (Svoboda) in zunanjo ministrico Tanjo Fajon (SD), povečala popularnost vladajočih politikov, si je premier Robert Golob (Svoboda) premislil in napovedal, da bo vlada parlamentu predlog za priznanje Palestine poslala že ta teden v četrtek in ne šele po volitvah. Nova časovnica pomeni, da bodo o zunanjepolitičnem vprašanju, ki bo poslabšalo odnose najmanj z Izraelom, odločali na vrhuncu volilne kampanje pred evropskimi volitvami.
Že prej so vladajoči oblast zlorabili, da so na hitro na dan volitev razpisali še posvetovalne referendume o evtanaziji, marihuani in prednostnem glasu, da bi na volišča zvabili več svojih volivcev in si s tem povečali možnosti za uspeh.
Da si je premislil in bo na vrhuncu kampanje še odločanje o priznanje Palestine, je Golob sinoči sporočil tako:
»Po vrsti posvetovanj v zadnjih dneh sem se odločil, da v četrtek na sejo vlade uvrstimo sklep o posredovanju priznanja Palestine v državni zbor. V tem času bomo nadaljevali usklajevanja s skupino podobno mislečih držav z namenom, da ustvarimo maksimalni pritisk za takojšnje premirje in izpustitev talcev. Kot odgovorna članica Varnostnega sveta smo dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da pripeljemo do trajnega miru na Bližnjem vzhodu.«
Slovenija Palestine ne priznava prvič. Prvič smo to storili kot del Jugoslavije še s številnimi komunističnimi in islamističnimi diktaturami leta 1988. Cilj takrat je bil čim bolj škodovati Zahodu. Palestini ni nič koristilo. A tudi diktaturam ni pomagalo, socialistični blok je propadel. Od držav, ki so nastale iz komunistične Jugoslavije, Palestine doslej nista priznali obe članici EU in Nata, Slovenija in Hrvaška. Zadnji poskus Levice, da bi izsilili priznanje, je bil pred volitvami leta 2018. A takrat so z zamislijo propadli.
„Ne poznam uspešne zunanje politike, ki bi rekla: “Nacionalni interes države, njeni pragmatični interesi, so brez pomena.” Takšnih ni. Vsaka država, vsaka vlada, je v zunanji politiki dolžna najprej skrbeti za svoje nacionalne interese. Odklanjam razmišljanja, da upoštevanje naših interesov ni pomembno.“
To je pred odborom za zunanjo politiko takrat opozoril svetovalec predsednika republike Boruta Pahorja Ernest Petrič.
Najuglednejši slovenski diplomat, tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča, ki je kariero v diplomaciji začel že v Jugoslaviji, je takrat ocenil, da bi bilo solistično priznanje Palestine še posebej sporno, „če nimamo jasne slike, koliko in kako bomo res prispevali k izboljšanju položaju Palestine“. Podvomil je, da bi to okrepilo njen pogajalski položaj in ocenil, da bi bilo bolje kot vztrajati pri soliranju s priznanjem, ki je dokončen akt, ki ga nikoli mogoče preklicati, nadaljevati dogovarjanja v Evropski uniji, da bi ta skupaj reagirala, kar bi pa lahko imelo kak učinek. Petrič je dodal: „V kontekstu naših zunanjepolitični problemov, kjer rabimo široko podporo, ima priznanje lahko negativne posledice za naš mednarodni položaj, za zavezništva, za prijateljstva, ki jih rabimo.“
Petrič je takrat opozoril, da naša zunanja politika ne bi smela temeljiti na čustvih. Zunanja politika, ki je temeljila na čustvih, je v preteklosti škodila Palestincem, ki so zato zavrnili dogovor, po katerem bi že imeli državo in bistveno več ozemlja kot ga lahko dobijo danes, je opozoril.
Zunanji minister Karl Erjavec (Desus) pa je takrat vztrajal, da bi bilo solistično priznanje Palestine v dobro Palestincev in nam ne bi škodilo.
„Ne razumem koalicije, zakaj je odločila, da v tem trenutku prizna Palestino. Če smo kaj spregledali, nas razsvetlite. Nobenega argumenta nisem slišal, zakaj bi to bilo za Slovenijo dobro,“ je predsednik SDS Janez Janša takrat podobno kot Petrič ocenil, da bi bila politika solo priznavanja nespametna in opozoril, da je največji sponzor priznavanja Palestine Iran, ki je pri nas že pral denar in dodal še, da s pro-rusko zunanjo politiko država zanesljivo ne bo dobila dodatnih zaveznikov pri reševanju arbitražnega sporazuma.
Razmerja moči, ker je takrat k previdnosti pozval predsednik republike Borut Pahor in to podrobno utemeljil v njegovem imenu tudi Ernest Petrič, so se spremenila.
Prestavitvi odločanja in s tem razpravi v državnem zboru zaradi tega takrat ni nasprotoval niti predsednik zbora Milan Brglez (SMC), ki je Levici, ki je najbolj odločno zahtevala priznanje in izstop iz Nata, prej večkrat namignil, da bo državni zbor še pred koncem mandata odločal o priznanju Palestine.
Ni jim pa zagotovil, kak bo razplet glasovanja o tem.
Se je pa takrat ostro v imenu NSi na koncu oglasil predsednik odbora Jožef Horvat, ki je dejal: “Palestinski narod si zasluži svoj državo. A s priznanjem Palestine ta trenutek Palestinci ne bodo dobili nič. Slovenija pa bo zelo zelo padla na svetovnih lestvicah. Čas je, da dobimo zunanjo politiko in da zunanja ne bo enaka notranji politiki. Sploh pa ne v času pred volitvami. Če kdo misli, da bo dobival volilne glasove na truplu države, ta se moti. Nas, Nove Sloveniji, ni zraven.”
