Junija 1946 je pred jugoslovanskim veleposlaništvom v New Yorku stal moški. Nosil je napis: »Titovo sodišče pravi, da me je Mihailović ubil, toda on me je v resnici rešil.« Diplomatsko osebje je protestiralo pri ameriških oblasteh, češ naj moškega odstranijo, a so dobili odgovor, da v ZDA velja svoboda govora.
Moški je bil David O’Connell. Medijem je povedal: »Jaz sem danes živ zaradi Mihailovića.« Takrat 24-letni ameriški pilot je bil eden od več kot 500 pilotov, ki so jih leta 1944 v Operaciji zračni most (Operacija Halyard) rešili vojaki kraljeve vojske, po domače četniki, ki jih je vodil general Draža Mihailović. Slednjega je komunistična oblast po vojni usmrtila, ameriški predsednik Harry Truman pa ga je leta 1948 prav zaradi Operacije Halyard posmrtno nagradil z enim najvišjih odlikovanj – Legijo za zasluge, vojaškim odlikovanjem oboroženih sil ZDA. Odlikovanje je v Srbijo prišlo šele leta 2005, ko ga je v Beogradu prevzela generalova hčerka Gordana.
Te dni mineva 75 let, ko je 28. maja 1944 poskusno steklo reševanje zavezniških pilotov. V šolskih učbenikih in zgodovinskih knjigah, ki jih še vedno pišejo socialistično zgodovinarji, ne boste prebrali ničesar o Operaciji zračni most, ki so jo začeli načrtovati marca 1944, da bi rešili pilote, ki so jih Nemci sestrelili na ozemljem nekdanje Jugoslavije. Resnična, a dolgo zamolčana junaška zgodba vojakov kraljeve vojske in njihovega poveljnika Mihailovića, gre takole.
Ameriški piloti z vojaki kraljeve vojske. (Slika: SpecialOperation)
V romunskem mestu Ploesti je bila že od leta 1856 rafinerija nafte, ki je bila za Nemce med 2. svetovno vojno zelo pomembna, saj je skoraj vse nemške tanke in tovornjake v regiji je poganjalo romunsko gorivo. Angleži in Američani so jo avgusta leta 1943 skušali uničiti v Operaciji val. Njihovi bombniki so jo preletavali v nizkem letu in bombardirali. Nemci so zato v okolici rafinerije postavili zelo močno protiletalsko obrambo. Sestreljenih ali poškodovanih je bilo več sto zavezniških letal. Nekaterim je uspelo, da so se kljub poškodbam na letalu vrnili v baze v Italiji, drugi so morali zasilno pristati v Jugoslaviji, državi, o kateri niso vedeli skoraj ničesar.
Piloti so imeli navodili, če že morajo zasilno pristati ali izskočiti, naj se izogibajo enotam kraljeve vojske in naj rajši poiščejo Titove partizane. A zgodilo se je ravno nasprotno. Partizani se za zahodne zaveznike sploh niso zmenili, še manj so jih niso reševali – to so počeli četniki. Bilo je v času, ko je Mihailović že izgubljal podporo zaveznikov, in to predvsem zaradi lažnih poročil, ki jih je britanski obveščevalec v Atenah, za katerega so Angleži leta kasneje ugotovili, da je bil pravzaprav agent Stalinove tajne službe, pošiljal v London.
Zavezniška letala mad Romunijo. (Slika: SpecialOperation)
Število rešenih zavezniških pilotov je naraščalo iz dneva v dan, četniki so jih v nekaj mesecih rešili med 500 in 700. Zaradi vse manjših zalog, se je postavilo vprašanje, kaj z njimi oziroma kako jih rešiti. Na srečo je bil s četniki George Musulin, Američan srbskega porekla, ki je od začetka vojne ostal ujet v Jugoslaviji in se kasneje pridružil četnikom. Poleg tega je bil oficir OSS (Office of Strategic Services), delal je tudi za obveščevalno službo ameriške mornarice. In Musulin je bil tisti, ki je prevzel poveljstvo nad reševanjem (poleg Michaela Rajacicha in Arthurja Jibiliana).
George Musulin. (Slika: SpecialOperation)
Načrtovalci reševanja so se znašli pred težavo, saj zavezniška letala niso imela kje pristajati. Ko so o tem obvestili Mihailovića, je ta ukazal, da se pri mestecu Pranjani, južno od Beograda, zgradi pristajalna steza. Nekateri, ki so se po vojni rešili iz krempljev Titove vojsko, so povedali, da se je vodstvo partizanov, potem ko se je izvedelo za gradnjo, smejalo, češ da jim ne bo uspelo. Pa jim je, in to kljub temu, da so partizani, ki so se bali, da zaslug ne bi pobrali četniki, izdajali podatke Nemcem. Nemci so tako vedeli, kaj se dogaja, vendar se jim ni niti sanjalo, koliko pilotov je v resnici rešenih. Zagrozili so, da bodo uničili mestece, če jim ne izročijo zavezniških pilotov. Ker četnici tega niso hoteli, so Nemci začeli napadati in med drugim v bližini Pranjanov uničili celo vas, prebivalce pa pobili.
Improvizirano letališče pri mestecu Pranjani. (Slika: SpecialOperation)
Akcija reševanja je stekla 28. maja 1944. Kot prva je bila evakuirana vojaška misija, ki jo je vodil general Charles Armstrong, med rešeni je bilo tudi nekaj pilotov. Takrat je jugoslovanska tla zapustil tudi George Musulin. Operacija je potem malo zastala, saj so se zavezniki dokončno odpovedali generalu Mihailović, četniki pa so se vse bolj zbliževali z Nemci. »Če se moram odločati, kaj je prioriteta, potem je to zagotovo boj proti komunizmu, manj proti Nemcem,« naj bi takrat dejal Mihailović. Kljub temu je nadaljeval z reševanjem ameriških in angleških vojakov.
Z improviziranega letališča v Pranjanih se je reševanje nadaljevalo 9. avgusta, ko je pristala prva skupina letal C-47 in odpeljala večjo skupino pilotov. Zavezniška transportna letala, ki so jih spremljali lovci, so pristala še 10., 14., 16., 26 in 27. avgusta. Rešeni so bili tudi nekateri tuji civilisti, ki jih je vojna ujela na Balkanu, ter vojaško-politična misija, ki sta jo vodila Adam Pribićević in kapetan Zvonimir Vučković. Za četnike je bilo največje razočaranje spoznanje, da so bila letala, ki so priletela prazna. Vojaško opremo, orožje in strelivo so namreč odvrgli nad partizanskim ozemljem. Angleški vojaški obveščevalci so čez mnogo let priznali, da je bila to ena največjih napak, ki jih je med vojno naredila zavezniška vojska. Celo več. Partizani so celo napadli mestece, tako da so se četniki umaknili na območje Mačve in tam iz mesta Koceljevo septembra nadaljevali z reševanjem ameriških pilotov. Kasneje so se umaknili v gorovje Ozrena v vas Boljanić v bližini Doboja, od koder so decembra 1944 rešili še zadnjih 38 zavezniških pilotov.
Draža Mihailović z vojaki kraljeve vojske in ameriškimi piloti. (Slika: SpecialOperation)
To je bil tudi zadnji uradni stik zaveznikov z generalom Dražem Mihailovićem. Z njim so pretrgali vse vezi, napadali so ga partizani, proti koncu vojne se je umaknil v Bosno. Da ga rešijo, so mu Angleži in Američani neuradno še enkrat ponudili, vendar je zavrnil, češ da ne verjame, da bi ga komunistična oblast po vojni ubila. In ravno to se je zgodilo. Heroja 1. svetovne vojne in poveljnika jugoslovanske vojske med 2. svetovno vojno so partizani ujeli, komunistična oblast ga je obsodila na smrt. Ko so to izvedeli ameriški piloti, so angažirali ameriško javnost, da bi prišla na dan resnica o Mihailoviću in da bi mu bilo zagotovljeno pošteno sojenje.
V operaciji je bilo rešenih več kot 500 zavezniških pilotov. (Slika: ApecialOperation)
V Operaciji Haylard je bilo rešeno 604 zaveznikov, od tega 513 Američanov. Truman v obrazložitvi podelitve odlikovanja Mihailoviću dejal: »General Dragoljub Mihailović se je na izjemen način izkazal kot vrhovni poveljnik jugoslovanskih oboroženih sil, pozneje tudi kot vojni minister, ko je od decembra 1941 do decembra 1944 organiziral in vodil pomembne sile proti sovražniku, ki je okupiral Jugoslavijo. Z neverjetnim naporom njegovih neustrašnih enot je bilo rešenih in varno vrnjenih svojim enotam veliko pilotov Združenih držav Amerike. General Mihailović in njegove oborožene sile so odigrale pomembno vlogo pri zmagi zaveznikov, čeprav niso bile redno oskrbovane in so se borile v skrajno težkih pogojih.«
Spominska plošča v Pranjanih. (Slika: SpecialOperation)
Dokumentarni film o tem, kako so Titovi komunisti izdali in prevarali zahodne zaveznike, si lahko ogledate TUKAJ.
