Piše: Andrej Sekulović
Osrednji mislec razvejenega gibanja, ki je postalo znano kot nemška konservativna revolucija, Arthur Moeller Van den Bruck, je pred dobrimi sto leti zapisal, da so očitno konservativci pozabili, da je smisel konservativizma ustvarjati vrednote, ki jih je vredno ohranjati.
Dobro stoletje kasneje njegove besede zelo dobro opisujejo številne evropske stranke, ki so konservativne le še po imenu, od svojih levičarskih tekmecev pa se razlikujejo le v tem, da prevzemajo bolj umirjene različice razvratnih progresivnih idej.
Z drugimi besedami, progresivne ideje sprejemajo z določenim zamikom, ko postanejo v primerjavi z novimi najradikalnejšimi pogruntavščinami levice zmerne. Levica namreč vedno stopnjuje svoja stališča, medtem ko naj bi desnica imela trdno sidro v obliki določenih vrednot in predpostavk, na katerih naj bi se gradila dobra družba. Slednje vključujejo tradicionalno pojmovanje družine in narodne pripadnosti; družina so oče, mati in otroci, etnokulturno skupnost pa ne povezujeta samo državljanstvo ali jezik, temveč tudi zgodovina in kri.
Vendar pa danes nekateri konservativci sprejemajo istospolne pare kot tudi migrante z drugih celin, če so le čez mejo prišli zakonito. Tako v drugi prestavi svojo domovino peljejo po isti poti, po kateri jo hočejo levičarji peljati v peti. Van den Bruck je dejal, da je konservativec nekdo, ki se zaveda, da ima naš obstoj smisel, ki ga ne moremo uresničiti v eni sami življenjski dobi.
Zato moramo nadaljevati, kar so drugi začeli, in to predati našim zanamcem. Cele generacije tako oblikujejo zgodovino naroda. Ljudje pridejo in gredo, vrednote in tradicije pa ostanejo, četudi v rahlo drugačnih oblikah. Če slednje izgubimo, se lahko vprašamo, kaj naj bi potemtakem konservativci sploh še »konservirali«.
