Spodaj podpisana predstavnika akademske skupnosti v Sloveniji imava intelektualno in moralno dolžnost odgovoriti na oceno stanja na področjih znanosti in kulture v Sloveniji, ki jo v svojem pismu premieru Janši slika skupina tujih predstavnikov akademske skupnosti. V vašem pismu izražate zaskrbljenost zaradi domnevnega krčenja akademske svobode pod njegovo vlado. Vaš opis nikakor ne ustreza dejanskemu stanju. Še več, pismo je polno pavšalnih obtožb, ki temeljijo na ideoloških predsodkih, pristranskosti in celo na očitnih neresnicah. Pri tem greste celo tako daleč, da Janeza Janšo obtožujete antisemitizma, kar je absurd par excellence. Niti v njegovi retoriki niti v delovanju ni najmanjših sledov takšnih sentimentov. Konec koncev se je pravkar vrnil iz Izraela, kjer so ga toplo sprejeli kot državnika in iskrenega prijatelja judovske države.
Ker ne poznate stanja v Sloveniji, vas želiva obvestiti, da pod sedanjo vlado državno financiranje znanosti in kulture uživa spodoben delež financiranja. Številne nevladne organizacije – tudi tiste, ki so do Janeza Janše in njegove stranke odkrito sovražne – so izdatno podprte z javnim denarjem. Imenovanje direktorjev javnih kulturnih in raziskovalnih ustanov, ki je v pristojnosti vlade, poteka na enak način kot pod prejšnjimi vladami. Poleg tega se sedanja vlada zavzema za raznolikost in pluralizem v akademskih krogih, na podlagi enake obravnave različnih akademskih ustanov, ne glede na njihov formalni status ali svetovni nazor raziskovalcev, ki delujejo v teh ustanovah. V mandatu zadnjih treh vlad temu ni bilo tako. Ravno nasprotno, te vlade so težile k ustvarjanju monopola velikih javnih univerz in inštitutov, pogosto z ideološko motivirano diskriminacijo in celo s poskusi uničenja manjših neodvisnih izobraževalnih in raziskovalnih ustanov.
Spoštovani akademski kolegi, želiva vam torej sporočiti, da ni razlogov za vašo skrb. Žal nama je, da so vas vaši kolegi iz Slovenije informirali izrazito enostransko in pomanjkljivo. Ob branju vašega pisma se ni mogoče izogniti vtisu, kot da bi vrstice iz vašega pisma narekoval nekdo iz domačih slovenskih logov. Način pisanja namreč močno spominja na diskurz določenega kroga podpornikov slovenske levice, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da njihova opcija ni več na oblasti, saj se bojijo izgube privilegijev. Dejstvo je namreč, da je tri četrtine časa obstoja samostojne Slovenije na oblasti levica. In ta je na večino ključnih mest v izobraževanju, znanosti, kulturi, civilni družbi in medijih postavila svoje ljudi, pri čemer je bila politično-ideološka lojalnost pogosto ključni kriterij, znanstvena ali umetniška odličnost pa je bila sekundarnega pomena. Slovenski akademski in kulturni prostor ni odprt prostor soobstoja različnih svetovnih nazorov in svobodne izmenjave različnih mnenj, ampak imamo opraviti z obstojem ideološke hegemonije levice. V večini obdobja samostojne Slovenije se je izvajal pritisk na tiste, ki niso pristajali na postulate levičarskih ideologij.
Zato je dvolično, če se sedaj protagonisti te hegemonije razglašajo za žrtve in pri obrambi svojih pozicij zavajajo svoje akademske kolege v tujini.
Popolnoma nerazumno pa je vaše spotikanje ob namero Slovenije po ustanovitvi muzeja slovenske osamosvojitve. Čeprav je nastanek samostojne slovenske države najpomembnejše dejanje v zgodovini slovenskega naroda, ob njej del slovenske levice čuti nelagodje, saj ni bila med njenimi protagonisti, nekateri njeni predstavniki pa so temu celo aktivno nasprotovali. Zato skušajo njen pomen minimalizirati, tudi na način, da nasprotujejo simbolnemu obeleževanju tega prelomnega zgodovinskega dogajanja.
Prof. dr. Borut Rončević in prof. dr. Matevž Tomšič, FUDŠ
