Piše: Kavarna Hayek
Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«
Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.
Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…) Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.
Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.
Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne ………..
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
