(OB OBLETNICI) Samostojni že – toda enotni?

Piše: Gašper Blažič

Pred nekaj dnevi smo že zapisali nekaj misli o slovenskem plebiscitu, ki predstavlja osrednji temeljni kamen kasnejše osamosvojitve (več TUKAJ).

Današnji praznik – dan samostojnosti in enotnosti – pa je bil določen za 26. december, ker je takrat Skupščina RS (predhodnica današnjega državnega zbora in državnega sveta) prejela poročilo Republiške volilne komisije (danes Državne volilne komisije) o izidih plebiscita in slovesno razglasila rezultate plebiscita, ki je bil tri dni prej. Predsednik skupščine France Bučar je na podlagi tega glasovalnega izida slovesno razglasil »pred tem visokim zborom /poslanci, ministri, premier Lojze Peterle, predsednik Milan Kučan in člani predsedstva RS in gostje, med njimi ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, op. G. B./, slovensko, jugoslovansko in vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Sledil je velik aplavz.

Nevarno in naporno obdobje šestih mesecev

Tako je bil praznik sv. Štefana in drugi dan božične osmine zapisan v slovensko zgodovino najprej kot dan, ko je začel veljati šestmesečni rok za uresničitev rezultata plebiscita. Ta rok se je iztekel 26. junija 1991. In na ta dan je bila razglašena samostojna in neodvisna država na proslavi na ljubljanskem Trgu republike. Temeljni osamosvojitveni akti so bili sprejeti dan prej, na njihovi podlagi je lahko Republika Slovenija prevzela efektivno oblast, torej tudi funkcije, ki so najprej pripadale federaciji. To pa pomeni prevzem carinskih služb, mejnih prehodov, itd. Toda od plebiscita do tega dejanja je bila naporna pot, časa pa je bilo malo. Vedelo se je, da bo za Slovenijo to obdobje zelo nevarno, saj je morala že ubirati prve korake samostojnosti. Potrebno je bilo formirati slovensko vojsko tako, da bi prva generacija nabornikov namesto v JLA služila v TO, potrebno je bilo potrditi obrambni proračun, pripraviti ukrepe za gospodarsko in finančno osamosvojitev (blokada Srbije od decembra 1989 prej je še vedno veljala), začelo se je zaostrovati s carinami, vmes sta odstopila dva ministra (podpredsednik vlade Jože Mencinger in Marko Kranjec), že okoli novega leta je prišlo do vdora Srbije v jugoslovanski monetarni sistem (tako rekoč institucionaliziran bančni rop), JLA je začela groziti z intervencijo in zahtevala razorožitev »paravojaških skupin« (TO v Sloveniji ter Zbor narodne garde na Hrvaškem), v vrstah Demosove vlade pa je v začetku prišlo do zastoja, zato je bilo potrebno strniti vrste in šele pred prvim majem 1991, ki je Hrvaški prinesel krvave dogodke, je prišlo do znamenitega Demosovega sestanka na Račjem otoku (Brdo pri Kranju), kjer se je po veliki negotovosti sklenilo, da je treba iti do konca. Pasti, ki so jih nastavljali opozicijski levičarji, je bilo ogromno, od Deklaracije za mir pa vse do poskusa odstavitve prvega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki ga je skušal žagati tudi del Slovenske demokratične zveze. Potrebna je bila izgradnja tudi zunanjepolitične infrastrukture, saj je Zahod, z izjemo nekaterih politikov iz Nemčije in Avstrije, nasprotoval »razbijanju« Jugoslavije. Več razumevanja do Slovenije so pokazali le avstrijski zunanji minister Alois Mock, njegov nemški kolega Hans Dietrich Genscher, nemški kancler Helmut Kohl, papež Janez Pavel II., pa tudi nekateri politiki komaj dobro demokratiziranih držav z druge strani železne zavese.

In zanimivo, tudi tedanji predsednik Ruske federacije Boris Jelcin ni nasprotoval samostojnosti Slovenije, čeprav je bila Rusija tradicionalna zaveznica Srbije (obstaja možnost, da je »vožd« Slobodan Milošević spomladi 1991 že informiral Jelcina, da bo Slovenijo verjetno spustil iz Jugoslavije in ne bo zajeta v načrtih t. i. Velike Srbije, vendar se je za ta načrt očitno odločil šele po spodleteli agresiji JLA, saj je Miloševićev zaupnik, srbski član predsedstva SFRJ Borisav Jović predčasno spokal z brionskih pogajanj in odšel direktno na konzultacije z »velikim bratom« iz Požarevca, slovenski politični vrh pa je zelo pozorno spremljal vse Miloševićeve medijske nastope in zabeležil tudi »voždovo« izjavo o statusu JLA v Sloveniji, kar so razumeli kot možnost, da se vojska lahko umakne z ozemlja Slovenije – mimogrede, ta izjava je vsebovana tudi v dokumentarnem filmu »Slovenija na barikadah«, ki ga je pripravil Lado Ambrožič že kmalu po osamosvojitvi).

Kako je dan samostojnosti postal še dan enotnosti

Marsikdo se bo še spomnil, da se je današnji praznik najprej imenoval le »dan samostojnosti«. Od leta 2005 dalje je bila k temu nazivu dodana še »enotnost«. Tedanja koalicija (SDS, NSi, SLS in DeSUS) je ta predlog iz vrst SD podprla, čeprav se je pokazalo, da so imeli predlagatelji figo v žepu, saj so računali, da bodo s tem zabrisali svojo vlogo petnajst let prej, ko je Stranka demokratične prenove (SDP, neposredna naslednica ZKS) pravzaprav rušila enotnost. Narod je bil na plebiscitu res enoten (in podobno je bil enoten še v času agresije JLA pol leta kasneje), politika pa pravzaprav nikoli ni pokazala te enotnosti. Kdor je kdaj spremljal TV posnetke iz tistega časa, je lahko opazil, da je tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan na dan plebiscita precej mrkega obraza že zgodaj zjutraj, ko je prišel na volišče v Murgle, izražal pričakovanja, da bo na plebiscitu »ugoden rezultat« (precej izmuzljivo stališče) in se bomo lahko nato spet vrnili k vsakdanjim problemom. Tudi kasneje na večerni tiskovni konferenci v Cankarjevem domu so nastopili vsi trije predsedniki, poleg Kučana še predsednik skupščine Bučar in predsednik vlade Peterle. Tako Peterle kot Bučar sta po umetniškem vtisu pustila Kučana daleč za sabo (podoben scenarij se je zgodil na zasedanju skupščine 25. junija 1991). Če so se predstavniki Demosa veselili izida plebiscita, je nekaj veselja pokazal le predsednik SDP Ciril Ribičič (»Danes je pomlad na višku,« je Ribičič, sicer pobudnik odhoda delegacije ZKS s kongresa jugoslovanske partije, tisti večer dejal novinarju TVS Tadeju Laberniku), medtem ko demoliberalci skoraj niso dajali izjav za medije. Navsezadnje velja spomniti, da je ZSMS konec osemdesetih v ospredje postavljala predvsem odprtost in demokracijo, ne pa tudi nacionalnega vprašanja. No, velja tudi spomniti, da je na postroju specialne brigade TO Slovenije v Kočevski Reki 17. decembra, nekaj dni pred plebiscitom, Kučana ni bilo, ker ni hotel priti, od članov predsedstva pa bi prišel edino Ivan Oman, vendar je zbolel. Tako je vlogo prejemnika raporta prevzel Peterle, čeprav po funkciji ni pripadal vrhovnemu poveljstvu oboroženih sil, čeprav je Kučan skušal prepovedati tedanjemu poveljniku republiškega štaba TO polkovniku (kasneje generalu) Janezu Slaparju, da bi predal raport Peterletu.

Enotnost naroda je bila, politične pač ni bilo

Meseci, ki so sledili plebiscitu, so pokazali, da politična sestava parlamenta ni izpričala enotnosti naroda. Nagajanje pri sprejemanju obrambnega proračuna, Deklaracija za mir, medijski napadi, razna nasprotovanja, ustvarjanje razdora znotraj samega Demosa – vse to je zaznamovalo obdobje do osamosvojitve. Plebiscitu se je posmehoval denimo pravnik Danilo Türk v časopisni polemiki s Petrom Jambrekom, očetom ustave. Brž po končanem plebiscitu je želela leva opozicija vse skupaj interpretirati, da gre le za željo ljudi, da bi iz jugoslovanske federacije nastala konfederacija. Kar pomeni nadaljevanje Jugoslavije v takšni ali drugačni obliki. Celo Kučanov govor 25. junija 1991 v skupščini je nakazoval korake v to smer. Naslednji dan, ko je bila samostojnost razglašena, je to izražal le stavek: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.” Očitno so mnogi upali, da Sloveniji ne bo treba iti na samostojno pot in bomo lahko nadaljevali pot v jugoslovanskem okvirju. Celo mesece in leta kasneje so tudi v mednarodni politiki gojili to idejo.

Ob incidentu v Pekrah 23. maja (točno pet mesecev po plebiscitu!) so demoliberalci (tj. LDS, ki jo je takrat vodil Jožef Školč) celo zahtevali zaprtje učnih centrov (Pekre in Ig), češ gre za nepotrebno izzivanje armade, mediji pa so začeli izvajati propagando, da osamosvojitev s takšno vlado ne bo uspela. Res je bilo, da je bilo ob dogodkih v Pekrah ter Mariboru storjeno tudi nekaj napak (slabo varovanje pokrajinskega poveljnika TO Vladimirja Miloševiča, ki ga je JLA nato ugrabila skupaj s pribočnikom Milkom Ozmecem), vendar je spontani odpor civilistov, med katerimi je padla prva smrtna žrtev, izenačila pritisk, vlada pa je uporabila močno orožje: odklop vode in elektrike vojašnicam. Kar je zaleglo. Vendar je bila propaganda proti osamosvojitvi ter Demosovi vladi tako močna, da je spodletel tudi shod, ki ga je organiziral Demos. Zdelo se je, da so tudi ljudje obupali. V začetku junija 1991 je novi finančni minister Dušan Šešok predstavil tudi nekaj šokantnih dejstev o tem, kar je prejel od predhodnikov ter da je Slovenija slabo pripravljena na samostojnost. Ne glede na zelo neugodne okoliščine pa je Slovenija pravočasno razglasila samostojnost. Odpor proti agresiji JLA pa je bil zelo aktiven in poučen tudi za Zahod, ki je začel spreminjati mnenje in popravljati svoja dosedanja stališča o Sloveniji.

Žal celo takrat, v času agresije JLA, politika ni bila enotna, saj so demoliberalci hoteli doseči odstop vlade, k sreči so nekateri med njimi ravnali pametneje in skušali preprečiti še večjo sramoto, ki bi nastala z javnim pismom Jožefa Školča in tovarišije. Je pa prej »dežurni« kritik vlade, poslanec Milan Balažic (SDP) na sejo parlamenta prišel v uniformi TO, nekateri opozicijski poslanci pa so pod vtisom agresije razlagali, da jim je žal za vsako puško, ki je Janez Janša ni mogel kupiti. No, kasneje so si spet premislili in dajali podporo preiskavi menda nezakonite trgovine z orožjem (a kaj, ko sledi vodijo do Kučana). Žalostno pa je, da so nasprotniki osamosvojitve kasneje parazitirali na račun te iste države, ki so ji nasprotovali, postali politični funkcionarji, ambasadorji, direktorji, itd.

Skratka, vse jasno, koliko je bilo v tistem času enotnosti.