Znano je, da netilci nestrpnosti z neokomunistične strani (zlasti iz borčevske zveze) zelo radi očitajo pomladni politični opciji, da so njeni temelji zgrajeni na kolaboraciji in narodni izdaji v času druge svetovne vojne. In vse le zato, ker pomladna opcija nasprotuje komunizmu in si prizadeva za očiščenje posledic komunizma. No, sami seveda tajijo komunistično revolucijo in hkrati opravičujejo njena krvava dejanja, pozabljajo pa na umazano vlogo nekaterih slovenskih neokomunistov v času vojne za Slovenijo.
Osamosvojitvena vojna sicer ni trajala dolgo, mnogi se tudi pohvalijo, da je slovenski narod ob agresiji JLA ravnal tako enotno kot nikoli doslej. No, edino ob plebiscitu je morda še nastopil enotno, takrat je celo slovenska politika delovala uglašeno – ne glede na dejstvo, da osamosvojitev Slovenije ni bila intimna opcija ne predsednika predsedstva RS in zadnjega partijskega šefa Milana Kučana, pa tudi ne večine članov neokomunističnih strank v tedanjem parlamentu, torej SDP, LDS in socialistov. Znano je, da je Kučanov predhodnik v republiškem predsedstvu in kasnejši borčevski šef Janez Stanovnik v črnogorskem časopisu Pobjeda dejal, da bi bila za Slovenijo odcepitev samomor. Pa tudi nekateri drugi vidni politiki tranzicijske levice so naglas govorili, da bomo »jedli travo«, če se bomo ločili od Jugoslavije, in so hoteli celo reinterpretirati izid plebiscita, češ da ni bilo mišljeno, da gremo stran od razpadajoče »Juge«. Spomnimo se tudi razoroževanja TO, pa razvpite Deklaracije za mir ter akcije nekaterih »mirovniških« publicistov in celo urednikov nekaterih medijev, kot denimo Milan Meden na Dnevniku.
No, v času agresije JLA nismo imeli »vzporedne revolucije« kot v času druge svetovne vojne. Navsezadnje nas je napadel okupator z rdečo peterokrako zvezdo. To pa seveda ne pomeni, da kolaboracije ni bilo. Znano je celo, da so nekateri odboru Zveze združenj borcev (za vrednote) NOB leta 1991 nasprotovali osamosvojitvi – ko smo o tem konec devetdesetih let pisali v Demokraciji, je tedanji predsednik borčevske zveze Ivan Dolničar tožil Demokracijo in njeno tedanjo urednico Vido Kocjan. In tožbo – izgubil. Namreč, na sodišču smo dokazali, da je del borčevske zveze javno nastopal proti osamosvojitvi Slovenije.
Če odmislimo ravnanje Dnevnika v času agresije (kdo je že Veno Karbone?) ter nekaterih demoliberalcev (kot denimo voditelja Jožefa Školča in še nekaterih), smo lahko našli konkretno kolaboracijo tudi na terenu. Na spletni strani Zveze veteranov vojne za Slovenijo smo našli zapis Franca Krnjaka, ki se je boril kot pripadnik TO na območju Ormoža. Njegov zapis lahko najdete tukaj, na strani 6 pa je med drugim zapisal: »Prebivalstvo je bilo prestrašeno, nekateri bojno nasršeni in apatični. Med njimi so bili tudi Judeži, posebno v Središču, ki so hodili agresorje bodrit in jim nosit hrano in pijačo, tudi s pretvezo pomoči Rdečega križa, in kazat poti, po katerih so se nato zaganjali proti cilju. Tudi sicer je bil del prebivalstva na strani agresorjev, česar pa jim ne gre zameriti, saj so z vsem srcem dolgo živeli v sistemu, ki je temeljil na bratstvu in enotnosti in opranih možganih, drugi spet iz strahu, da se ne bi maščevali nad prebivalstvom. Kljub vsemu senca nad temi ljudmi leži še danes.«
Žal nismo uspeli ugotoviti, koliko je star ta zapis, očitno pa je bil objavljen že leta 2009, to je v času, ko se je začel sovražni prevzem Zveze veteranov vojne za Slovenijo – tistega leta je namreč omenjena organizacija sodelovala pri podelitvi državnega odlikovanja komunističnemu funkcionarju Tomažu Ertlu. Če bi tak zapis nastal danes, je veliko vprašanje, če bi ga sploh objavili na njihovi spletni strani, saj so prav isti »Judeži« prevzeli oblast v veteranskih organizacijah. Seveda bi bilo zanimivo izvedeti, kako tovrstno prostovoljno (!!) kolaboracijo z okupatorsko in agresorsko JLA komentirajo na borčevski zvezi. Ki, mimogrede, prisega na isti simbol kot nekdanja okupatorska armada …
Gašper Blažič
