Neskladja in laži v zgodbi velikega novinarskega lakaja globoke države si sledijo ena za drugo

Blaž Zgaga znova skrbi za naelektreno ozračje v slovenskem političnem prostoru. V soju žarometov in promociji svojega “trilogijskega špeha” V imenu države pogreva stvari, ki so se že zdavnaj razjasnile. Tokrat je postal strokovnjak za topove 130 mm, ki naj bi jih takratni obrambni minister Janez Janša pod embargom preprodajal Irancem. Blaž Zgaga pa je omenjeni dokument prikazal še s ponarejenim podpisom. Za resnico se je odločno postavil tudi predsednik Državnega sveta RS Alojz Kovšca, obramboslovec, nekdanji tankist, veteran vojne za Slovenijo. V svojih razlagah je zavrnil pomembnost in kakovost omenjenega orožja. Ironija je še toliko večja, ker se je vojni spopad med Iranci in Iračani končal leta 1988, Janez Janša pa naj bi jim preprodal orožje za ta vojni konflikt pet let pozneje. 

Novinar globoke države Blaž  Zgaga je dobil dovoljenje, da zopet meša štrene v aktualnem slovenskem političnem prostoru. V zadnjih dneh je napadel osamosvojitvenega obrambnega ministra in predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janšo, in sicer, da je preprodajal topove s premerom 130 mm iranskemu režimu leta 1993.

Alojz Kovšca je na socialnem omrežju Twitter s svojim poznavanjem dodobra razgalil glede orožarskih poslov iz samih začetkov samostojne Slovenije. V svojih zapisih pa se najbolj čudi, kako bi podkovanim iranskim vojaškim silam uspelo slovenskim oblastem prodati podhranjeno in zastarelo vojaško tehnologijo iz 50. let prejšnjega stoletja. Proti njemu se je postavil Miha Resnik. V burni debati pa je s pripetim dokumentom dokazal, da topov s premerom 130 mm iranska stran ni uporabljala v vojni z Irakom. Levičarski provokatorji pa so šli v svoji teoriji še naprej, saj trdijo, da so po takratnem Janševem dovoljenju za prenos tehnologije to izkoristili Iranci ter tehnologijo preprodali Asadovemu režimu. Kovšca se čudi provokatorjem, kako da vseh teh zadev ni zaznala najboljša tajna služba, ameriška CIA? Če bi vse navedeno držalo, bi ZDA ostro reagirale, sledile bi posledice.

Blaž Zgaga je s svojimi poki pričel pred nekaj dnevi, ko je delil na socialnih omrežjih “pristni” dokument glede preprodaje iranskega orožja ter kršenja embarga. Najprej je z dokumentom s ponarejenim podpisom obtožil Janeza Janšo izvoza orožja v Iran, nato pa ga je preko Twitter profila palestinske teroristične organizacije GazaIsaLab, ki naj bi bdela nad vojaškimi in medicinskimi eksperimenti nad Palestinci, obtoževal kršenja embarga na izvoz orožja. “Združeni narodi so na predlog Budimirja Lončarja, avgusta 1991, proti nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji res uvedli embargo na orožje, zaradi česar so bile Miloševićeve enote v velikanski prednosti. Vendar niti Slovenija niti Hrvaška leta 1992 nista bili več del SFRJ,” je v angleškem jeziku pojasnil Janša.

Zgaga pa se s svojimi “vojaškimi zgagami” ni zaustavil. Tako je na plano potegnil sestanek takratnega predsednika države Milana Kučana, predsednika vlade Janeza Drnovška, obrambnega ministra Janeza Janše, notranjega ministra Igorja Bavčarja ter zunanjega ministra Dimitrija Rupla. S svojim dokumentom je hotel dokazati, da je Janez Janša deloval samovoljno, kršil načela ter samostojno, brez vednosti drugih, preprodajal orožje. Vendar se iz tega dokumenta lahko razbere, da so vsi takratni odločevalci sprejemali skupne odločitve ter so skupaj odločali glede prodaje orožja drugim državam. Janez Janša pa je vse dvomljivosti jasno obrazložil s svojim poznavanjem takratnih mednarodnih pravil ter mednarodnega prava.

Dokument, v katerem Blaž Zgaga trdi, da je Janez Janša preprodajal orožje brez vednosti drugih. Vendar dokument dokazuje, da so o trgovini z orožjem odločali Milan Kučan, Janez Drnovšek, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel ter Janez Janša. (Foto: Twitter)

Neskladja in laži v zgodbi velikega novinarskega lakaja globoke države si sledijo ena za drugo
Ena najbolj fantastičnih dimenzij Zgaginih navedb pa je to, da naj bi pri prodaji orožja Janša prodajal Irancem tehnologijo za izdelavo, potem pa le še tehnologijo za vzdrževanje orožja, in to dobrih pet let po končanem osemletnem vojaškem konfliktu med Iranom in Irakom, v katerem so to orožje učinkovito uporabljali.

Zdravorazumsko se vprašajmo: zakaj bi Iranci za orožje v svoji 20-letni uporabnosti za vojne bitke sklenili s Slovenijo pet let po koncu vojne nov posel za uporabo in vzdrževanje vojaške tehnologije? Ali so Iranci naenkrat potrebovali kar inštrukcije za uporabo svojega orožja iz Slovenije?

Luka Perš