Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Tole pogojevanje sodelovanja pri spopadu z epidemijo, ki je simetrična grožnja za vse v državi, je nekaj podobnega, kot če bi Vlada RS pogojevala vabljenje in sodelovanje opozicije stranke SD, stranke LMŠ in stranke SAB z zahtevo, da se v opoziciji odpovejo npr. interpelacijam,” se je na dvoličnost prvakinje stranke SD Tanje Fajon, odzval premier Janez Janša. Fajonova namreč skuša zaigrati vlogo Janševe žrtve, s tem pa upravičiti svoj neodgovorni izostanek na današnjem posvetovanju glede reševanja koronakrize na Brdu pri Kranju, kar jasno kaže na to, da svoje in strankarske apetite postavlja pred dobro sodržavljanov, predvsem pa to kaže na njeno nedoraslost.
Povsem razumljivo je, da si strankarski prvaki skrivaj želijo, da bi bili čim bolj uspešni, da bi njihove stranke na volitvah pridobile čim več poslanskih mest in da bi kdaj tudi zasedli premierski stolček. Kaj pa bi bilo, če bi imeli v državni politiki same nezainteresirane in neambiciozne ljudi. Takšna država zagotovo ne bi prišla daleč. A dejstvo je tudi, da je včasih potrebno svoje ambicije potisniti na stran, zlasti ko gre za reševanje ključnih vprašanj in problemov v državi, ker je to dobro za vse državljane in za celotno državo.
Predsednik vlade je v takšnih razmerah že večkrat dokazal svojo državotvorno in odgovorno držo, med drugim že lani poleti, ko je opoziciji velikodušno ponudil roko sodelovanja. Žal so jo sprejeli le v stranki SNS Zmaga Jelinčiča Plemenitega in poslanca narodnih manjšin. Svoj poskus je ponovil tudi po nekaj mesecih, skoraj nemudoma po “brezupnici” vladi in napetem ter skrajno napornem obdobju boja za medicinsko opremo, v katerem Slovenija ni osamljena, marveč je potisnjena v evropski, celo svetovni amfiteater, kjer kot zveri prežijo vsakovrstni parcialni interesi, predvsem pa nepredvidljivost razmer, ki so bile za celoten svet domala popolna neznanka.
Prav tako je bilo potrebno sprejeti vrsto protikoronskih paketov, ob hkratnem srditem boju, ki ga je na več nivojih bila leva opozicija, ob podpori svojih zvestih vojačkov. Spomniti gre na osrednje medije, anarho-levičarske brezdelneže, ki se preko svojih NVO-jev obilno napajajo iz državnega proračuna in na poziv razgrajajo ter vehementno kršijo epidemiološka pravila, koristolovske poslance, ki so pripravljeni sredi najhujše zdravstvene krize, izdati vlado in se pridružiti opoziciji, vodje raznih državnih institucij kot je na primer Računsko sodišče, spolitizirane predstavnike policije znotraj NPU ter razne skrite lobiste, ki se v javnosti izdajajo za nedolžne kose in golobčke, v resnici pa se obnašajo kot nenasitne ujede itd. Navsezadnje lahko omenimo še vse interpelacije proti ministrom, ki so uživale moralno podporo in to prav prvakinje SD.
Ambiciozna princeska Fajonova bi kraljevala na treh prestolih: strankarskem, evropskem in balkanskem
In danes, ko je Janez Janša opoziciji še enkrat, navkljub vsemu, gentlemansko podal roko sodelovanja, Fajonova spet krivično s prstom kaže nanj, kot na na krivca za njeno neudeležbo na današnjem sestanku na Brdu pri Kranju. Mar ni to infantilno? Povsem razumljivo je, da je Tanja Fajon izjemno ambiciozna oseba, in da je sposobna sedeti na treh stolčkih hkrati: evroposlanskem in komandirati Srbe kako naj živijo, da jih bo imela Evropa rada ter na stolčku predsednice Socialnih demokratov in biti svoje politikantske protivladne boje ter jih obenem še izvažati nazaj v Bruselj. Že dolgo je tudi jasno, da iz srca koprni po svojem ustoličenju na premierskem tronu in tem, da bi se prehodno morda celo sprijaznila s pozicijo ministra za zunanje zadeve, v čemer jo je presegel celo propadli politik Karl Erjavec, ki je še vse doslej uspešno zavozil. A kar je preveč je preveč.
Že mesece čakamo na trenutek, ko bo Fajonova, svoje neobvladljive ambicije, zmožna vsaj malo preseči in pokazati kanček državotvornosti. Na spletni strani Socialnih demokratov lahko preberemo njen užaljeni izgovor za neudeležbo, oblikovan kot prosti spis s pravljičnim naslovom “Čar in prekletstvo odločanja”. V njeni zgodbi nastopata dva glavna junaka: eden je ona, drugi pa seveda, nihče drug kot premier Janša. Slednji je potisnjen v vlogo tiste grde, hudobne “zveri”, ki jo očitno preganja celo v nočnih morah. Zaslepljen je od sle po moči in vladanju in ni sposoben prisluhniti njenemu mnenju. Predstavljen je kot “pošast” ki zgolj izključuje, namesto da bi govorila pa “renči” – beri podlega svojim čustvom, in deluje impulzivno, ne razumsko, skratka “nagonsko”.
Se bo princeska iz ukradene Judovske vile naposled le odločila za srečen konec?
Fajonova pa je tista lepotica, ki ni prekrasna le po zunanjosti, ampak tudi po svojem srcu. Iz njega sije ena sama dobrota. Ljubezen velikodušno deli vsem obupanim, ki jo krvavo potrebujejo, le da ljudje te njene prekrasne vrline, kot se zdi še niso opazili. A ko bo enkrat do tega prišlo, bo vse drugače. Zimo hladnega sovraštva, izključevanja in poniževanja bo odnesla topla odjuga in nastopila težko pričakovana pomlad, ki bo otoplila naša srca in stalila led mržnje. A Fajonova, kot kaže piše alternativno pravljico brez želenega romantičnega zaključka, saj Lepotica ostaja samska. Če je v pravljici o “Lepotici in zveri” naposled le prišlo do romantične združitve, ona v takšno potezo še ni privolila, s tem pa bolj spominja na trdosrčno Snežno kraljico.
