V Sloveniji imamo v tem trenutku dva politična pola, ki nimata nič skupnega z levico in desnico (čeprav se delno pokrivata s politično usmerjenostjo). Prvi pol predstavljajo SDS, SNS in NSi, ki se kljub razlikam med strankami zavzemajo za povezovanje, iskanje skupnih točk in kompromisov med vsemi igralci na političnem prizorišču. Drugi pa LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB, ki zagovarjajo izključevanje, politični elitizem, širjenje laži in nestrpnosti o političnih nasprotnikih ter seveda tisti pristni slovenski Našizem, ki ga levica goji že, odkar v politiki ni več pragmatika Drnovška. V alternativnem svetu, kot nam ga rišejo naši režimski mediji, je prva skupina »razdiralna«, druga pa »povezovalna«. Tak absurd je modus operandi slovenske medijske scene, a komaj zdaj, ko so se je na levici (premajhno število glasov) porazdelil med brezsramnimi kruhoborci, ki namesto programa obljubljajo socialistične floskule in obljubo o izolaciji Janeza Janše, je resnična bizarnost takšnega početja pljusknila na sceno v vsej svoji tragikomičnosti.
Politični analitiki napovedujejo »konec politične kariere Janeza Janše«, potem ko je preklical povabila strankam na wannabe-sredinski levici. Nobene besede o absolutni nenormalnosti in sumljivi usklajenosti levice, ki je že pred preklicem napovedala, da se z Janšo sploh ne bo pogovarjala. Razprave o zdravstvu? Šolstvu? Zunanji politiki? Gospodarstvu? Ne hvala, o tem se z največjo stranko na desnici, ugledno članico EPP, sploh ne da razpravljati. Raje se bodo o niansah socializma in planskega gospodarstva pogovarjali z volilnimi soporaženci. 25 odstotkov volivcev, ki so SDS podelili relativno zmago, je treba preglasovati in dati glas združenim marginaliziranim interesom na levici. 25 odstotkov prebivalstva za levico ne obstaja. 25 odstotkov prebivalstva je za slovensko levico »izbrisanih«. Pa bodimo iskreni – tudi znotraj volilne baze kvazi-sredinskih LMŠ, SMC in SAB je dovolj volivcev, ki jim niti približno ni všeč, da se stranka njihove preference sploh noče pogovarjati z nasprotno stranjo. Zagotovo lahko trdimo, da so pristno Antijanša-politiko volili le volivci obeh skrajno levičarskih strank (SD in Levice) ter stranke upokojenske jugo-elite (DeSUS). Velik del preostalih – tako tisti, ki so volili desne, kot tisti, ki so bili prevarani v prepričanju, da volijo »sredinsko leve«, so bili na suho nategnjeni. Noben analitik ne razlaga o tej neposredni prevari slovenskih volivcev. Na RTV Slovenija, 24ur, Delu, Dnevniku, Večeru se v podobni skladni parazitski simbiozi kot peterček rdečih strank sprenevedajo, da je izključevanje pač politična normalnost in posledica izključevalne politike SDS (ki je ironično edina, ki se zares napreza povezovati z vsemi, kljub programskim razlikam in kljub temu, da ima edina imena vreden politični program). Vas kaj spominja na film Invasion of the Body Snatchers, kjer z vesoljskimi paraziti okuženi zemljani krulijo kot prašiči vsakič, ko vidijo kakšnega neokuženega, ki se (še) pogovarja po človeško? Očitno je treba režimske medije in pet levih strank (ter seveda tudi Levico) od zdaj naprej jemati kot enotno pošast, z enakimi interesi in cilji, ki usklajeno »hara« po zadnjih ostankih normalnosti, ki jo kot država premoremo.
V normalni državi bi sledila vprašanja Cerarju, Šarcu in Bratuškovi. Zakaj se nočete niti pogovarjati s SDS? Katere programske točke SDS specifično vas motijo, zakaj so škodljive in kako bi jih vi uredili drugače? Zakaj se pogovarjate z Novo Slovenijo, če pa ima program skoraj povsem kompatibilen z vam neželeno SDS? Zakaj SDS-ovo opozarjanje na begunsko problematiko (ki se je priročno le nekaj dni po volitvah izkazala za umestno in kredibilno) proglašate za zavajajoče in ksenofobno, pomisleki Nove Slovenije o beguncih, ki so bili med kampanjo povsem identični SDS-ovim, pa vas ne motijo oz. jih preslišite? Še vprašanje za večnega Karla Erjavca: zakaj SDS ne podpirate z utemeljitvijo, da bi oni razprodajali državno premoženje, ko pa je privatizacija prav tako temelj programa Nove Slovenije, s katero pa se veselo pogovarjate? Novinarji in analitiki, takšna vprašanja so vaše osnovno poslanstvo! V normalni državi čebuljenja o orbanizaciji in tiranstvu Janeza Janše ne bi bila dovolj. V normalni državi bi bile takšne floskule žalitev zdravega razuma državljanov, novinarji pa bi komaj čakali, da demagoge (na katerikoli strani političnega spektra) raztrgajo na koščke in izpostavijo njihov blef pred širno javnostjo.
Tako daleč smo prišli, da si zdaj ne le bolivarski pogorelec SD (ki se je od odhoda Pahorja pogreznil v žalostno aktivistično brozgo mladih komunistov in oportunističnih socialističnih podjetnikov starega kova, ki imajo koristi od vedno večje in vedno bolj socialistične države), ampak tudi preostali (bojda sredinski) del levice želi (raz)druženo Levico v parlamentu. Stranko večnih študentov, avantgardnih umetnikov in lažnih borcev za človekove pravice. Stranko, ki si ne želi jugoslovanskega socializma, saj je ta zanjo po Markovićevih reformah 1988 še preveč neoliberalen. Stranka, ki si »blaginjo za vse, ne le za peščico«, predstavlja tako, kot nori Bernie Sanders in sovjetski molj Jeremy Corbyn – z ropom bogatih in »prerazporeditvijo« njihovega premoženja po vladnem diktatu (Chavez ploska), s samozadostnostjo (Fidel ploska iz onostranstva), z izhodom iz zveze Nato in hkratnim slabenjem Slovenske vojske (mladim, od 70 let miru razvajenim hipijevskim milenialsom, bi bilo potrebno ponovno razložiti, da sta kompetentna vojska in policija hrbtenica vsake suverene države, kot pravi stari židovski pregovor: »Jezik je dialekt z vojsko in mornarico.«). Levica v vladi (tudi če le za eno leto) bi pomenila odhod bogatih, uspešnih in ambicioznih. Pomenila bi beg mednarodnih korporacij, ki k nam prinašajo dobro plačana delovna mesta. Pomenila bi socialistično uravnilovko, v kateri bi se redno zaposleni nevarno približali tistim na denarni socialni podpori. Kar pa je najpomembnejše – pomenila bi razkroj ustroja slovenske družbe, kot smo si jo zamislili leta 1991. Tedaj nismo rekli le »adijo, velika Srbija«, ampak tudi »adijo, plansko gospodarstvo, pozdravljen, tržni kapitalizem«. Levica v vladi bi pomenila NE za plebiscit, NE za deklaracijo o neodvisnosti in NE razglasitvi lastne države. Tudi tukaj nobenega zgroženega odziva. Ne novinarjev. Ne analitikov. Ne civilne družbe, ki bi morala ostro obsoditi in opozoriti na posledice ekscesov, kot je poziv sredinske vlade, da v svojo sredino vabi povsem brezsramne neomarksiste, ki bi nas hkrati želeli še razorožiti in v državo uvoziti neomejeno število ekonomskih migrantov iz tretjega sveta.
Očitno globoki državi teče voda v grlo. Zadnji krog tranzicije je pred vrati. Milijarde čakajo na srečne prejemnike, ki se že skoraj 3 desetletja mastijo na račun davkoplačevalcev in nas delajo vsak dan bolj revne. Bosanski sponzorji SMC že v nizkem startu čakajo na pogodbe za drugi tir, ki jih bodo pozneje okrasili z aneksi, kar že zdaj, preden se je sploh kaj zares začelo, plodno počne Kolektor z izvlečnim tirom. Nova kriza se bliža in očitno je, da bodo tajkunski magnati blizu tranzicijske levice izredno težko dobivali sumljive kredite – za katere se bo že vnaprej vedelo, da ne bodo nikoli poplačani -, če ne obdržimo »suverenega nacionalnega bančništva« z NLB. V zdravstvu se noben ponudnik zdravstvene opreme (katerih pot – kakšno naključje – od osamosvojitve naprej zmeraj vodi skozi mračne sobane z levo politiko povezanih poslovnežev) ne bo odrekel izplenom iz javnih naročil v stilu njujorških mafijskih donov, ki »nadzirajo« gradbene projekte po mestu. Milijarde so na mizi in zdaj ni prostora za napake. Zdaj bodo vsi strici, ki so desetletja subtilno obvladovali mafijsko podzemlje slovenskega državnega gospodarstva, pritisnili na rdeči peterček in seveda na medije, ki si jih dobesedno lastijo. In narisali novo resničnost. Resničnost, v kateri sta SDS in NSi razdiralna, LMŠ, SMC, DeSUS, SAB in SD pa povezovalni. Od vas je odvisno, ali boste verjeli. Če boste verjeli, se ne pritožujte naslednjič, ko boste za ultrazvočni pregled sumljivih tvorb na pljučih naročeni 27. aprila 2023.
