Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“Predlagatelji nismo upali, da bo predstavitev naletela na takšen odziv med poslanci EU, sploh pa ne, da bo o stanju v Sloveniji sprejeta posebna resolucija. A tisto, kar je za našo trenutno oblast “normalno”, je za Evropo zavržno,” je za naš portal zapisal prvopodpisani pod resolucijo EU parlamenta o zločinskosti komunističnega režima v Sloveniji, Ferenc.
Spomnimo: Odbor za peticije Evropskega parlamenta je pred dnevi sprejel resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, kar pomeni zadnji korak pred glasovanjem na plenarnem zasedanju. Resolucija poziva k nadaljnjemu preiskovanju prikritih grobišč, odprtju arhivov jugoslovanskih tajnih služb ter razglasitvi državnega dneva spomina za žrtve totalitarnih režimov, tudi komunizma.
Prav tako poziva k obsodbi vseh totalitarizmov in dostojnemu pokopu žrtev. Resolucija je sicer sprožila burne politične odzive. Evropska poslanka Romana Tomc (EPP) jo podpira in meni, da je to pomemben korak k evropskemu priznanju zločinov komunističnega režima. Nasprotno pa so poslanci S&D, Renew in Zelenih (vključno s poslanci Matjažem Nemcem, Marjanom Šarcem in Ireno Jovevo) resolucijo označili za revizionistično.
Dodali so še, da gre za zlorabo Evropskega parlamenta v notranjepolitične namene. Glasovanje so obstruirali. Pobuda za resolucijo je nastala po ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja s strani vlade Roberta Goloba leta 2022, ki ga je pred tem uvedla vlada Janeza Janše. Pod resolucijo je prvi podpisan zgodovinar Mitja Ferenc, ki je za naš portal zadevo komentiral.
Ferenc: “Informacija o osnutku predloga resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, ki je pred dnevi prišla – sicer v redke medije – in jo je sprejel odbor za peticije Evropskega parlamenta, je opozorilo obstoječi oblasti in vsem, ki so desetletja zavirali temeljna humanitarna in civilizacijska opravila, da odnos do nekaterih temeljnih človekovih pravic, kot sta pravica do spominjanja in pravica do dostojnega pokopa, v naši državi odstopa od pravic, ki so univerzalne in jih Evropa spoštuje in ima zapisane v svojem etičnem kodeksu.”
Kot je v nadaljevanju dejal Ferenc, predlagatelji niso upali, da bo predstavitev naletela na takšen odziv med poslanci EU, sploh pa ne, da bo o stanju v Sloveniji sprejeta posebna resolucija. A tisto, kar je za našo trenutno oblast “normalno”, je za Evropo zavržno. Tudi opozorilo in vprašanja, ki jih je odbor za peticije EU lani posredoval slovenski vladi, so bila preslišana, je še dodal.
Resolucija je po njegovem rezultat peticije o ohranjanju spomina na žrtve komunističnega nasilja no. 0718/2023, ki je bila ob pomoči in zaslugi evroposlanke Romane Tomc poslana v Bruselj in mimogrede najbolj številčno podprta peticija v letu 2023. Zagovarjana oziroma obrazložena je bila januarja 2024 in februarja 2025. Povod zanjo je bila ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, je v nadaljevanju pojasnil zgodovinar. “Vlada, ki ga je razglasila, je to storila v opomin, da se zavržna dejanja ne bi ponovila in tudi zato, ker je odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno nepieteten.” Ferenc je spomnil, da so se na predvečer tega dneva spomina na slovesnosti prvič zbrali številni svojci nepokopanih žrtev, da bi prižgali svečo in izpovedali svojo bolečino. A nova vlada Roberta Goloba je ta dan spomina ukinila. To je storila kar med slovesnostjo. Tako se ne dela z zgodovinskim spominom in z nezaceljenimi ranami dela državljanov, se je zgrožen spominjal Ferenc.
V Sloveniji se namreč žrtev drugih dveh totalitarizmov, fašizma in nacizma, primerno spominjamo in ohranjamo upor proti njima kot pozitivno vrednoto, je v nadaljevanju poudaril zgodovinar. To pa po njegovem opažanju ne velja tudi za žrtve komunističnega nasilja. “Demokratičen sistem je sicer omogočil nekaj popravkov krivic, a se mačehovski odnos do pravice do spominjanja in pravice do dostojnega pokopa nadaljuje,” je še ugotavljal prvopodpisani.
Ferenc: “Zato smo se spraševali, ali res ne moremo razumeti bolečin svojcev pomorjenih, ki še po 80 letih ne vedo, kje leže njihovi najbližji. Ali res ne moremo razumeti bolečin zapornikov v taboriščih, bolečin žrtev nasilnih razlastitev premoženja, žrtev montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja, žrtev streljanja na državni meji?”
Vlada je po njegovem z ukinitvijo tega dneva tudi simbolno zanikala obstoj teh ljudi in jih potisnila še enkrat nazaj, v neobstoj in tišino. Njihovim svojcem pa spet vzela javni skupinski spomin.
Zato je Ferenc predstavitev na odboru za peticije EU letos, ko je imel ponovno priložnost predstaviti peticijo novemu sklicu parlamenta, zaključil s prošnjo po podpori in s pozivom:
1. da bi se institucije Evropskega parlamenta ob obisku Slovenije podučile in proučile, zakaj je v Sloveniji odnos do žrtev enega od totalitarizmov drugačen od žrtev drugih dveh,
2. da bodo opozorile slovensko oblast, da v duhu univerzalne pravice do pokopa ponovno vrne tudi pravico do spominjanja na žrtve komunizma,
3. da bodo opozorile slovensko oblast, da naj bi bil odnos do žrtev vseh treh totalitarizmov enak, in da je to že dolgo evropska norma, ki jo predvideva resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu.
Ferenc: “Upali in verjeli smo, da bo trenutna oblast manj mačehovska in da bo ob 80-letnici pomora več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov na slovenskem ozemlju uspela jamčiti za dostojen pokop tako romskih žrtev kot 3450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico, pa je “uspela” le to, da je vreče s skeletnimi ostanki premaknila iz enega skladišča v drugega, mimo volje društev, ki zastopajo svojce pomorjenih. Z izgovorom, da se bo že uredilo v prihodnje. Kdaj? Čez desetletja? Ob takšnem nasprotovanju župana mesta Ljubljane in ignorantskem odnosu trenutne slovenske vlade. Seveda me je pozitivno presenetil poziv predsednice države v nagovoru ob dnevu državnosti dr. Nataše Pirc Musar, da naj bo dostojen pokop mrtvih naša druga slovenska osamosvojitev.”
Vendar kako upati, predvsem pa, kako verjeti, se je še vprašal zgodovinar.
“Poglejte samo sklepe Komisije za peticije človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora,” je spomnil v nadaljevanju. Ko je vladna večina, sicer ob odsotnosti predstavnika Socialnih demokratov, torej vladna večina Gibanja Svobode in Levice povozila vse predlagane sklepe, povezane z osnovnimi človekovimi in civilizacijskimi dejanji.
Če še lahko razume, da so branili odločitev ministra Boruta Sajovica pri sklepih, ki so obsojali nedostojno hrambo posmrtnih ostankov in prenos v skladišče oziroma v kostnico v Škofji Loki, da so glasovali proti sklepu, da se ponovno razglasi 17. maj za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ter tako prispeva k ohranjanju zgodovinskega spomina, spoštovanju človekovega dostojanstva in spravi v družbi, pa je Ferenc pri glasovanju, pri tem, da v razpravi niso spregovorili niti besede, ostal nem. Vladna večina je namreč glasovala proti sklepom, kot so:
– da se poziva Vlado, da v sodelovanju s stroko določi stalno, dostojno in primerno urejeno lokacijo v Ljubljani za pokop vseh žrtev s prikritih grobišč,
– preglasovala je sklep, da se poziva Vlado, da pripravi ustrezne zakonske spremembe, ki bodo omogočile sistematično identifikacijo žrtev s prikritih grobišč z uporabo sodobnih forenzičnih metod in zagotovile pravico svojcev do resnice in pokopa,
– poziva ministrstvo za notranje zadeve, da ukrene vse potrebno za izdajo izpiska iz matičnega registra o smrti za 14.901 žrtev, ki so dokumentirane na seznamu farne spominske plošče,
– poziva pristojne organe, da v sodelovanju z zgodovinarji ugotovijo doslej neznana imena in osebne podatke slovenskih Romov, žrtev komunističnega nasilja,
– poziva pristojne organe, da poskrbijo za pieteten in dostojen pokop ekshumiranih žrtev s prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico na ljubljanskih Žalah.
Mrtvohladno, brez razprave, so z večino, ki jo imajo v odboru, povozili temeljne humanitarne, civilizacijske norme. “Sramota,” je prepričan.
“Zato zavračam trditve nasprotnikove resolucije, da gre za izkoriščanje notranjepolitičnih problemov pred evropskim parlamentom. Daleč od tega,” je jasen.
Ali ste v govorih najvišjih predstavnikov trenutne oblasti na državnih proslavah ob 80-letnici konca druge svetovne vojne morda slišali obžalovanje zaradi revolucionarnega nasilja med vojno, ste morda slišali obžalovanje pomora več deset tisoč vojnih ujetnikov v nekaj tednih na slovenskem ozemlju, ste v govorih morda slišali vsaj omembo tega zločina, se je vprašal zgodovinar. “Niste! Slaba popotnica ob 35. letnici demokracije,” še meni Ferenc.
“Zato se ne čudimo, da so poslanci odbora za peticije EU sprejeli resolucijo, ki jo naj bi potrdil tudi Evropski parlament na plenarni seji, da naj Slovenija med drugim pokoplje žrtve na dostojen in ustrezen način in zagotovi univerzalno pravico do pokopa ter da še naprej preiskuje prikrita grobišča in vrne pravico do spominjanja tudi za žrtve komunističnega nasilja.
“Žalostno, da nas mora na temeljne civilizacijske norme spominjati Evropa!” je zaključil razmišljanje.
