Piše: Anamarija Novak
Zakonodajnopravna služba DZ je v zvezi s predlogom novele zakona o medijih (ZMed-1) pripravila obsežno mnenje, ki obsega kar 49 strani pripomb in pravnih opozoril – tu govorijo o neustavnosti, neusklajenosti, zmedenosti in pomanjkanju pojasnil za novosti.
V omenjenem dokumentu je Zakonodajnopravna služba DZ (ZPS DZ) izpostavila več ključnih pomislekov glede predlaganega zakona, ki ga je ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministrice Aste Vrečko poslalo v parlamentarni postopek konec leta 2024, vlada pa ga je potrdila na silvestrski večer na dopisni seji 31. decembra 2024 (!). Predlog zakona je nato po prvi obravnavi v državnem zboru 20. februarja 2025 s 46 glasovi državni zbor kljub nasprotovanju opozicije, zlasti stranke SDS, podprl.
Dr. Verčič: Vlada slepo sledi vsemu najslabšemu
Pisali smo že, da je omenjeni predlog novele zakona naletel na različne odzive. Na eni strani ministrica za kulturo Asta Vrečko trdi, da je zakon eden najsodobnejših v Evropi in nujen za prilagajanje tehnološkim spremembam, na drugi pa so kritiki, kot je dr. Dejan Verčič, redni profesor na Fakulteti za družbene vede, izrazili skrb, da zakon temelji na zastarelem razumevanju medijskega delovanja in lahko škoduje svobodi izražanja. »Vlada slepo sledi vsemu najslabšemu, kar sta Evropska komisija in Evropski parlament sprejela na področjih digitalizacije, medijev in umetne inteligence in kar na starem kontinentu duši svobodo izražanja ter svobodno podjetniško pobudo. (…) Ena temeljnih pomanjkljivosti zakona je opredelitev medijev kot storitve. Predlog zakona regulira kanale, tehnološka sredstva in akterje – od novinarjev do vplivnežev –, ne pa storitev kot takih,« je nedavno v časniku Delo opozoril omenjeni izvedenec na področju strateškega komuniciranja in odnosih z javnostmi. Glede financiranja medijev pa je dr. Verčič sklenil, da se »zdi, da je predlog zakona napisan zaradi prijateljskega deljenja denarja ‘našim’ medijem in nagajanja ‘njihovim’«.
SŠK o omejevanju svobodnega obveščanja
Mnenje glede novele zakona o medijih so med drugim podali katoliški mediji in Slovenska škofovska konferenca (SŠK), v katerem so izrazili pomisleke, da predlog omejuje svoboščine, kar kaže na široko paleto mnenj. »Katoliška cerkev (…) poziva, da se sporne določbe ustrezno popravijo na način, da se prepoved objavljanja oglasov in drugih plačanih obvestil verskih skupnosti in omejevanje pravice do kratkega poročanja o verskih obredih prek radijskega programa črtata iz predloga ZMed-1. V Katoliški cerkvi si želimo, da bi bil slovenski medijski prostor odprt, pluralen in bi spodbujal k spoštljivemu javnemu diskurzu in izražanju. Vsako vnaprejšnje in splošno omejevanje določene skupine državljanov pri participaciji v javnem prostoru je ustavno sporno in nedopustno. Ob tem se zavzemamo in podpiramo jasnejše določbe tudi v predlogu ZMed-1, ki bi še dodatno sankcionirale sovražni govor. Omejevanje svobodnega obveščanja o dogodkih in delovanju verskih skupnosti v Sloveniji pa predstavlja nedopustno diskriminacijo državljanov na podlagi njihove verske pripadnosti, zato predlagamo, da ustrezno spremenite predlagano ureditev na način, ki bo skladen z ustavnim in mednarodnim pravom človekovih pravic,« je sklenila svoj odziv SŠK.
Vladni inšpektorji bi preganjali t. i. sovražni govor?
Pred drugo in tretjo obravnavo novele zakona o medijih (ZMed-1), ko lahko zakon poslanci spreminjajo in popravljajo, pa je nastalo obsežno mnenje pravnikov v parlamentu, ki imajo pomisleke v velikem delu členov. Ta zajema kar 49 strani pripomb in pravnih opozoril – tu govorijo o neustavnosti, neusklajenosti, zmedenosti in pomanjkanju pojasnil za novosti. ZPS DZ ob tem posebej izpostavlja 53. člen omenjenega zakona, ki regulira t. i. sovražni govor, ob tem pa opozarja, da sovražni govor v pravnem redu Republike Slovenije ni opredeljen. Prav tako lahko beremo, da v Evropi ni skupne definicije sovražnega govora – koncept sovražnega govora obravnava več pravnih in nepravnih aktov. Zato ZPS DZ najbolj skrbijo napovedi, ki izhajajo iz predlagane novele zakona o medijih, da bosta za nadzor nad t. i. sovražnim govorom pristojna Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) oziroma inšpektorat v sestavi ministrstva, pristojnega za kulturo, »kar spornost predlagane rešitve še dodatno poglablja«. »Odločitev, ali gre za kršitev prepovedi, zahteva tehtanje med nasprotujočimi ustavnimi oziroma pravicami po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v konkretnem primeru tehtanje med svobodo izražanja in varstvom pravic drugih oseb), pri čemer iz predlagane ureditve ni mogoče razbrati ustreznega niansiranja oziroma upoštevanja vseh na podlagi presoje ESČP relevantnih okoliščin in konteksta. Za tehtanje v koliziji različnih pravic so v prvi vrsti pristojna sodišča, ne pa upravni organi oziroma organi izvršilne veje oblasti. Zlasti inšpektorat kot organ v sestavi ministrstva kljub višji stopnji strokovne samostojnosti izvaja naloge v skladu s programom dela, ki ga sprejme minister na predlog predstojnika organa v sestavi (in ne le v skladu z zakonom). Kot vsakemu organu v sestavi lahko minister daje usmeritve za delo in obvezna navodila za delo ter mu naloži, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe in mu o tem poroča. Ministrstvo nadzoruje delo organa v sestavi. Minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela organa v sestavi. Predstojnik organa v sestavi mora ministru redno in na njegovo posebno zahtevo poročati o delu organa v sestavi in o vseh pomembnejših vprašanjih s področij dela organa v sestavi. Vse navedeno ne preprečuje izvajanja političnega vpliva ministrstva na delo inšpektorata,« je zapisala ZPS DZ.
Mediji opravljajo vlogo »javnih čuvajev«
ZPS DZ dodaja: »V drugi alineji prvega odstavka določena prepoved ščuvanja je obrazložena samo z enim stavkom, ki ne utemeljuje, zakaj se ta prepoved v medijih nanaša samo na kazniva dejanja, ki so povezana s terorizmom in so v njej povzeta v obliki poimenovanj kaznivih dejanj, ki se ujemajo s kaznivimi dejanji iz KZ-1. Sicer pa gre za prepoved ščuvanja h kaznivim dejanjem, katerih objekt varstva je človečnost, zato je treba opozoriti, da stori kaznivo dejanje, kdor na način iz prvega odstavka 297. člena KZ-1 javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije. Ščuvanje, hujskanje k storitvi torej teh kaznivih dejanj (kaznivih dejanj terorizma, potovanja v tujino z namenom terorizma, financiranja terorizma, ščuvanja in javnega poveličevanja terorističnih dejanj, novačenja in usposabljanja za terorizem) bi torej lahko pod določenimi pogoji pomenilo storitev kaznivega dejanja iz drugega odstavka 297. člena KZ-1.« Kot še opozarja ZPS DZ, »mediji opravljajo vlogo kot »javni čuvaji (public watchdog)« – varuhi demokratičnih institucij in odgovornega upravljanja države in družbe, saj obveščajo in ozaveščajo javnost, to pa državljanom pomaga pri sprejemanju premišljenih odločitev, ki temeljijo na dejstvih«. »Svoboda izražanja varuje tudi kritična, celo žaljiva mnenja (zlasti če gre za odzive na provokativne, neprimerne ali žaljive izjave). Dokler novinarji ravnajo v okviru svojega ‘poslanstva’ in prispevajo kakorkoli k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, so njihova mnenja in izjave varovani v okviru svobode izražanja. Zakonodajalec mora paziti na to, da pretirano ne omeji pravice do svobodne izmenjave informacij in idej, tudi tistih, ki žalijo, provocirajo in šokirajo,« je jasna ZPS DZ.
Ključne pripombe Zakonodajnopravne službe DZ:
– Neustavnost: Služba opozarja, da nekatere določbe zakona potencialno posegajo v ustavno zagotovljene pravice, kot sta svoboda izražanja in svoboda medijev. Natančneje, kritike se nanašajo na preširoke in nedoločne definicije, ki bi lahko omogočile pretiran nadzor nad mediji ali omejevanje svobodnega izražanja.
– Neusklajenost z obstoječo zakonodajo: Pripombe izpostavljajo neskladja z drugimi veljavnimi predpisi v Sloveniji ter z evropsko zakonodajo, kot je Evropski akt o svobodi medijev (EMFA), ki bo začel veljati avgusta 2025. Čeprav naj bi bil zakon usklajen z EMFA, služba meni, da nekateri deli tega ne dosegajo zadovoljivo.
– Zmedenost in nejasnosti: Predlagano besedilo naj bi bilo mestoma nejasno, z nedoslednimi formulacijami in pomanjkanjem natančnih pojasnil za uvedbo novosti. To bi lahko vodilo do težav pri izvajanju zakona v praksi in povečalo pravno negotovost za medijske akterje.
– Pomanjkanje utemeljitev: Služba je kritična do tega, da predlagatelj (ministrstvo za kulturo) ni zadostno utemeljil nekaterih ključnih sprememb, kot so regulacija vplivnežev, označevanje vsebin, ustvarjenih z umetno inteligenco, ali novi postopki za presojo medijskih koncentracij.
