Piše: Dr. Matevž Tomšič
Težnja vladajoče garniture po nadzoru nad nacionalno radiotelevizijo se je sprevrgla v pravo obsedenost. Videti je, da je to nekaj, čemur premier Golob in z njim celotna vlada namenjajo več pozornosti kot vsem ključnim problemom slovenske družbe. Problemi, povezani s premajhnimi zdravstvenimi kapacitetami, zaradi česar so čakalne dobe na določene medicinske posege škandalozno dolge, nekateri državljani pa so sploh brez osebnega zdravnika; ali pa slabšanje življenjskega standarda določenih skupin prebivalstva, kot so upokojenci, so očitno zanje drugotnega pomena.
Še pred volitvami so ti, ki nam sedaj vladajo, napovedovali, da bo »ureditev razmer« na nacionalki zanje ena od prioritet. Že mesec dni po formiranju vlade je bil v postopek vložen nov zakon o tej javni medijski ustanovi, ki ga je pripravila z levo politiko povezana civilna družba. Računali so na nekakšen »blitzkrieg« na zavzetje po hitrem postopku. A se jim je zalomilo. Najprej je njegovo uveljavitev preprečila vložitev zahteve za referendum. Na tem je vladna stran sicer zmagala, vendar je sledila še resnejša preizkušnja, ko je bila na ustavno sodišče vložena pobuda za presojo ustavnosti tega zakona. Njegovo izvajanje je namreč sodišče zadržalo. In prav mogoče je, da bo zakon na koncu tudi padel. Razmerje sil med ustavnimi sodniki ni ravno v prid vladi, sploh ne po izločitvi dveh sodnikov, ki sta ji izrazito naklonjena. Tako je sedaj še vedno »v sedlu« vodstvo nacionalke, ki aktualnim oblastnikom ni po volji.
Od tod frustracije, o katerih odkrito in javno govori predsednik vlade. Nadzora nad javno radiotelevizijo si želi, ker ne prenese, da bi medij, ki ima še vedno velik vpliv na javno mnenje, o njem kritično poročal. Resda tega noben politik ne želi, ampak pri Golobu je njegova averzija do nenaklonjenih mnenj še posebej izrazita (bolj kot denimo pri Janši, ki mu levičarji ves čas očitajo nestrpnost do drugače mislečih). Tako na neprijetna vprašanja novinarjev – tudi tistih z nacionalke – sploh ne odgovarja, čeprav bi moral marsikaj pojasniti predvsem v zvezi s svojimi aktivnostmi, ko je bil na čelu državnega podjetja GEN-I – denimo glede računa na njegovo ime v Romuniji, pri čemer je njegova razlaga o kraji identitete (blago rečeno) na precej »trhlih nogah«. Poleg tega je »prevzem nacionalke« nekaj, kaj je obljubil svojim političnim botrom in privržencem. Od njega so na hitro pričakovali rezultate, teh pa za zdaj ni od nikoder.
Zaradi očitnih frustracij vodilni predstavniki koalicije izgubljajo živce. Tako stalno pritiskajo na ustavno sodišče, naj čim prej razsodi (seveda v prid vladi). Predsednica parlamenta je denimo zahtevala kar vpogled v sodni spis, čeprav nima za to prav nobene pristojnosti. Še hujših pritiskov, ki včasih preraščajo celo v (ne)posredne grožnje, pa je deležno vodstvo javne radiotelevizije. Ministrica za kulturo ga je na mitingu, ki ga je organiziral stavkajoči del novinarjev, odkrito pozvala k odstopu. Si predstavljate, da bi kaj takšnega storil njen predhodnik? Večinski mediji bi ga »križali« in iz Bruslja bi slišali alarmantne glasove o političnem podrejanju medijev. Premier Golob pa je celo zagrozil vodilnim na nacionalki s kazenskimi postopki, češ da bodo za svoja dejanja »odgovarjali«. To močno spominja na srbskega samodržca Slobodana Miloševića, ki je svojim nasprotnikom grozil, da bodo »aretirani in kaznovani« (te grožnje je nato uresničil). In potem naj bi bil Janša »diktator«, kot so ga označeval levičarski aktivisti in mediji (čeprav si ni nikoli privoščil česa podobnega)?
Za vladajočo garnituro je ugodno to, da so večinski mediji za zdaj razmeroma prizanesljivi do njihovih izpadov; to velja tudi za nacionalko, kjer je del novinarjev v neposredni spregi z njimi. Vendar se zna to končati, ko bo prišlo do spoznanja, da jim je potekel »rok trajanja«.
