Bližajoče se lokalne volitve so posebna priložnost in izziv. Tega se zaveda tudi Matjaž Železnik, ki se v poklicnem življenju ukvarja z glasbo, vendar mu niti udejstvovanje v lokalni samoupravi ni tuje. Novembra bo kot kandidat s podporo SDS kandidiral za župana mestne občine Celje. Z njim smo se pogovarjali v prostorih njegove trgovine z glasbili v starem mestnem jedru Celja.
Pogovarjava se v prostorih vaše trgovine z glasbeno opremo. Bi lahko rekli, da ste tako umetnik kot podjetnik?
Vaša trditev drži, že leta 1988 sem zapustil dokaj varno službo na celjski glasbeni šoli in šel med zasebnike. Že pred tem sem se ukvarjal z uglaševanjem klavirjev. Nato sem odprl trgovino, v kateri se zdaj pogovarjava. Odprl sem jo leta 1989 in še vedno jo imam. Sedaj sem sicer spet zaposlen v Glasbeni šoli Velenje, poleg tega pa se ves čas ukvarjam z najrazličnejšimi dejavnostmi na področju glasbe.
Se vam zdi naša družba naklonjena podjetništvu glede na nedavno vojno proti podjetnikom, ki jo je začela koalicija, še zlasti pa Levica?
Saj pravzaprav nikoli nismo prestopili Rubikona, kar se tiče prestopa v podjetništvu prijazno družbo, kjer bi bil podjetniški poklic cenjen. Sicer imamo v Celju kar nekaj velikih podjetij, predvsem trgovskih, ki se tepejo med seboj za elitne lokacije. Vendar imamo tudi veliko manjših podjetij, ki so zelo stabilna, imajo družinsko osnovo in se leta in leta trudijo ustvarjati delovna mesta ter kar se da dobro poslovati. Upam, da se bo to nadaljevalo v naslednje generacije.
Vaše področje je glasba, saj ste glasbeni pedagog in zborovodja. Včasih se zdi, da sta glasba in politika povsem različna svetova, a vendar je tudi sedanji minister za kulturo Dejan Prešiček prišel iz vrst glasbenikov, pred leti pa je za župana Ljubljane kandidiral tedanji direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič.
Ta razmejitev je pravzaprav le navidezna. Če pogledamo v zgodovino, so mnogi veliki dirigenti in skladatelji bili vključeni v dejavnosti vodilnih struktur; še posebej če so vodili velike orkestre, so morali biti aktivni, če so hoteli, da so bile njihove skladbe izvajane. Tudi dandanes je tako: tisti, ki je direktor javnega podjetja na področju glasbe, mora biti v stiku s politiko, da dobi sredstva in podporo. Tako da to dvoje ni strogo ločeno. Moji vzgibi, da sem šel v politiko, pa nekoliko drugačni.
No, saj je že vodenje pevskega zbora neke vrste menedžerska služba.
Drži. Vendar je ravnatelj glasbene šole vedno nekako odvisen od lokalne in tudi državne politike.
In kakšni so vaši vzgibi, da ste šli v politiko?
Sam sem želel pripomoči k spremembam. V politiki sem sicer že bil med letoma 1990 in 1995, ko sem bil poslanec v občinski skupščini, dve leti pa sem bil tudi šef občinske uprave in član izvršnega sveta tedanje občine Celje. Nabral sem si nekaj izkušenj s tega področja. Sedaj je situacija takšna, da je treba dvigniti politično zavest, pridobiti ljudi, ki sicer ne bi šli na volitve, da vsi skupaj sprožimo spremembo.
Kandidirate s podporo SDS. Celjski odbor te stranke je imel v preteklosti precej težav. Nekdanji predsednik celjske SDS je lani izstopil iz stranke, od decembra lani pa ima celjska SDS novo vodstvo.
Vodstvo se je zamenjalo tudi zaradi želje, da bi vodili politiko, ki bo manj podrejena občinski oblasti. Vseh pet mandatov dosedanjega župana Bojana Šrota mu je bila politika bolj ali manj podrejena. V tem času smo bili, če rečem grobo, stroji za dvigovanje rok, za potrjevanje aktov. Niso pa se odločili postaviti neke opcije za mesto, da bi navdušila člane za delo.
Za župana ste kandidirali že leta 1994?
Drži.
Katere so tokrat osrednje točke vašega programa?
So zadeve, ki so v Celju problematične. Marsikaj je bilo tudi dobro narejeno. Predvsem so me motile finančne mahinacije, ki so se dogajale. Marsikaj bi se dalo narediti drugače, marsikaj se da spremeniti, tudi z mojim prispevkom. Sem pa svoj program oblikoval v štirih točkah. Predvsem je treba najprej sprejeti prostorski načrt Celja, ker se mnoge stvari v Celju delajo nelegalno, ni načrta, ki bi bil zavezujoč. Na drugem mestu je skladno urejanje mestnega prostora z usklajeno skrbjo za okolico, da ustrezno ovrednotimo probleme v mestnih četrtih in krajevnih skupnostih. Ker sem delal v mestni četrti, vem, kakšni so problemi. Potem je tu skrb za mlade, ustvarjanje možnosti novih delovnih mest, to pomeni tudi privabljanje podjetij, da bi se mladi lahko učili tudi kakšnih obrtnih poklicev, ki so v drugih državah zelo cenjeni in dobro plačani. Četrta točka je zgraditev še enega doma za ostarele. Delež starejših se zvišuje, v tem domu bi dal poudarek pomoči ljudem z demenco. Morda bi lahko poskusili tudi z novim varnim naseljem.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Gašper Blažič
