9.1 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Matilda po naročilu: Ali se vam je popolnoma skisalo?

Piše: Vančo K. Tegov

Kam pluje ta degenerirana družba? Ali ni jasno da človek kot živo bitje, pride, živi in odide po naravni poti?

Ni vedno lahko, tudi  s trpljenjem, ki ni lahko, pa vendar, ugasneš, ko nastopi trenutek za slovo, odhod iz tega sveta ko  zadnji atom zdravja in življenjska energija  ugasne. Dokončno. Takrat je tudi slovo iz tuzemskega, fizičnega  sveta  dokončno. Tako to je, oziroma bi moralo in smelo biti.

Kaj je evtanazija?

Evtanazija je povzročitev ali pospešitev smrti, da bi se trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo trpljenje.

Razprava okoli evtanazije je vedno večplastna in zadeva različne vidike človekovega in družbenega življenja. Na eni strani imamo zagovornike, ki se zagovarjajo človekovo svobodo, da lahko v primeru smrtne bolezni posameznik sam odloči končati svoje življenje. Na ta način bi se najprej prenehala ilegalna evtanazija in bi odločanje ob koncu življenja potekalo  bolj transparentno. Nekateri navajajo tudi ekonomski argument, saj bi prišlo do prihrankov v zdravstveni blagajni.

Katoliško stališče izhaja iz pojmovanja o nedotakljivosti človeškega življenja kot ene »najbolj temeljnih in najbolj univerzalnih moralnih zahtev«, hkrati pa želje, da trpeči oz. umirajoči ne bi doživljali hudega pritiska okolja, ne domačega , ne družbenega, ki bi od njih zahtevalo smrt, da bi razbremenili svojce in družbo. Zavzema se za varovanje slehernega človeškega življenja in celovito zdravstveno oskrbo, ki bi bolnikom olajšala trpljenje v čim večji možni meri. Trpljenje sicer ne zmanjšuje vrednosti ali dostojanstva človeškega življenja. Tako Cerkev spodbuja ustanovitev hospicev in poudarja pomen novih pristopov v paliativni oskrbi.

Kako drugi in drugje?

Evtanazija in samomor s pomočjo sta sprva v Kanadi veljala le za polnoletne, neozdravljivo bolne v terminalni fazi bolezni. V samo petih letih pa je evtanazija postala na voljo vsem, ki se soočajo s kronično boleznijo ali invalidnostjo in celo revnim ter brezdomcem, ki se počutijo, da so breme družbi. Utilitaristična bioetika je spodkopala vrednost človeškega življenja in odprla pot relativizmu.

V Evropi je bila Nizozemska prva država, ki je legalizirala evtanazijo, in sicer leta 2001. Tukaj bi rad poudaril to, da  se prav pri Nizozemcih zna obrniti v nasprotno smer, ker je kot pravijo, tukaj prihaja do nenamernih spodbujanj k tej terminalni odločitvi mnogokrat s zunanjimi, družbenimi  dejavniki, ko v določenih obdobjih leta, letnemu času pride do skorajda neobvladljivega  »navala«, posebej pred poletnimi počitnicami ali pred novim letom, želja po predčasnem končanju lastnega življenja. Če ne bi bilo tolikšnega ponavljanja in omenjanja »potreb« po nekem »temeljitem » razmisleku o tem. Dobesedno  tamkajšnja družba zaposluje in plačuje »pospeševalce« in razlagalce o nuji in potrebi po odločanju o potrebi po lastnemu koncu življenja.

Kako se spopadamo z njimi? Kam pelje naš »vlak« zagovornikov Tanatosa?

Častilci boga Tanatosa predlagajo Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ali smo mi normalna družba, ko pridemo tako daleč, da se moramo zagovarjati pred zgoraj omenjenimi častilci.

Upam da v slepo ulico, koder bo obstal in za nekaj časa opustil misel, ki je tuja in nesprejemljiva v okolju v katerem častimo življenje in ne njegov hiter konec. V Ustavi RS v 17. členu je zapisano: »Človekovo življenje je nedotakljivo.« Vsak poskus asistirane smrti je kaznivo dejanje.

V Sloveniji se je v parlamentu pojavil  predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja. Ta zakon odpira pomembna etična vprašanja za družbo, za tiste, ki bi take usmrtitve ljudi izvajali, predvsem pa, po izkušnjah iz drugih držav možnost zlorab. Namesto kulture življenja, predlagatelji podpirajo kulturo smrti. Kaj je najhuje, stroške nalaga zdravstveni blagajni. Tej in takšni blagajni, ki je  namenjena za to da pride prav pri  zdravljenju za življenje, ne za primer pospešene smrti.  Plačniki smrti ob nešteto pomislekov, smo tisti ki zagovarjamo življenje. Solidarnost zdravstvene blagajne  je mišljena za pomoč pri zdravljenju in posledično temu  k  boljšemu zdravju.

Kako naj se nekomu, ki se je odločil za poklic, v katerem bo skrbel za pacienta in spoštoval človeško življenje, naloži z Zakonom, da mora izvesti usmrtitev svojega pacienta? Se opravičujem ampak tale zakon želi in stremi k temu, da naši zdravniki postanejo  novodobni »Mengele-ji«.

Ne, ne bo šlo, se ne sme zgoditi. Zakon, ki zahteva od zdravnikov, ki so varuhi življenja in katerih naloga je ohranjanje življenja in pomoč bolnikom, da sodelujejo pri tej usmrtitvi. Zdravniki leta študirajo za to, da skrbijo za bolnike in jih  tudi zdravijo, ne pa za to, da jim jemljejo življenje. To slovenska družba ne sme dovoliti.

Prav tako je potrebno vsem amoralnim, nehumanim in ne vem kakšnim »negovalcem« posameznih aspektov človeškega in človekovega življenja, v obliki raznih »iniciativ« dopovedati  da družba potrebuje spodbujevalce za boljše življenje  in ne kaj drugega kaj odvrača o temeljev človekovega obstoja, ki se mu reče bogato in izpolnjeno življenje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine