Piše: Lucija Kavčič
Na Koroškem se moramo vedno znova zavestno odločati za slovenščino, kar zaenkrat v Sloveniji še ni potrebno, je v intervjuju za Demokracijo povedala Marija Gruškovnjak, Prekmurka, ki že več desetletij živi na avstrijskem Koroškem ter deluje pri Krščanski kulturni zvezi.
DEMOKRACIJA: Večkrat ste poudarili, da ste Prekmurka, čeprav že desetletja živite na Koroškem. Kaj je človeka po vašem mnenju najbolj določa – kraj rojstva, jezik, družina ali vrednote?
Marija Gruškovnjak: Res je, sem čistokrvna Prekmurka, doma iz Slovenske krajíne, kot se je ta dežela na levem bregu Mure imenovala do konca prve svetovne vojne in je o njej »zapel« duhovnik, narodni buditelj in zagovornik slovenstva Jožef Klekl st.:
»Slovenska krajína, najlepša milina,
lübléna Ravenska, Gorička, Dolenska.
Ne poznam jas lepšga sveta,
vsa sladkost si mojga srca.
Slovenska krajína, mili moj dom,
pozabo te nigdar, nigdi ne bom.«
Skupek vsega – rojstni kraj, jezik, družina in vrednote, če imamo srečo in jih vsrkavamo od otroštva naprej – nas zaznamuje in je, o tem sem prepričana, kažipot vse življenje. Že na ravnicah Slovenske krajíne sem spoznavala življenje v večjezičnosti; nekoč je bila prekmurščina uradni jezik, v šoli je bila knjižna slovenščina, ob meji z Madžarsko, kjer živi madžarska manjšina, pa je prisotna dvojezičnost. Z vzhodnega obrobja sem prek obdobja v Ljubljani pristala na severnem obrobju.
Ali kdaj pogrešate Slovenijo oz. razmišljate o tem, kako bi bilo, če ne bi odšli? Ali je obe pokrajini mogoče primerjati med seboj?
Nikoli se nisem spraševala, kako bi bilo, če bi ostala v Sloveniji. Celovec je le »lučaj« oddaljen od meje, ki je zadnjih trideset let praktično ni, zato o pogrešanju Slovenije ne morem govoriti. Primerjava med Slovenijo in južno Koroško, kjer je tudi slovenski živelj, je skoraj nepotrebna, saj obe pokrajini mejita na alpski svet z gorami, griči in dolinami; a Slovenija se s Slovensko krajíno »zajeda« v Panonsko nižino. Morda je le majhna razlika: na Koroškem se moramo vedno znova zavestno odločati za slovenščino, kar zaenkrat v Sloveniji še ni potrebno.
Dejavni ste pri Krščanski kulturni zvezi. Kaj obsega vaše delo?
Moja prva študijska »ljubezen« sta bili etnologija in umetnostna zgodovina, a sem zabredla tudi v ekonomijo in poklicno pristala v banki. Tudi po prihodu v Celovec leta 1973 je bilo moje delovno mesto v banki, a v prostem času in ob koncih tedna sem bila vpeta v kulturno ustvarjanje pri Krščanski kulturni zvezi (KKZ) in aktivno tudi pri Mešanem pevskem zboru Jakob Petelin Gallus. S tem zborom smo obiskali rojake v Severni Ameriki (trikrat), v Argentini in celo v Avstraliji.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
