Spolne zlorabe v vrstah katoliških duhovnikov so bile vedno hvaležna medijska tema za senzacionalnost in zgražanje, po drugi strani pa se zdi, da ukrepanje Cerkve proti temu nikoli ni povsem zadostno. O tem smo se pogovarjali tudi z izvedencem s področja cerkvenega prava mag. Sebastijanom Valentanom.
DEMOKRACIJA: Lani jeseni ste v reviji Pravna praksa izpostavili problematiko spolnih zlorab v Cerkvi in odziv nanje. Kot ste zapisali, je Katoliška cerkev kot moralna avtoriteta v mnogih državah najbolj medijsko in družbeno izpostavljena, s problematiko spolnih zlorab pa se je kot verska skupnost tudi resno soočila in okrepila svoj (kazensko)pravni sistem tako na univerzalni kot lokalni ravni. Je to morda priznanje, da si je v preteklosti premalo prizadevala za preventivo na tem področju?
VALENTAN: Cerkev k problematiki spolnih zlorab pristopa zelo resno in strokovno. Predvsem po letu 2000, ko se je tudi v družbi in Cerkvi začelo o teh vprašanjih več razpravljati in se je povečalo število prijav. Ker si domnevne žrtve upajo spregovoriti, je Katoliška cerkev ustrezno odgovorila in išče vedno nove načine, kako to problematiko obravnavati celostno. Verjamem, da Katoliška cerkev ni edina verska skupnost ali institucija, ki se sistematično posveča tovrstnim vprašanjem. Tudi športna društva, vrtci, šole, filmska industrija in kultura bi se morali soočati s temi vprašanji. Nihče ne more reči, da ga ta problematika ne zadeva.
DEMOKRACIJA: Navsezadnje se zlorabe dogajajo tako kot v vseh institucijah tudi v vseh verskih skupnostih. A vendar je medijska ost uperjena prav v Cerkev. Zakaj je tako?
VALENTAN: Zato ker je to berljivo, tudi tržno naravnano, škandali v Cerkvi, ki zagovarja visoko moralno držo, imajo posebno težo. Ker pa smo ljudje iz krvi in mesa, se škandalom ni mogoče izogniti. Ne more recimo en ravnatelj poznati zasebnega življenja športnih učiteljev na svoji šoli ali imeti vpogleda v to, kaj se v njihovih glavah dogaja. Storilci spolnih zlorab so lahko povsem v redu osebnosti v javnosti, zasebno pa pride njihovo bolezensko stanje do izraza. Tudi alkoholik lahko v družbi odlično funkcionira, na samem pa pokaže še drugo stran obraza. Kriviti Katoliško cerkev za grehe posameznih članov je krivično in populistično. Cerkev je bila v preteklosti sovražnik režima številka ena, ker je bila edina ustanova, ki si je partija ni mogla povsem podrediti. Dobila je negativno konotacijo v družbi, kar ji mnogi želijo pripisati še danes. Prav trudijo se za to, tudi z velikodušno podporo medijev. Mediji seveda ne uporabljajo enakih vatlov: filmi o spolnih zlorabah duhovščine so vedno aktualni, skoraj sramežljivo pa so mediji poročali o dokumentarcu HBO Leaving Neverland, ki govori o domnevnih spolnih zlorabah svetovno znanega pevca Michaela Jacksona. Tudi zgodbe o hollywoodskem producentu Harveyju Weinsteinu so kar poniknile in že dolgo ne »krasijo« več medijskih naslovnic.
DEMOKRACIJA: Očitki, ki jih je mogoče brati, navsezadnje kažejo, da nikoli ne bo mogoče narediti dovolj, čeprav se tudi papež Frančišek na tem področju precej trudi. Katere so bistvene novosti, ki zaostrujejo boj proti spolnim zlorabam?
VALENTAN: Papež je lani v Vatikanu sklical vrh o zaščiti otrok. Sad tega je bila sprememba vatikanske zakonodaje in apostolsko pismo Vi ste luč sveta (gre za pravni dokument posebne vrste). Papež je s posebnim navodilom tudi določil, da postopki glede kaznivih dejanj ne spadajo več pod papeško tajnost (najvišjo obliko tajnosti). Kongregacija za nauk vere, ki so ji pridržani primeri spolnih zlorab, lahko v posameznih primerih celo ukine zastaralni rok. Tudi SŠK nenehno posodablja smernice za ravnanje v primeru spolnih zlorab in bedi nad dogajanji s tega področja.
(Celoten intervju si preberite v novi številki Demokracije.)
