Pogovarjali smo se s primorskim duhovnikom in publicistom mag. Bogdanom Vidmarjem, ki velja za pronicljivega opazovalca družbenega in političnega delovanja doma in v svetu. Živi in deluje v Bovcu.
(…)
Če se nekoliko vrnemo k sodobnemu krščanstvu: uveljavlja se struja t. i. odraslih kristjanov, ki naj bi v moderno kulturo vnesli krščanski »kvas« in naj bi podpirali »demokratično katolištvo«. Toda ali ni prav ta struja vnesla veliko zmede s podporo migracijam, tezam o globalnem segrevanju, podpori LGBT …?
Kot sam razumem, smo menjali paradigmo; od prizadevanja za uveljavitev t. i. krščanskih vrednot v družbi (kulturni projekt) smo prešli na zagovarjanje dialoga. Ljudje se sami demokratično odločajo, kaj želijo, naša krščanska dolžnost pa je, da jim stojimo ob strani ne glede na njihove odločitve. To se lepo sliši in se da utemeljiti. Toda taka drža po mojem mnenju prinaša tudi veliko zmede, saj lahko lažne vrednote in protikrščanske vrednote znotraj Cerkve dobijo status krščanskih vrednot. Na neki način poteka revolucija znotraj Cerkve. To pa vodi v zagovarjanje izvirnega greha, v ateizem, poganstvo, satanizem … To je je samomor Cerkve! Kristjani moramo upoštevati tudi krščanski razum; to je razum, ki temelji na veri. Del tega razuma je tudi politični razum. Če živimo v demokratični družbi, je povsem logično, da se organiziramo in borimo za to, da ne bomo preganjani, za vzgojo otrok, ki ni v nasprotju z voljo staršev, za spoštovanje človeškega življenje od spočetja do naravne smrti …
Mimogrede, kardinal Ruini je, kot ste zapisali, dejal, da bi morala Cerkev v Italiji voditi dialog tudi z italijanskim politikom Salvinijem, zaradi česar je bil kardinal nato deležen grobih žaljivk »svojih« …
Gre za vprašanje kristjanov v politiki. Nekateri kristjani so v t. i. levih, drugi v t. i. desnih strankah. Normalno bi bilo, da enkrat vladajo levi, drugič desni, da bi šlo le za več različnih poti, ki vodijo proti istemu cilju, pripadniki različnih strank pa bi se med seboj spoštovali. Na žalost pa ni tako. Mnogi v Evropi se sprašujemo, ali so stranke, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, še krščanske? V čem se razlikujejo od socialistov in zelenih? Zato nastajajo nove stranke, ki jih dominantni mediji označujejo za protievropske, nedemokratične, nacistične … Če prav razumem, je kardinal Ruini samo opozoril, da bi moral potekati dialog, če je dialog magična rešitev, tudi s Salvinijem.
Toda v Italiji sedaj poteka proti Salviniju gibanje »sardin«, ki jih imajo nekateri za »prve kristjane«, za globoko krščansko gibanje, ki naj bi ga navdihoval Sveti duh.
Zame je to malo čudno: protestirajo ljudje, ki imajo veliko privilegijev. Protestirajo proti opoziciji, očitno preventivno, da Salvini ne pride na oblast. Res pričujejo za vero? So res demokrati? V bistvu Salvinija sovražijo, zahtevajo njegovo izključitev iz Cerkve, ga primerjajo s Hitlerjem … Je greh, če je kdo za desnico? Zakaj taka nestrpnost do Salvinija? Zakaj Salvini ne bi smel priti na oblast in pokazati kaj zmore? Kako naj se potem sploh gremo demokracijo? V Italiji potekajo tudi fizični napadi na pripadnike Lige. Ne vem, ali je Salvini sposoben ali ni, ali je član mafije ali ne, toda tako sovraštvo do njega in fizično nasilje do članov njegove stranke se mi zdi nesprejemljivo. S tega vidika so njegove izjave o »levem fašizmu« in »rdečem nacizmu« zelo posrečene. Prav tako pa se mi zdijo problematične in nespametne pohvalne izjave nekaterih klerikov o sardinah.
Gre torej Cerkev v ultramodernizem?
Vsekakor je znotraj Cerkve veliko različnih stališč. V nedeljo se je začela t. i. sinodalna pot v Nemčiji, ki naj bi potekala dve leti. Katoličani v Nemčiji bodo razpravljali o vročih tematikah, kot so: razdelitev oblasti v Cerkvi, duhovništvo (spolne zlorabe duhovnikov, celibat), seksualno vprašanje, vloga žensk v Cerkvi. Verjetno se bo o tem veliko govorilo, kresala se bodo različna mnenja … Bomo videli, kam bo vse to pripeljalo.
(Celoten intervju si preberite v novi številki tednika Demokracija.)
