Deveti december 1987 je bil mrzel, a ne povsem običajen delovni dan. V »Titovih zavodih« v ljubljanski Šiški, po domače v Litostroju, so delavci ob prejemu plačilnih list spontano prekinili delo in se nato peš odpravili v središče Ljubljane. Najprej pred zgradbo skupščine, nato pa v Cankarjev dom. Glavno vlogo med stavkajočimi je prevzel inženir France Tomšič, ki je pogumno postavil zahtevo po politični pluralizaciji, namreč po ustanovitvi socialdemokratske stranke, kar je bila za komunistični režim bogokletna zahteva.
Stavka v Litostroju je skupaj sicer trajala od 9. do 15. decembra 1987. Stavkajoči delavci pod vodstvom Franceta Tomšiča izrekli nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu, posredno tudi jugoslovanskemu ekonomskemu sistemu, ki je vidno razpadal, saj je inflacija podivjala, vrednost dinarja je rapidno padala, cvetel je črni trg z devizami. Delavci so zahtevali tudi ustanovitev neodvisnih sindikatov in ustanovili iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Prav pohod delavcev na »ljubljanski vrh« je dejansko pomenil eksodus pomladne ideje. Ne samo zato, ker je šlo za delavsko klofuto lastni avantgardi, torej partiji, pač pa tudi zato, ker so ideje o pluralizaciji in demokratizaciji iz intelektualnih forumov (Nova revija, Revija 2000, Celovški zvon, Društvo slovenskih pisateljev…) prihajale na teren, med množice. S tem se je sporočilo sindikata Solidarnost, ki je nastal na Poljskem leta 1980, začelo širiti tudi med delavci v Sloveniji in drugod po tedanji Jugoslaviji. Že konec leta 1980 je na enem od neformalnih shodov delavcev na železnici strojevodja Slavko Kmetič izrekel besede: »Poljaki so se zbudili, kdaj se bomo mi?« Zaradi tega je doživel s strani milice kazenski postopek, ki pa se je k sreči končal brez hujših posledic.
Pri založbi Nova obzorja, izdajatelju tednika Demokracija, smo pred leti izdali tudi knjigo »Od stavke do stranke«, kjer sedaj žal že pokojni France Tomšič, ki je stavko vodil, opisuje svojo poklicno pot, tudi čas pred litostrojsko stavko, ko je med drugim pomagal zlomiti namere lokalne partijske oblasti v Kamniku, da bi znova kmetom jemala najboljšo zemljo in zidala hiše za »elito«. Sama stavka je seveda izrazila zahtevo po socialdemokratski stranki in po neodvisnih sindikatih, a pot do tja je bila še dolga.
Neuresničene obljube in slab standard
Kot je pred štirimi leti za Nova24 povedal eden od sindikalnih vodij v Litostroju Jože Erčulj, je bilo v Litostroju v 80ih letih zaposlenih okrog pet tisoč zaposlenih zaposlenih. “Vsako leto smo na zborih delavcev sprejemali plane dela, zaradi česar je izgledalo, da je vse navidez demokratično, realnost je bila popolnoma drugačna. V primeru, da se je kdo uprl in nasprotoval vodstvu, se je že naslednji dan znašel na bolniški in ga nikoli več nismo videli. Ni bilo tako demokratično kot se je kazalo navzven, kajti okolje je bilo izrazito nenaklonjeno spremembam.” Po njegovih besedah so pred izplačilom zaposleni v roke dobili bruto listke, na katerih je bil zapisan znesek plače, ki je bil vsak mesec nižji, kljub vedno večji inflaciji in obljubam, da se bo ta povečal. “V sredo, 9. decembra 1987, je bilo mogoče slišati vpitje v brusilnici v Litostroju: Za ta denar ne moremo več delati!. Temu pozivu smo sledili tudi drugi.” Delovodje so po besedah Erčulja pričele vzklikati, da naj prenehajo s protestiranjem, saj bodo dobili 30% višje plače kot jih imajo sedaj. “Vedeli smo, da gre zopet za prazne obljube, zato smo se odpravili proti stavbi takratne upravne enote v Šiški ter nato pot nadaljevali proti Skupščini Socialistične republike Slovenije.”
Pred zgradbo skupščine so seveda prišli tudi miličniki ter pripadniki SDV, pojavil pa se je tudi predsednik “uradnega” sindikata, ki je ljudem še naprej obljubljal, da bodo naslednji mesec višje plače. Vendar so mu delavci rekli, naj izgine. Kljub temu pa mu je direktor Litostroja iz rok vzel megafon in povedal, da za nastalo stanje ni kriv on, ker je šele par mesecev direktor in dodal, da se bodo stvari spremenile na bolje. France Tomšič je prevzel megafon (po velikih težavah, saj so mu pripadniki SDV z zvijačo podtaknili prazne baterije!) in povedal, da so sindikati tisti, ki so krivi za zmanjšanje plač, saj se le ti že prej niso uprli zaradi dajanja nizkih plač. Po Erčuljevih besedah so Tomšiču ploskali, nato pa so se odpravili v Cankarjev dom, kamor je v Gallusovo dvorano prišlo okoli 600 delavcev v delavskih oblekah.
Po Erčuljevih besedah je Tomšič vedno izpostavljal, da sicer ne izhaja iz najbolj udarne skupine stavkajočih in dodal, da ne izhaja iz sindikata kot sindikalist, ampak kot zaposlen v Litostroju. Ob tem velja spomniti, da je tedanja ureditev sindikalne mreže sledila osnovnim enotam samoupravne razdelitve, namreč na t. i. tozde. Vsak TOZD je imel osnovno organizacijo sindikata, slednje pa so nato tvorile večje sisteme, sindikati pa so bili kot družbenopolitična organizacija organizirani na nivoju SFRJ, republik in pokrajin, občin ter delovnih organizacij. “Tomšič je bil prvi, ki je izrekel, da bo ustanovil stavkovni odbor,” je v pogovoru za Nova24tv dejal Erčulj ter dodal, da se je Tomšič zavzel za povišanje plač za 50% in za odpravo simulacij določenih izbrancev. Prav tako so se zavzeli za razrešitev vseh direktorjev TOZD-a in sindikata, ki ni v tem obdobju naredil prav nič, da bi delavcem omogočil dostojno življenje. Med zahtevami, ki jih je podal Tomšič, pa je bila tudi varovalka, da v primeru, če ne bo prišlo do sprememb, se bo v roku enega tedna pripetil zbor pred skupščino, na katerem bi se k stavkanju povabilo tudi ostale sorodne firme.
Zaposleni v Litostroju so po besedah Erčulja samo čakali kakšne bodo posledice zaradi stavkanja, zgodilo pa se po njegovih besedah ni nič, saj je bil to del njihove taktike. Opozoril pa je na zborovanje, ki se je odvilo 15. decembra. Na njej je Tomšič poudaril dejstvo, da smo v Sloveniji pred svetovnima vojnama imeli enak standard kot Avstrijci in dodal, da sedaj razvojno močno zaostajamo zaradi tistih, ki se dolgo držijo na oblasti.
Trnova pot od stavke do stranke
Po 15. decembru 1987, ko je bila stavka končala, so se začela dolgotrajna prizadevanja za ustanovitev socialdemokratske stranke Slovenije, kar je bilo zelo oteženo zaradi groženj s strani oblasti ter Udbe. Iniciativni odbor je skušal za vodenje socialdemokratske stranke nagovoriti celo Franceta Bučarja, ki je imel v začetku leta 1988 odmeven nagovor v parlamentarni skupščini Sveta Evrope v Strasbourgu po posredovanju Panevropskega gibanja. V tem odmevnem govoru je Bučar obsodil finančno vzdrževanje propadajoče države, ki je povrh vsega kršila človekove pravice. Ta govor je bil nato povod, da je predsednik RK SZDL Jože Smole Bučarja označil za narodnega izdajalca.
Bučar ponudbe za vodenje stranke ni sprejel, kasneje pa se je vključil v delovanje Slovenske demokratične zveze, saj je bil reden sodelavec Nove revije, slednja pa je predstavljala jedro SDZ.
Ob tem velja spomniti, da je KOS JLA očitno tudi na podlagi dogajanja v Litostroju v Beograd poslal podatke, zaradi katerih so se v generalštabu JLA odločili za premeščanje oborožitve iz mejnih območij v večja mesta zaradi možnosti stavk in demonstracij. Na podlagi ukaza iz Beograda je tako na poveljstvu devete armade v Ljubljani nastal strogo zaupen dokument, ki ga je prestregel praporščak Ivan Borštner in njegovo kopijo prinesel na uredništvo Mladine. Kopija je nato postala »corpus delicti« v procesu proti četverici JBTZ. Tik pred aretacijo pa je v Ljubljani nastala prva stanovsko-politična organizacija, to je Slovenska kmečka zveza.
Iniciativni odbor Socialdemokratske stranke (v začetku zveze in ne stranke) je po besedah enega od ustanoviteljev stranke Andreja Magajne začel delovati 9. decembra 1988, torej leto dni po stavki, in ne že ob sami litostrojski stavki. Pač pa je bila takrat bila izražena namera po ustanovitvi. Po številnih sestankih na sedežu Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana (sedaj ŠOU Ljubljana) na Kersnikovi 4 v Ljubljani je nato prišlo do dogovora o ustanovitvi. Na prvo obletnico litostrojske stavke je bil v Mladini izdan razglas, s katerim je trojica podpisnikov (Tomšič, Magajna in Gorazd Drevenšek) najavila ustanovni zbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Najavljen je bil za konec leta 1988. Vendar je do ustanovitve prišlo šele sredi februarja 1989.
Seveda pa je zanimivo, da je čas teh priprav sovpadel s še eno znamenito stavko, namreč stavko strojevodij. V tistem času so stavko najavili člani osnovne organizacije sindikata TOZD Vleka vlakov Ljubljana, izvršilni odbor OOS pa se je preoblikoval v stavkovni odbor, ki ga je vodil Slavko Kmetič. Pridružili so se tudi strojevodje iz drugih tozdov po Sloveniji. Stavka se je začela 27. decembra zjutraj in je trajala do 28. decembra popoldne, ko je v dogajanje posegel predsednik republiškega izvršnega sveta Dušan Šinigoj. Sad te stavke je bila tudi ustanovitev prvega neodvisnega poklicnega sindikata in sicer Sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre. Kmetič in še nekateri člani sindikata Tako Kmetič kot Tomšič, ki sta bila pionirja neodvisnega sindikalizma, sta bila leta 1990 izvoljena tudi za poslanca v tedanji republiški skupščini. Ob ustanovitvi SDZS leta 1989 pa je bil Tomšič prvi predsednik stranke, konec istega leta ga je nasledil disident Jože Pučnik.
