15.9 C
Ljubljana
torek, 21 maja, 2024

Levičarski ideologi nas potiskajo v tribalizem

Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist

Čeprav se levičarji od nekdaj radi hvalijo, da je njihovo gibanje progresivno, napredno torej, je ideologija moderne levica, ki se na Zahodu še posebej izraža v t. i. prebujenstvu, v resnici skrajno nazadnjaška, saj zahodno civilizacijo potiska v tribalizem, to je plemensko družbo.

V sklopu člankov Prvinsko zlo smo izpostavili tri akademske struje, ki so temelj novodobne levičarske ideologije. Gre za kritično teorijo spola, študije spola in ženske študije, katerih skupna točka je politika identitete, o kateri smo zadnjič prav tako pisali. Kot smo zapisali, je temeljna značilnost politike identitete pogled na svet »mi – oni«. Kot bomo videli v tem članku, prebujenstvo (wokizem) gradi na načelu »kdor ni z nami, je proti nam«. Omenjena pogled na svet in načelo v zgodovini človeške družbe nista nič novega. Gre za plemensko družbeno ureditev. Ljudje so bili tedaj razdeljeni na plemena, ki so si bila med seboj praviloma sovražna. Edina zavezništva med plemeni so bila obrambna oz. napadalna v odnosu do tretjih plemen. To je bila primitivna družbena ureditev, polna nasilja in z nizko stopnjo kakovosti življenja oz. varnosti posameznika, ker je šlo za konstantno vojno stanje, kjer so se plemena med seboj venomer oportunistično napadala. Takrat se je prvič pojavilo suženjstvo, ki je sledilo obdobju, ko so poražene pripadnike sovražnih plemen vedno pobili. Šele ko so spoznali, da so ujetniki koristni kot sužnji, je praksa pobijanja vsaj delno prenehala. Žalostno je, da moderna levičarska ideologija vodi v tribalizem, ker se na koncu iz tega ne more roditi nič dobrega.

»Plemena« ponorelih »prebujencev«

Glavni bazen aktivnih prebujencev so iskalci in kompenzatorji domnevno zatiranih (beri: nebelih) rasnih manjšin, moderni feministi in feministke ter radikalni ideologi LGBT+, med katerimi prek vseh meja dobrega okusa sega transgibanje, katerega glavna modna muha sta kemična kastracija (hormonski zaviralci pubertete) in fizično pohabljanje (kirurške operacije z namenom spremembe spolnih organov) domnevno spolno disforičnih mladostnikov in celo otrok, ki naj bi bili v »napačnem« telesu, ker ne dosegajo spolnih stereotipov. Politično aktivistična metodologija prebujenskih aktivistov je na las podobna socialni oz. politični metodologiji pripadnikov plemen v prazgodovini in kasneje. Gre za to, da pri njih argumenti ne štejejo, ker se nekdo, ki ni »njihov«, po njihovem mnenju ne zmore pogovarjati o »njihovih« temah, ker tega pač ne zmore razumeti. Z drugimi besedami: Če nisi v mojem »plemenu«, ne razumeš mene in mojega »plemena.« Gre za tipično tribalistično politiko identitete. Prebujenci vedno in povsod izhajajo iz moči, saj jih zanima predvsem ta, zato so postmodernističnemu gibanju, ki je znanstveno preoblečeno ime za politično akcijo prebujenstva, trezni družbenopolitični opazovalci upravičeno nadeli ime socialni marksizem, saj je za Marxa in marksiste prav tako bilo značilno, da so na vse gledali z vidika moči in si jo seveda tudi želeli. Prebujenskih »plemen« tako ne zanima dialog z drugače mislečimi. V svoja »plemena« snubijo podpornike in somišljenike z izključnim namenom, da postanejo močnejši in številčnejši. Na protiargumente prebujenci odgovarjajo z agresijo, diskvalifikacijo in celo s poskusi medijskega linča.

Zelo zanimivo je, da prebujenci ideološke nasprotnike (to so po njihovo vsi tisti, ki zavračajo prebujenstvo ali celo dvomijo o njem) radi ozmerjajo s fašisti, čeprav je točno to, kar oni izvajajo, še najbolj podobno fašizmu. Nemški nacisti so pod Hitlerjem namreč ustvarili družbo, ki je od sodobnih družb še najbližje tribalizmu. Veliko nemško »pleme« je bilo proti celemu svetu, ker naj bi bil cel svet proti njemu. Šlo je za tipično politiko identitete nemštva. Nemci so bili večvredni, ker so bili »naši«, medtem ko so bili vsi drugi manjvredni, ker so bili »njihovi«, pri čemer gre za tipični način plemenskega razmišljanja – točno takšnega razmišljanja, kot je značilno za sodobne prebujence.

Tribalizem bi pomenil konec zahodne civilizacije

Če bi prebujenci dokončno zmagali oz. prevzeli politični nadzor nad institucijami zahodne družbe, bi prišlo do diskriminacije in segregacije, podobne družbe torej, kot je bila nacistična Nemčija. Toda taki skrajni nadzori slej ko prej rodijo odpor. Nasprotniki prebujenstva bi se začeli združevati po podobnem tribalističnem principu, kar bi prej ali slej pripeljalo do ekstremnih socialnih napetosti med različnimi družbenimi skupinami, ki bi kulminirale v totalnem (vsesplošnem ter vsenavzočem) nasilnem kaosu modernih »plemen«, torej bi šlo še za hujše razmere, kot gre v klasičnih državljanskih vojnah, kjer sta vojskujoči se strani skoraj vedno samo dve. Če bi obveljal tak scenarij, bi slej ko prej prišlo do zunanje intervencije tuje civilizacijske sile, ki bi bila v takih razmerah kajpak stoodstotno uspešna. Ta zunanja sila bi bila lahko Kitajska ali pa koalicija več držav islamske civilizacije. Jasno je, da bi to pomenilo konec zahodne kulture, ki bi ga tedaj Zahodnjaki sprejeli z olajšanjem, saj je vsak še tako trpeč red boljši od totalnega kaosa.

Večina Zahodnjakov se zdaj še ne zaveda, kako ekstremno dolgoročno nevarno je prebujenstvo, ki s tribalističnimi metodami razkraja zahodno civilizacijo. Razkroj se dogaja, ker so prebujenci politično zelo uspešni v najbolj razvitih zahodnih državah, kot so ZDA, Kanada, Velika Britanija in Nemčija.

Slovenski tribalistični levičarski hibrid

Čeprav pogosto zapišemo, da je Slovenija šolski primer levičarskih zablod, v smislu novodobnega levičarskega tribalizma Slovenija ni šolski primer, ampak gre za hibrid med starimi in novimi levičarskimi ideologijami. Mlajši radikalni levičarji sicer bolj ali manj zvesto sledijo ali vsaj poskušajo slediti zahodnemu prebujenstvu, a se stari levičarski mački, ki izhajajo iz stare dobre komunistične prakse, ne dajo. A čeprav komunizem ni bil tribalistično usmerjen, imamo v Sloveniji de facto tribalizem, ki pa je v odnosu do zahodnega tribalističnega modela hibriden. Stara slovenska levičarska šola se zaradi spodletele komunistične revolucije, ki je v Sloveniji leta 1990 doživela kolaps, namreč trudi vzpostaviti podzemno-nadzemni sistem vladavine po starem principu in v novi preobleki, ki pa deluje tipično tribalistično v odnosu do svojih političnih nasprotnikov, ki bi radi v Sloveniji imeli pravo demokracijo. Mlajši radikalni levičarji, ki posnemajo prebujenstvo, so kajpak njihov naravni zaveznik, ker gre pri prebujenstvu za ideologijo, ki je idejni vzor črpala ravno v marksizmu, metodo pa v fašizmu, ki je nacionalno-socialistični sorodnik komunističnega internacionalnega socializma. Skratka, starodobni in novodobni levičarji imajo celo vrsto nastavkov in stičišč, da so lahko v Sloveniji oblikovali enotni vladajoči politični blok, ki se obnaša izrazito tribalistično. In nas seveda peha v pogubo.

Žaba, ki se počasi kuha v vodi

Zahod in Slovenija se lahko tribalistične prihodnosti ubranita zelo enostavno. Samo volivci bi se morali zavesti, kaj se dogaja in kakšna nevarnost grozi njim in njihovim potomcem, ter na naslednjih volitvah izvoliti sile, ki so proti prebujenstvu in proti obujanju komunističnega družbenega trupla. Toda levičarska indoktrinacija je premetena in prefinjena tako pri nas kot drugje na Zahodu in volivci so pri nas in drugje na Zahodu kot žaba, ki plava v vodi, ki se počasi segreva. Ključno vprašanje je samo to, ali bo žaba (beri: zahodno volilno telo) iz vode pravočasno odskočila ali pa se bo skuhala. Bomo videli.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine