Piše: Dr. Damjan Prelovšek / KUD KDO
Tretjega julija je vodstvo založbe ZRC organiziralo tiskovno konferenco, na kateri je predstavilo svoje publikacije. Ker ne morem biti strokovnjak za vsa področje humanistike in naravoslovja se bom omejil le na nekatere izmed njih, ki me zadevajo predvsem kot običajnega družbeno ozaveščenega bralca. Kot prvi in najpomembnejši je Jaša Jenull predstavil knjigo ali bolje rečeno fotografski album z naslovom 105 petkov in s podnaslovom Kolesarski protesti 2022-2023, ki ga je sestavil skupaj s svojimi somišljeniki. Pod njim se je podpisal Inštitut za kulturne in spominske študije. V resnici gre za nekritično levičarsko propagando z vsemi najbolj primitivnimi napadi na minulo Janševo vlado. Publikacija kot rečeno, vsebuje veliko fotografij in malo besedila. Omenjeni izdelek nima z resno znanostjo ničesar skupnega in sodi v področje političnih pamfletov. Lahko se vprašamo, kaj sploh počne inštitut, ki naj bi se ukvarjal s kulturo in zgodovino, če nastopa v zgolj v vlogi trobila levice. Kaže, da je vodstvo ZRC dalo prednost politiki pred znanostjo. Pod minulo vlado je v znak zatiranja emigrantov pod diktaturo osovraženega režima stavbo na Novem trgu opremilo z bodečo žico, pozneje, ko se je politična slika temeljito spremenila in smo doživeli razcvet prave demokracije s cenzuro RTV ter je vlada prišlekom na stežaj odprla vrata, pa je žico po vzoru predsedniška palače zamenjalo z mavrično zastavo. Ta je pred vhodom v stavbo na Erjavčevi nadomestila celo zastavo EU.
V zvrst nekritičnega pisanja sodi tudi knjiga Osebnosti druge svetovne vojne in sicer s prispevki o Stanetu Semiču Dakiju, Vidi Tomšič in Lidiji Šentjurc. Napisani so tako, kot bi jih pred osamosvojitvijo zmogel za domačo nalogo že osnovnošolec. Mar nismo po tolikih letih, ki nas ločijo od druge svetovne vojne, sposobni nikakršne bolj poglobljene ocene njihovega delovanja v službi partije? To pade v oči že ob površnem listanju knjige. O drugih dvanajstih osebnostih ne sodim, saj so njihove biografije napisali tudi kompetentni avtorji. Zanimiv je predvsem zelo nenavaden izbor po večini komaj znanih ljudi, ki kaže, da je knjiga, v smislu sodobnega levičarskega razumevanja znanosti, nastala kot neobvezno paberkovanje po zgodovini. Njen izdajatelj Inštitut za kulturno zgodovino, si je, kot beremo v obrazložitvi, s študijami protagonistov različnih socialnih, spolnih, poklicnih, nacionalnih, političnih in drugih opredelitev prizadeval večplastno osvetliti prevladujoče teme, dogodke in soočenja časa ter s kompleksno razgrnitvijo družbenih okoliščin prispevati, da bi bila izkušnja starih generacij v pomoč novim pri razumevanju stvarnosti. O tem močno dvomim, saj gre za poljudno podvajanje biografskega leksikona z razliko, da je pri knjigi odločilen izbor imen in Bog ne daj, da bi se vanje vrinil kdo iz drugega političnega pola.
Če torej obe omenjeni knjigi kažeta predvsem na ideološko zazrtost v daljno in bližnjo preteklost, pa je med predstavljeni deli tudi nekaj zanimivih nepolitičnih naslovov. Mednje verjetno prvenstveno ne sodi knjiga z naslovom Hodopisi, Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Gre za nov pristop k znanosti, katerega odlika je le v tem, da je za vsako ceno drugačen od klasičnega etnografskega raziskovanja. Sicer pa prepustimo času čas, da se izkristalizira kdo ima prav in kakšna bo korist od tovrstnega pisanja. O obsežni korespondenci med arhitektom Plečnikom in bosanskim frančiškanom Josom Markušićem, ki je v dveh zvezkih izšla v sozaložništvu s frančiškanskim samostanom v Jajcu in bi zaslužila posebno obravnavo, pa kdaj drugič. Vsekakor je imel Plečnik po smrti brata Andreja v Markušiću za najpomembnejšega sogovornika pri liturgičnih, političnih in umetnostnih temah. Da zmore Inštitut za kulturno zgodovino tudi vse kaj drugega od omenjene knjige o medvojnih osebnostih, priča zbornik ob sedemstoletnici smrti srednjeveškega pesnika Danteja Alighierija, posvečen lani preminulemu akademiku Kajetanu Gantarju. Lik italijanskega pesnika je zgledno osvetljen iz različnih zornih kotov. Isto velja za delo Demografska analiza in projekcije za podeželska in urbana območja v Sloveniji, ki jo je pripravil geografski inštitut Antona Melika. Po nedavni ukinitvi posebne Demografske inštitucije bi se kazalo globoko zamisliti nad vsebino knjige. Dobrodošla je tudi druga dopolnjena izdaja Botaničnega terminološkega slovarja, ki bo nedvomno ustregla svojemu namenu, medtem ko o knjigi, ki se ukvarja z mladimi podjetniki ne morem soditi, ker mi je ta tematika dokaj tuja.
Če torej sklenemo vidimo, da ne gre za neko konsekventno politiko znanstvenega tiska, ki bi jo gojil raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, temveč prej za čisto stihijo. Po načelu tudi slepa kura zrno najde, se med letošnjim tiskom sem in tja najde tudi nekaj branja vrednih del.
