Piše: Andrej Lokar / KUD KDO
Vse kaže, da je g. Kovaču partijska objest v vzhičenosti volilnega zmagoslavja in svetovljanskega opoja nekoliko »usekala v glavo«. Po novem naj bi namreč njegovo kuratorstvo na Frankfurtskem knjižnem sejmu ne bilo več namenjeno predstavitvi male države, malega naroda in (vsaj do 80ih let minulega stoletja glede na številčnost – odlične) bolj ali manj mednarodno nepoznane slovenske literature, ampak »sklepanju velikih založniških poslov«.
In vendarle si je vsej navlaki navkljub treba spričo prahu, ki ga vse bolj dviguje »afera Boris Pahor«, saj se je slovenska paradržava očitno v ta namen odločila zagnati vso svojo medijsko/propagandno mašinerijo, zastaviti vsaj dve vprašanji: kateri so razlogi za izobčenje (ali vsaj, po najnovejših vesteh, postripljenje) Borisa Pahorja s Frankfurtskega knjižnega sejma in komu to izobčenje prinaša tako ali drugačno korist? Na to sta mogoča dva odgovora: a) Boris Pahor in predvsem polemično esejistična plat njegovega dela predstavlja za neopartijo z veteropartijskim spominom resen, a rešljiv problem; Pahor je kot prepričani »demokratični« socialist v okviru utečenega komunističnega zgodovinskega revizionizma lahko deležen ustrezne »triaže«, ki ga more po znanem postopku v očeh bodočih rodov pretvoriti v podpornika sistema, ki se ta hip obreguje ob njegovo problematičnost; to je mogoče doseči v glavnem s pomočjo te ustaljene partijske metode: najprej je treba Pahorja izločiti iz slovenskega kulturniškega mainstreama (to je faza, v kateri smo se, če ta hipoteza drži, znašli zdaj); marginaliziranec mora biti deležen neusmiljene (predvsem moralne) diskreditacije, ki ji mora slediti (prav tako moralna) diskreditacija vseh tistih (v tem primeru – prof. Urške Perenič), ki se zavzemajo za celotno in pošteno recepcijo Pahorjevega dela; vse to je treba izpeljati tako, da bodo Pahor in njegovi apologeti prikazani kot entitete, ki ogrožajo slovenski narodni obstoj, kakor hitro se le-ta začne spogledovati z »nepravo« stranjo zgodovine; v tem času interregnuma morajo propagandisti (neopartiji v ta namen svetujem odličnega prof. Giuseppeja Pierazzija), ki so na »pravi« strani zgodovine, iz Pahorja in njegovega dela izluščiti, kar je »pravega«, ter ga nato, očiščenega, predstaviti kot predhodnika in podpornika ante litteram strani zgodovine, ki bo medtem dialektično presegla kolebanje med »pravim« in »nepravim« ter se nedvoumno vzpostavila kot edina prava stran, kot zgodovina vobče; b) Boris Pahor in njegovo polemično delo predstavljata motnjo, ki je ni mogoče »triažno« sanirati; v tem primeru preostane samo damnatio memoriae, saj Boris Pahor s svojo nepoboljšljivo svobodoljubno trmo predstavlja nenehno nevarnost, ki ne le postavlja pod vprašaj neo ali veteropartijsko legitimnost zahteve po absolutnem obvladovanju slovenske realnosti, pač pa v nekem pogledu smeši totalitarno pretenzijo režima, ki naj bi temeljil na nepremagljivem herojstvu svojih ovekovečenih junakov, a ni kljub celotnemu aparatu, s katerim razpolaga, sposoben utišati glas vesti enega samega profesorja italijanščine na slovenskem učiteljišču v Trstu.
Vsemu omenjenemu bi kajpada lahko dodali še transgeneracijsko patološko zamerljivost, ki se pri g. Kovaču (in v Murglah nasploh) kot sinu enega izmed Pahorjevih medijskih preganjalcev v času najostrejšega disidentstva tržaškega pisatelja kaže v njegovem nepovezanem javnem govoričenju, demantijih, v dokaj neuravnovešenih nedoslednostih njegovih javnih izjav.
Z eno besedo: Boris Pahor je še vedno trn v peti histerični četici maminih sinčkov partijskih očetov, ki se uteleša v vodstvenem kadru naše vedno bolj popovprečnjene in uboge slovenske kulture: kondukatorki Asti Vrečko, njenemu valptu na Javni agenciji za knjigo, Katji Stergar, realizatorjem veleumnega projekta Mihi Kovaču, Amaliji Maček, Matthiasu Göritzu (strokovnjaku za slovensko literaturo, ki ne zna slovensko), Erwinu Köstlerju (strokovnjaku za strip, ki zna slovensko) ter vsem, ki so hlapčevsko vdani slovenskemu nekonsistentnemu literarnemu mainstreamu.
Pri vsem tem pa seveda državljani Republike Slovenije ne bi smeli pozabiti na svojo vlogo davkoplačevalcev: Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za knjigo in Frankfurtski knjižni sejem živijo od denarja, ki ga vsak izmed nas prispeva kot dohodkovni odtegljaj od svojega dela. Delavske pravice in razredni boj sta priljubljeni temi Aste Vrečko, vendar vse doslej je bila edina vloga delavskega razreda v njenem življenju ta, da je s svojim delom vzdrževal njeno brezdelje. Zato tem bolj kaže premisliti o umestnosti posrednega vprašanja v hudomušnem naslovu pričujoče kolumne.
