19.6 C
Ljubljana
nedelja, 23 junija, 2024

Koliko je sploh še Slovencev v lastni državi? Brez ukrepanja nas čaka etnični samomor

Piše: Jože Biščak

Ob upoštevanju uradno dostopnih evidenc (podeljena državljanstva po osamosvojitvi in zdaj veljavna dovoljenja za prebivanje) je delež Slovencev v lastni državi že manjši od 80 odstotkov. Če pa upoštevamo še drugo in tretjo generacijo tujerodnih (rojeni v Sloveniji, a s tujerodnimi koreninami), ta delež pade pod 65 odstotkov.

Nekateri menijo, da je to pretiravanje, drugi, da je ta ocena zelo konservativna in da je delež avtohtonih prebivalcev v Sloveniji še manjši. Natančne številke seveda ni. Tudi zato, ker se pri popisu prebivalstva ni treba več narodnostno opredeliti. Zadnji tak popis je bil leta 2002 in že takrat je bil delež narodnostno tujih prebivalcev 17-odstoten. Golobova vlada bo raznarodovanje in multikulturalizacijo Slovenije s spremembami zakonodaje še pospešila. »Naš namen je, da z različnimi zakonskimi rešitvami, s strateškimi dokumenti in z ukrepi naredimo slovensko družbo odprto in bolj vključujočo,« so zapisali na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ).

Slovenski jezik

Vlada želi spremeniti zakon o tujcih, ki naj bi omogočil hitrejšo izdajo dovoljenj za prebivanje, in zakon o zaposlovanju tujcev, ki naj bi olajšal zaposlovanje tujih državljanov (tudi v javnem sektorju). Pri tem za tujce znižuje standarde znanja slovenskega jezika in razveljavlja predpis, ki ga je sprejela Janševa vlada – da morajo tujci, ki zaprosijo za začasno dovoljenje, obvladati slovenski jezik: pogoj znanja slovenskega jezika na osnovni ravni za tujca, ki prvič vstopa v državo, in na zahtevnejši ravni za tiste tujce, ki v Sloveniji že prebivajo več let. Omejeno je bilo tudi davkoplačevalsko financiranje tečajev slovenskega jezika, s tem je takratna koalicija zaostrila pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje za družinske člane tujca, državljana tretje države.

Na MNZ so v sporočilu za javnost zapisali, da s spremembo zakona o tujcih odpravljajo administrativne ovire, a pogoj znanja slovenskega jezika se ne odpravlja. Je pa dovolj stopnja znanja jezika, s katero se tujec »preprosto sporazumeva v vsakodnevnih situacijah, povezanih z uresničevanjem konkretnih potreb«. Zaradi tega so skočile v zrak nevladne organizacije, ki pravijo, da je treba pogoj znanja slovenščine popolnoma črtati, saj naj bi ta pogoj onemogočal »združevanje družin«. Vsekakor bo novela zakona omilila pogoje, kar bo povečalo priseljevanje v Slovenijo, saj je jezik eden od temeljev suverenosti in narodne prepoznavnosti.

V začetku 90. let so mladi Slovenci večkrat protestirali in opozarjali, da utegnemo Slovenci kmalu postati tujci v lastni državi. (Foto: Jože Biščak)

Vdor tuje kulture

Nasploh je slovenski jezik danes v vsakdanjem sporazumevanju deležen vdora (predvsem balkanskih) tujk, v nekaterih mestih (Velenja, Kranj) je na ulici tuji jezik skorajda prevladujoč. Tudi pri zaposlovanju (predvsem v trgovinah) so standardi zelo nizki, saj se pogosto sliši Slovencem tuj naglas in uporaba tujih besed (predvsem pri številkah in rabi dvojine). A ne gre samo za jezik. Tuja kultura in običaji vdirajo v vsakdanje življenje Slovencev. Glasno govorjenje, kričanje prek trgovskih polic in glasna glasba v avtomobilih z odprtimi okni je le nekaj navad, ki so slovenski kulturi tuje. Multikulturalizem začne prevladovati nad avtohtonim prebivalstvom ravno s takimi »malenkostmi«. Najhuje je, da so do njih postali dovzetni tudi domačini, predvsem mladež.

Tujci v Sloveniji

Konec lanskega leta je po podatkih slovenskega statističnega urada (SURS) imelo stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje 28.915 tujcev iz držav EU in 202.279 tujcev iz tretjih držav, skupaj torej več kot 230.000 oziroma 8,1 odstotka prebivalstva. To je 100 tisoč več kot leta 2016. Pandemija kitajskega virusa je naraščanje števila dovoljenj v letih 2020 in 2021 zmanjšala, drugače se na leto izda med 15.000 in 25.000 novih dovoljenj za prebivanje. Več kot polovica tujcev iz tretjih držav jih je bila iz Bosne in Hercegovine, 18 odstotkov s Kosova, 11 odstotkov iz Srbije in nekaj manj kot 10 odstotkov iz Makedonije. Od državljanov držav EU (ali Švicarske federacije) ima veljavno dovoljenje največ državljanov Hrvaške (slaba polovica), sledijo pa državljani Bolgarije, Italije in Nemčije.

Za Slovence še bolj skrb vzbujajoče je, da ima Slovenija (takoj za Švedsko) v EU največji delež tujih otrok (predvsem z Balkana), starih do 15 let, ki so pridobili dovoljenje za prebivanje iz »družinskih razlogov«. Leta 2021 je bilo po podatkih Evropskega statističnega urada (Eurostat) takih 1.142 na 100 tisoč otrok, ki živijo v Sloveniji (33 več kot leta 2020).

Posebno poglavje so podeljena državljanstva (z redno ali izredno naturalizacijo). Od osamosvojitve naprej je Slovenija podelila več kot 230 tisoč državljanstev; največ okoli osamosvojitve, zadnja leta se število novih državljanov giblje med tisoč in dva tisoč na leto.

V času vlade Janeza Janše je ministrstvo za notranje zadeve, ki ga je vodil Aleš Hojs, zaostrilo pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Te predpise zdaj leva vlada razveljavlja. (Foto: STA / Jure Makovec)

Slovenci kmalu tujci v Sloveniji

Slovenija hiti po poti, da bodo tujerodni prevladali nad domačini. To se kaže v nekaterih regijah in tudi v politiki. Župan glavnega mesta (Zoran Janković) je tujeroden, Ljubljana se nasploh hitro spreminja v neko čudno multikulturno mešanico. Leta 1961 je bilo v ljubljanskih občinah »samo« 6,3 odstotka neslovencev, leta 1991 že dobrih 22 odstotkov, po zadnjem popisu, kjer je bila opredeljena tudi narodnost (2002), že skoraj 30 odstotkov (upoštevana Ljubljana kot mestna občina). Koliko jih je danes, je težko reči. Samo tujcev (tujerodnih z dovoljenjem za prebivanje) je po podatkih statističnega urada 13 odstotkov.

Če oba podatka povežemo, je najbrž že več kot 40 odstotkov prebivalcev mestne občine Ljubljana tujega rodu in korenin. Zato ni čudno, da Janković zmaguje na lokalnih volitvah, njegovemu rezultatu za župana se nihče od Slovencev niti ne približa. To je katastrofa za narod. Visok delež tujcev ima še Obalno-Kraška regija (več kot 13 odstotkov). Od tamkajšnjih občin izstopa Sežana, kjer se delež približuje petini vsega prebivalstva. Sem seveda niso všteti prebivalci z slovenskim državljanstvom, a tujih korenin. Zanimivo je, da leve politične stranke zmagujejo predvsem v regijah in občinah, kjer je delež tujerodnih visok, desne pa tam, kjer je delež avtohtonih Slovencev največji.

Konec lanskega leta je po podatkih slovenskega statističnega urada (SURS) imelo stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji več kot 230.000 tujcev. (Foto: Domen Groegl / STA)

Brez pravih podatkov

Število prebivalcev Slovenije sicer narašča in presega 2,1 milijona, toda delež avtohtonih prebivalcev mlade države, se pravi po rodu Slovencev in Slovenk, je vse manjši, kar pomeni, da število prebivalcev narašča po zaslugi priseljevanja (predvsem z Balkana). Naravni prirasti (razlika med rojenimi in umrlimi) so v tem tisočletju med najnižjimi po letu 1945, pa še od tega je vse več novorojenih tujerodnih korenin. Tudi zato mi morali ob popisu prebivalstva izvedeti od anketirancev narodno pripadnost. Slovenija je vendarle država Slovencev, ki imajo pravico izvedeti, koliko oseb tuje narodnosti živi na slovenskem ozemlju. Od tega sta odvisni tudi demografska strategija in politika.

Tako meni tudi profesor za pravo človekovih pravic Jernej Letnar Černič, ki je pred meseci za revijo Domovina dejal, da zbiranje podatkov o položaju družbenih skupin »ni samo zaželeno, temveč nujno, saj je mogoče le na njihovi podlagi oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja«. Žal levi del politike to zavrača, češ da je zbiranje podatkov o narodnosti ksenofobno in rasistično. Toda po drugi strani bi se morali zavedati, da je zavračanje pridobivanja podatkov o narodnosti prebivalstva na ozemlju Slovenije izdajalsko do lastnega naroda, zanikanje korenin, kulture in tradicije, ki je zelo različna od tradicij in kultur, ki se priseljujejo v Slovenijo.

Brezglava demografska politika

Eden od ukrepov prejšnje (Janševe) vlade je bila ustanovitev demografskega urada. Ustanovljen je bil »z namenom spodbujanja, usklajevanja in usmerjanja aktivnosti demografskega preporoda Slovenije« ter »negovanja slovenskega jezika, kulture in načina življenja za preživetje naroda«. Demografski urad je leva Golobova vlada ukinila, zaposlene večinoma prezaposlila (nalašč) v urad za oskrbo in integracijo migrantov, demografsko politiko pa vrnila v stanje brezglavosti.

Urad je bil sicer poskus, da bi Slovenija popravila demografsko sliko svojega naroda, saj se bo brez ustrezne politike, ki bi nadzorovala in omejevala vse večje število tujih državljanov in tujerodnih v Sloveniji, demografska slika države hitro spremenila. Po nekaterih projekcijah bo delež Slovencev v primerjavi s tujci, tujerodnimi in slovenskimi državljani tujih korenin sredi stoletja manjši od polovice. Brez ukrepanja je etnični samomor Slovencev neizogiben.

Branko Grims: Golobova vladna politika uničuje slovenski narod

Na problematiko tujcev, priseljevanje in spreminjanje demografske sestave Slovenije večkrat opozarja Branko Grims, poslanec SDS.

Branko Grims (Foto: Polona Avanzo)

Vlada predlaga nižanje standardov za dovoljenje za prebivanje za tujce v Sloveniji. Kaj bi to lahko pomenilo za državo?

Predlog Golobove vlade je neevropski in protislovenski. V Avstriji je za tujce minimum znanje nemščine A1, nato se stopnjuje. Šole imajo dodatno podporo za tujce samo v prvem razredu. Potem moraš obvladati nemški jezik. Tudi v drugih državah Evropske unije je podobno.

Temelj integracije je znanje jezika države, kamor prihajaš. Za majhen, dvomilijonski narod, kot je slovenski, je to še toliko pomembnejše. Predlog vlade pomeni naklepno vgrajevanje možnosti konflikta v družbo. Vsak nesporazum in konflikt bodo levičarji svetohlinsko izkoristili za obtožbe o »nacionalizmu, fašizmu, nacizmu…« in vsemu drugemu iz levičarske pojmovne greznice psovk. Golobov predlog bo občinam poleg konfliktov prinesel tudi ogromne stroške, saj bodo v šolah, uradih in drugje morale zagotoviti tolmače. Zato so župani prizadetih občin odločno proti vladnemu predlogu, tudi tisti, ki so sicer iz vrst vladajoče koalicije. Da bi to prikrili, uporabljajo v vladi slaboumne trike, kot je ta, da se je minister za notranje zadeve javno sešel s provladnimi »nevladniki«, ki v resnici zastopajo samo sami sebe in so brez vsake širše legitimitete, pa če se stokrat razglašajo za ljudstvo, saj niso izvoljeni! Ni pa se javno sešel z župani najbolj prizadetih mest, kot je Kranj, čeprav so ti legitimnost pridobili na volitvah in predstavljajo svojo občino in vse občane.

Predlagani zakon gre tudi sicer v napačni smeri. Zakonodaja se zlorablja za pridobivanje pravice do združitve na osnovi lažno prikazanih podatkov, potem delavci odidejo v tujino, prihodke pa spet lažno prikazujejo kot zajamčene, na osnovi česar njihovi družinski člani pridobijo največje socialne ugodnosti. Krepiti bi morali torej nadzor, ne pa delati zakonov ohlapnejših.

Delež avtohtonih Slovencev se v državi hitro zmanjšuje, levičarji pa želijo narediti Slovenijo še bolj multikulturno. Lahko to pomeni etnični samomor?

Levičarje nič ne briga za Slovenijo. Uničujoča politika vlade Roberta Goloba po mojem mnenju ni samo plod neznanja in neumnosti. Ves čas opozarjam, da je Golobova vladna politika naklepno uničevanje Slovenije in slovenskega naroda. Cilj levičarjev je velika zamenjava: da z množičnim priseljevanjem migrantov pridobijo nove volivce. Z norimi davki pa Slovence spodbujajo k izseljevanju v tujino.

Slovenije brez slovenskega naroda po ustavi ni in ne more biti, saj je država Slovenija utemeljena na neodtujljivi pravici do samoodločbe; toda to levičarjev prav nič ne zanima. Levičarje zanima samo denar – vaš težko zasluženi in privarčevani denar! – in oblast, ki jim spet pomeni samo … še več denarja. Za Slovenijo jim ni mar.

Vsakdo, ki v Sloveniji voli za levičarje, voli s tem za etnični samomor slovenskega naroda in torej za uničenje Slovenije.

Popis prebivalstva Slovenije od leta 2002 ne zajema več narodnosti anketirancev. Se vam ne zdi, da je to škodljivo, da v lastni državi ne vemo, koliko ljudi se opredeljuje za drugo narodnost?

To je zelo huda napaka in odločno vztrajam, da moramo uradno ugotoviti, koliko nas sploh (še…) v resnici je. Zato sem predlagal, da bi vsakdo lahko vsaj prostovoljno izjavil, kateremu narodu pripada, kar bi se vneslo v evidenco. Prepričan sem, da bi to možnost izkoristilo vsaj 80 odstotkov prebivalcev. Toda niti tega ni sprejela prejšnja večina v parlamentu, pri sedanji je vsak korak v tej smeri seveda samo znanstvena fantastika. Rdeča nit ukrepov Golobove vlade in koalicije je: »Za tujce vse, za Slovence nič!«

Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine