Milan Kučan je te dni ponovno polnil naslovnice slovenskih levičarskih medijev kot “slavnostni govornik” na slovesnosti v Kučibregu v hrvaški Istri, kjer so se spomnili žrtev domnevne bitke proti nemškemu okupatorju leta 1944. Priložnost je tudi izkoristil, da je govoril o nedomiselnost političnih elit v Sloveniji in na Hrvaškem pri reševanju odprtih vprašanj ter seveda pozval k dialogu vpletenih strani v politični krizi v Kataloniji.
“Treba je povedati, da je danes v kateri koli državi Evrope nedopustno imeti politične zapornike”, je dejal Kučan. Po domače povedano, to je tako kot, če tat hkrati moralizira o tem, kako nedopustno je krasti. Spomnimo, da je Kučan kot šef Komunistične partije Slovenije in glavni nadzornik Udbe zapiral svoje politične nasprotnike in povzročal hude kršitve človekovih pravic, sedaj pa so ga na vsaki proslavi polna usta, kako je nedopustno imeti politične zapornike. A v Sloveniji in v slovenskih medijih je zgleda možno tudi to, da se takšna hinavščina podpira in se pod preprogo pometa resnico.
Kako želi nekdanji vodja slovenskih komunistov Milan Kučan rehabilitirati samega sebe in s pomočjo medijev cenzurirati zgodovinski spomin, priča njegov angažma za osvoboditev Katalonije ter promocija novih partizanskih bitk, ki jih je iz dneva v dan več, čeprav do tega trenutka zanje sploh nismo vedeli. Po velikem preboju na Menini planini smo izvedeli še za bitko pri Kučibregu, kjer so morali dediči totalitarne oblasti počastiti herojstvo partizanov.
Toda Slovenci še nismo pozabili, da je bil Kučan glavni nasprotnik slovenske osamosvojitve in preganjalec takratnih slovenskih borcev za demokratično in samostojno Slovenijo, bil je tudi na vrhu partije, ko je udba doma in po tujini pobijala politične nasprotnike. In Slovenci ne pozabljamo, da partizani niso bili nobeni heroji, pač pa strahopetci, ki so bolj kot sovražnike pobijali domače ljudi, da bi zanetili bratomorno revolucijo, kar jim je tudi uspelo, posledice pa so vidne v več kot 600 množičnih moriščih.
Kučan nikoli ni bil demokrat
Sedaj pa se je Kučan na Kučibregu ponovno sprenevedal in drugim pridiga o tem, kako kako nedopustno je imeti politične zapornike. “Ne moremo molčati, kajti molk bi pomenil prevzeti odgovornost za usodo nedavno obsojenih katalonskih voditeljev, pa tudi za usodo evropskih vrednot. To krizo v Kataloniji pa je mogoče rešiti samo z demokratičnimi političnimi sredstvi, odprtostjo, dialogom in odgovornostjo vpletenih strani”.
Kučan je res pravi, ki se je spravil govoriti o vrednotah, demokraciji, človekovih pravicah. A še nedavna zgodovina nam pravi, da je bil Kučan zadnji šef partije, ki je množično kršila človekove pravice, prav tako je bil Kučan v času razpada SFRJ nasprotnik osamosvojitve Slovenije, zdaj pa podpira samostojnost Katalonije. Kučan želi s sedanjimi dejanji prikriti črno preteklost, in to kar danes obsoja, je pred 30 in več leti počel sam, saj je bil komunistični samodržec, ki mu samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija.
Ali ga peče vest?
Zgleda se je Kučan zares odločil “osvoboditi” Katalonijo, saj jo na mnogih proslavah omeni, nedavno pa je ustanovil tudi odbor za človekove pravice, namenjen obsojencem iz Katalonije. Odbor ima za zdaj 40 članov, med drugim so člani Milan Brglez, Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Spomenka Hribar, Rudi Rizman ter še nekateri ostali znanci iz “Kučanovega” kroga, ki se borijo proti temu, da so “naši evropski sodržavljani kaznovani zgolj zato, ker se z demokratičnimi sredstvi brez nasilja borijo za svoje osebne in kolektivne pravice”, je ob ustanovitvi odbora dejal Kučan. Vendar je preoblečena slovenska komunistična elita pozabila na svoje kršitve človekovih pravic, zapiranje političnih zapornikov na Golem otoku in krute izvensodne poboje, ki so se zgodili po koncu druge svetovne vojne.
Lana Božič/Nova24TV
