Piše: Gašper Blažič
Če ste kdaj prebirali besedilo ukrajinske himne, ste lahko opazili, da se Ukrajinci sklicujejo na kozaški rod. Lahko bi to razumeli kot narod kozakov, torej vzhodno-slovanskih konjenikov, znanih po vojaški spretnosti – zlasti po tistih iz Zaporižja ter območja reke Don. Prav kozaki so v 17. stoletju sprožili precej pozornosti z uporom t. i. Republiki dveh narodov (Poljska in Litva), ki je kasneje propadla in postala vojni plen carske Rusije, Prusije (tj. severne Nemčije) in Habsburžanov. Republika dveh narodov je bila dejansko združena Kraljevina Poljska in Velika litovska kneževina, prav slednja je nato skoraj v celoti pripadla carski Rusiji.
Vendar se je politična zgodovina tega področja začela že zdavnaj prej, v času, ko so prebivalci tega dela Evrope govorili t. i. staroruščino, nekakšen prajezik sedanje skupine vzhodnoslovanskih jezikov. To je bila Rutenija oz. Kijevska Rusija, ki je kot država nastala konec 9. stoletja. V njej pa so živeli tudi skandinavski Varjagi, ki so tej državi sprva celo vladali, kasneje pa so se asimilirali med večinsko slovansko prebivalstvo. Kot vladar se je tu uveljavil svetniški Vladimir Kijevski, ki je poskrbel za spreobrnjenje svojega naroda v krščanstvo. S počasnim propadanjem bizantinskega cesarstva je tudi moč te države usahnila, regionalna središča so zasenčila kijevsko kneževino, dokončno pa so Rutenijo razdejali Mongoli, ki so s tem pokopali vsak up po obnovitvi nekdaj zelo napredne države. Kasneje je na njenem nekdanjem področju začela prevladati Moskovska velika kneževina. Od 16. stoletja dalje je slednja prerasla v carstvo, kjer je bila moč lokalnim knezom odvzeta. S tem je nova carska Rusija postala dokaj centralizirana država, ki ji je najprej vladal Ivan Grozni (po njem je dobila ime prestolnica Čečenije, razrušena sredi devetdesetih let). Ne samo, da je nova imperialna država pometla z mongolsko nadvlado, pač pa je pridobila ozemlja tudi na zahodu, od že omenjene Velike litovske kneževine.
Vojna krajina zahodnih kozakov
In Ukrajina? Njeno ime pomeni neke vrste mejni pas (»krajina«), podobno kot Vojna krajina, ki je v okviru Habsburškega imperija predstavljala nekakšen širok obmejni pas, poseljen z Uskoki (Srbi, Črnogorci), ki so pribežali pred Turki (od tod tudi poseljenost dela Hrvaške z avtohtonim srbskim prebivalstvom, kar je v začetku devetdesetih let povzročilo velike težave). To je bilo sprva na obmejnih območjih kijevske kneževine, očitno so poslanstvo obrambe teh kneževin opravljali kozaki, ki so imeli, podobno kot protiturški borci v Vojni krajini, davčne privilegije. Ime Ukrajina pa se je kasneje, v 17. stoletju, razširilo na celoten jugozahodni del nekdanje Rutenije. Očitno pa je, da se je nacionalna zavest Ukrajincev na tem področju utrjevala, podobno kot pri Slovencih, na podlagi lastnega knjižnega jezika. Še v 16. stoletju so Ukrajinci in Belorusi imeli skupni pisni jezik, staro zahodno ruščino. Kljub vsemu pa ukrajinščine tudi veliko kasneje dolgo časa niso hoteli priznati kot samostojni jezik, ampak so ga imeli za narečno različico ruščine – t. i. maloruščino. V 19. stoletju se je vse bolj uveljavil ukrajinski jezik kot samostojen in neodvisen od ruščine, največ je k temu pripomogel pesnik Taras Ševčenko, ki je med Ukrajinci odigral podobno vlogo kot pri nas dr. France Prešeren. Ne glede na to pa je bila Ukrajina v okviru carske Rusije stisnjena v primež ruske hegemonije, saj so vso oblast in družbene podsisteme v rokah imeli Rusi.
Dva Leonida, dva Viktorja
Vse pa se je spremenilo po oktobrski revoluciji leta 1917, ki je pomenila konec carske Rusije. Revolucionarno vrenje je sprožilo protireakcijo, podobno kot razpad Avstroogrske leta 1918: nastanek prve ukrajinske države (Ukrajinske ljudske republike). A ker prva svetovna vojna še ni bila končana, je bila usoda Ukrajine v rokah velesil – na eni strani Rusije (nastajajoče Sovjetske zveze) z novo komunistično vlado, na drugi strani pa centralne sile, ki so Ukrajino nato celo zasedle – in se nato tudi umaknile. Usoda ukrajinske neodvisnosti je bila dokončno zapečatena leta 1920, ko je Ukrajino zasedla Rdeča armada, vlada Ukrajinske ljudske republike pa je odšla v izgnanstvo vse do leta 1991, ko je Ukrajina razglasila neodvisnost od razpadajoče Sovjetske zveze. V tem času je Ukrajina ogromno pretrpela: od gladomora, revolucionarnih pobojev (zlasti kozakov) pa vse do černobilske tragedije, ki je z odlaganjem radioaktivnega prahu še bolj prizadela sosednjo Belorusijo.
Prvi ukrajinski predsednik Leonid Kravčuk je skozi zelo težavna prva leta tranzicije po razpadu SZ poskrbel za očiščenje države nuklearnega orožja, kar je dokončno zapečatil sporazum v Budimpešti iz leta 1994 – žal pa mu je prodaja največje trgovske flote na svetu s sedežem v Odesi ob Črnem morju prinesla hudo zamero s strani večine Ukrajincev, ki so si želeli tudi boljši odnosov s sosednjo Rusijo. Vendar njegov naslednik Leonid Kučma ni bil ves čas strogo prorusko usmerjeni politik, tudi njemu pa je nekoliko kasneje upadla popularnost zaradi korupcijskih škandalov. Leto dni pred t. i. oranžno revolucijo, ko se je politična scena v Ukrajini prvič nevarno zamajala, je objavil celo knjigo o bistvenih razlikah med Rusijo in Ukrajino. Po teh dogodkih je leta 2005 zaprisegel tretji predsednik Ukrajine Viktor Juščenko, ki je že kazal bolj prozahodno usmerjeno politiko. Leta 2010 se je na predsedniški položaj v nemirni Ukrajini zavihtel prorusko usmerjeni Viktor Janukovič, ki ga je nato odnesla evromajdanska revolucija. Dogodki na kijevskem Trgu neodvisnosti so precej spominjali na obračun oblasti z demonstranti leta 1989 v Romuniji ali na Trgu nebeškega miru v Pekingu, za Ukrajino pa je to pomenilo trajno oddaljitev od politike Kremlja. »Kazen« iz Moskve je sledila zelo hitro: najprej rusko anektiranje Krima, zatem pa še seperatistični naskok na vzhodno Ukrajino.
Kremeljski princ iz KGB
Takšen kratek prerez zgodovine bo morda vsaj nekoliko pojasnil, od kod izvirajo vsi ti imperialistični apetiti Moskve do ukrajinskega ozemlja. V zavesti ruskih nacionalistov je Ukrajina odtrgani del nekdanje »Velike Rusije« (kar nas lahko spominja tudi na Veliko Srbijo), kar se je dejansko pokazalo šele po razpadu Sovjetske zveze, ko sta tako Rusija (kot njen največji in osrednji del) kot Ukrajina postali samostojni državi. Pod Jelcinom je imela Rusija dovolj veliko svojih problemov in niti ni bilo volje za rožljanje z orožjem proti ostalim suverenim državam v njeni soseščini. Z nastopom Vladimirja Putina pa se je to začelo spreminjati, saj se je »kremeljski princ« začel zgledovati po beloruskem sosedu Aleksandru Lukašenku, ki je oblast prevzel šest let pred njim. In bolj ko je Ukrajina po letu 2005 utrjevala svojo prozahodno usmerjenost, bolj se je na drugi strani krepil imperialistično-boljševiški refleks »Vladimirja Groznega«, ki mu je Zahod velikodušno odpustil tako anektiranje Krima kot tudi ruski vdor v Gruzijo. Ukrajina je tako postajala vse bolj občutljiva točka ravnotežja na vzhodu Evrope, saj se je neposredna soseda Rusije, s katero deli skupni izvor, začela obračati k zahodnim povezavam. Gre za eno največjih evropskih držav, ki se lahko pohvali s številnimi rudnimi bogastvi ter izvori hrane. Predstavlja državo, ki je ključna tudi glede prometnih poti, ki povezujejo Rusijo z Zahodom. Seveda to omenjam zaradi tega, ker ima Rusija sicer sama dovolj teh bogastev, a jih zaradi avtokratskega režima ne zna izkoristiti v prid vseh prebivalcev (zaradi česar mnoge tranzicijske države, ki imajo teh bogastev veliko manj, Rusijo krepko prekašajo v BDP).
Da je bila sprožena ruska agresija na Ukrajino po tridesetih letih njene neodvisnosti, kaže na več dejavnikov, tako subjektivnih kot objektivnih. Kot v svoji knjigi »Zima prihaja« piše Gari Kasparov, nekdanji svetovni prvak v šahu in kasnejši aktivist za človekove pravice v Rusiji, je bil ameriški predsednik Ronald Reagan morda zadnji veliki zahodni voditelj, ki je v odnosih z ostalimi velesilami, zlasti pa Sovjetsko zvezo, v ospredje postavljal človekove pravice in demokratična načela. Vsi kasnejši ameriški predsedniki so v odnosu do teh vprašanj postopali bolj ali manj pragmatično. Ko je Sovjetska zveza razpadla, je Ruska federacija prevzela njeno nasledstvo v mednarodni politiki. Tedanji ruski vladar Boris Jelcin je v devetdesetih v gospodarsko zlomljeni Rusiji še dopuščal medijski pluralizem, čeprav je v svojem vladanju uporabil tudi robate metode (ustavna kriza in topovski napad na Beli dom v Moskvi, nato prva čečenska vojna in volilne prevare, ki so skupaj z gospodarskim zlomom začele povečevati njegovo nepriljubljenost). Ko je leta 2000 to nasledstvo prevzel Vladimir Putin, je sprva kazalo, da je zahodni svet dobil enakopravnega sogovornika, ki si je zaupanje še dodatno pridobil, ko je 11. septembra 2001 – nekaj mesecev po srečanju na Brdu pri Kranju – prvi poklical Georgea W. Busha v Washington in mu izrazil solidarnost ob terorističnem napadu na New York. In seveda s tem dejanjem očaral, pravzaprav začaral Zahod. Ga zaslepil v tolikšni meri, da je ob vse hujšem kršenju človekovih pravic v Rusiji gledal stran. Tako kot so gledali stran tudi tisti, ki še vedno gojijo prepričanje, da je Putin zdrav konservativni voditelj, ki v svojo državo ne spusti novodobnih ideoloških eksperimentov a la »woke« (LGBT in multikulturna agenda) – za razliko od ZDA in Evropske unije. Morda je tudi to razlog, zakaj je Zahod gledal stran ob ruskem »blickrigu« v Gruziji leta 2008 (ki je tako delno okupirana država) in nato leta 2014 na Ukrajino (Krim in vzhodni del države, ki ga obvladujejo seperatisti).
Koalicija neostalinizma in islamizma proti svobodnemu svetu
Umazan in izrojen način agresije na Ukrajino z vso sovjetsko simboliko (znova se na ruskih tankih pojavljajo stare rdeče sovjetske zastave!) ter neostalinistično prakso kažejo na to, da je svobodni svet posebej zadnja leta močno podcenjeval nevarnost, ki je prihajala z Moskve – in to predvsem zaradi lastnih težav, s katerimi se je soočala Evropska unija (Bruselj vs. Višegrad, problematika socialnega turizma, itd.). Na drugi strani si je Putin na domačem terenu utrjeval svoj oblastni monopol in uvajal avtokracijo, s tem pa lastno javnostjo in pred svetom prikrival svoje notranje težave. S svojim vojaškim imperializmom je Putin lahko pred domačo javnostjo sam sebe razglašal za uspešnega voditelja. Težko pa je seveda izvedeti, kaj se je v Rusiji zgodilo v zadnjih mesecih – je nemara spoznal, da države, ki z zahodne strani mejijo na Rusijo, predstavljajo grožnjo za Kremelj? Čisto verjetno je, da je Putin pričakoval uspešno okupacije Ukrajine že v prvih dneh, vendar se cilj ni uresničil, zato je njegov vojaški stroj pobesnel. In kot smo videli že v primeru vojne na tleh nekdanje Jugoslavije, je tudi v tem primeru na dan prišla stara mantra o rekonkvisti »zgodovinskih ruskih ozemelj«, pa četudi s pomočjo obnovitve Sovjetske zveze. Putin pod pretvezo zaščite Rusov v Ukrajini tako »rešuje socializem« v stilu doktrine Brežnjeva in demokratičnega centralizma, kar pomeni, da če država ne pokaže potrebne pokorščine Kremlju, jo je treba v to prisiliti in za talce vzeti nedolžno civilno prebivalstvo (tudi rusko govoreče). Ideološka matrica kremeljske politike je tu zelo jasna: dostojanstvo človeka kot osebe ne obstaja, za dosego cilja so dovoljena vsa sredstva. Ali če parafraziramo Dostojevskega: Boga ni, vse je torej dovoljeno. Če pa že tu obstaja kakšen »bog«, pa je to kremeljski caro-papistični vladar – tudi če na zunaj izraža pripadnost krščanstvu s poljubljanjem ikon.
Na takšno stvarnost pa je potrebno pogledati tudi z duhovnega vidika, sicer nikoli ne bomo razumeli, zakaj sedaj prihaja do nove nenačelne koalicije proti svobodnemu svetu. Spomnimo: od terorističnih napadov v moskovskem gledališču Dubravka ter veliki tragediji v Beslanu smo Putina imeli za nekakšnega branilca krščanstva pred islamom (seveda nismo vedeli, kaj se je v resnici zgodilo v teh tragičnih dogodkih in koliko smrti je povzročil Kremelj) – sedaj pa prihajajo informacije, da za eskalacijo nasilja v Ukrajini angažira ne samo čečenske džihadiste, pač pa tudi številne prostovoljce z Bližnjega vzhoda. V teh dneh smo lahko videli celo posnetek nekega srbskega pravoslavnega duhovnika, kako vzklika podporo razvpitemu čečenskemu voditelju Ramzanu Kadirovu, ki je za Ukrajino krvavi »bič božji«. Zato nas ne sme presenetiti, če bodo začeli v prihodnjih tednih dvigovati glave tudi avtokratski režimi v Severni Koreji, Kitajski, Iranu, itd. Ki očitno čakajo, da se bo Evropa počasi »navadila« na vojno v Ukrajino in se spet ukvarjala sama s seboj. Ko je Evropa ranjena ter zaradi lastnega nezdravega življenja imunsko oslabljena, je s tem še posebej dišeč plen sodobnih avtokratov. In tega se moramo bati. Tudi zato se lahko strinjamo z izjavo premierja Janeza Janše, da se Ukrajinci ta trenutek bojujejo ne le zase in svojo državo, ampak za celo Evropo. In tudi zato je misija treh premierjev, vključno z našim, zelo pomembno mednarodno sporočilo, tako Kijevu in Moskvi kot tudi Bruslju in Washingtonu.
In še to: zakaj so se leta 2013 Ukrajinci uprli Janukovičevi proruski politiki? Zato, ker je bila skoraj povsem identična s Putinovo (in Lukašenkovo) strahovlado…
