Piše: Gašper Blažič
Osmega maja je po dvanajstih letih Katoliška cerkev v vesoljnem merilu spet dočakala epohalen dogodek. Konklave, pred javnostjo zaprto glasovanje o novem papežu, se je končal, podobno kot leta 2013, že po približno 24 urah.
Po pogrebnih slovesnostih papeža Frančiška, ki sedaj počiva v grobnici v baziliki Marije Velike (imenovane tudi Snežne) so se v Rimu zbirali kardinali elektorji, pa tudi tisti, ki so že dopolnili 80 let. V času do konklava, ki se je začel v sredo, 7. maja, popoldne, so na kongregacijah razpravljali o prihodnosti Cerkve. V sredo, 7. maja, so se kardinali elektorji dopoldne še zbrali v baziliki sv. Petra na skupni maši, popoldne pa so iz Doma sv. Marte, kjer je bilo do nedavnega tudi stanovanje papeža Frančiška, odšli najprej v Pavlinsko kapelo, od koder so se po krajšem obredu napotili v Sikstinsko kapelo, kjer so najprej imeli skupno prisego, nato pa še posamično. Vsak kardinal je moral priseči ne samo molčečnost (ki je zavarovana pod grožnjo izobčenja), ampak tudi pokorščino v primeru, da bo izbran za papeža. Malo pred 18. uro je sledil ukaz papeškega ceremonjarja (sedaj je to nadškof Diego Ravelli) »Extra omnes« (Vsi ven), kar pomeni, da so morali vsi »nepoklicani« zapustiti prostor – ko se je to zgodilo, so se vrata zaprla in zaklenila. Že pred tem so morali vsi elektorji in osebje oddati mobilne telefone, strokovnjaki pa so pregledali prostor zaradi morebitnih prisluškovalnih naprav.
Kapucinski pridigar duhovno pripravil elektorje
Izkazalo se je, da je vsaj prvi dan konklava ostal med elektorji tudi eden, ki je bil starejši od 80 let. To je bil nekdanji dolgoletni papeški pridigar, 90-letni kapucin Raniero Cantalamessa. Slednji je takoj po zaprtju Sikstinske kapele pripravil meditacijo za elektorje. Pričakovali so sicer kratko razmišljanje, vendar se je nekoliko raztegnilo, tako da so tistega večera prvi krog glasovanja opravili precej pozno. Seveda je bilo jasno, da je prvi krog glasovanja šele tipanje za tistimi kandidati, ki so najprimernejši. Tudi zato so navzoči na Trgu sv. Petra in mnogi, ki so spremljali dogajanje po televiziji in na internetu, prvi »dimni signal« iz posebnega dimnika na Sikstinski kapeli dočakali šele okoli 21. ure, ko se je pokadil črn dim. No, prevelikega razočaranja ni bilo ne glede na pisanje nekaterih medijev, da so bili mnogi romarji v Rimu jezni in potrti. Naslednji dan dopoldne sta sledila nova dva kroga glasovanja, pričakovati je bilo, da se bo dim prikazal verjetno šele okoli dvanajstih. Če pa bi bil izvoljen, pa že približno ob pol enajstih. Predvideno je namreč, da se črn dim pojavi v primeru neizvolitve po dveh zaporednih krogih. Malo pred dvanajsto je nov črn dim res naznanil, da se bo konklave nadaljeval tudi popoldne, ko sta bila napovedana nova dva kroga glasovanja. Oči svetovne javnosti so bile tako znova uprte v tedaj najbolj opazovani dimnik na svetu. Dogajanje je na kraju spremljalo več kot štiri tisoč novinarjev.
Prvi Američan na Petrovem sedežu
Ob 18.07 pa je završalo. Ko so se iz dimnika pokazali prvi dimni signali, je množica zahrumela od navdušenja. Postalo je jasno, da je konklave končan in da bo še isti dan znano, kdo je novi papež. Oglasili so se oglasili zvonovi v baziliki, na prizorišče pa so začeli prihajati tudi vatikanska in italijanska godba ter protokolarna četa švicarska garda. Vendar je trajalo še dobro uro, preden so se vrata balkona na baziliki odprla in je kardinal protodiakon Dominique Mamberti v latinščini razglasil ime novega papeža – kardinal svete rimske Cerkve Robert Francis Prevost. Američan, po izvoru redovnik avguštinec (glavna avguštinska kurija je tik ob Trgu sv. Petra spredaj na levi strani, če gledamo baziliko pred seboj) in prefekt kongregacije za škofe, kar je bilo veliko presenečenje, saj je bil doslej neopazen. V tem času se je 267. Petrov naslednik že preoblekel v papeška oblačila (v t. i. sobi solz so na voljo papeški talarji v treh velikostih) in pripravil krajši govor, kmalu zatem pa se je pojavil na balkonu in izrekel svoje prve besede »Mir z vami vsemi!« Papež je nagovoril ljudstvo v italijanščini, nekaj besed pa je izrekel tudi v španščini. Govor je bil kot pika na i, nekakšen post scriptum zadnjemu sporočilu papeža Frančiška na veliko noč ob blagoslovu »urbi et orbi«. Mir ljudem na zemlji. Zlo ne bo zmagalo. Skratka, optimizem, ki temelji na krščanskem upanju, in to prav v trenutku, ko svetu grozi nova vojna, in na četrtek v tednu molitve za duhovne poklice, tik pred nedeljo dobrega pastirja. Zelo simbolno.
Kot otroku so mu govorili, da bo …
Papež Leon XIV. z rojstnim imenom Robert Francis Prevost se je rodil 14. septembra 1955 v Chicagu v ZDA kot tretji otrok v družini, ima namreč še dva starejša brata, Johna in Louisa. Oče Louis Marius je bil veteran druge svetovne vojne ter potomec francoskih in italijanskih priseljencev. Mati Mildred pa je bila prav tako potomka priseljencev, in sicer iz Dominikanske republike ter kreolske (tj. francoske) manjšine v Lousiani v ZDA. Robert Francis je odraščal v Doltonu, južnem predmestju Chicaga, v župniji Marijinega vnebovzetja, kjer je tudi ministriral, obiskoval šolo in pel v zboru. Ker je bil zelo dojemljiv za verske stvari, so ga dražili, da bo nekega dne postal papež. Kot najstnik se je vpisal na avguštinsko malo semenišče v Hollandu v Michiganu, zvezni državi, kjer se je na tamkajšnji gimnaziji zelo izkazal. Vendar pa ni takoj odšel v »pravo« semenišče. Leta 1977, štiri leta po koncu šolanja v Michinganu, je diplomiral iz matematike na avguštinski univerzi Villanova v Pensilvaniji. Nato je uradno vstopil k avguštincem in nadaljeval študij teologije v Chicagu ter ga končal leta 1982, ko je bil v Rimu posvečen v duhovnika. Nadaljeval je s študijem v Rimu na papeški univerzi Angelicum in ga končal leta 1987 z doktoratom iz cerkvenega prava. Že pred tem je prvič obiskal Peru, kamor se je nato vrnil leta 1988. V mestu Trujillo je vodil avguštinsko semenišče in poučeval cerkveno pravo, bil pa je tudi sodnik regionalnega cerkvenega sodišča ter župnik na obrobju mesta. Že takrat se je pogumno zavzemal tudi za socialno pravičnost ter nasprotoval politični korupciji in terorističnem nasilju, najprej v dobi, ko je v Peruju vladal predsednik japonskih korenin Alberto Fujimori. Njemu nasprotna pa je bila skrajno levičarska gverilska skupina Sijajna pot. Obe strani sta v državi zagrešili zločine, zato je bil kritičen do obeh.
Podpisal dekret za imenovanje novega koprskega škofa
Leta 1998 je bil Prevost izvoljen za provinciala avguštincev v provinci, ki ima sedež v Chicagu. Tri leta kasneje se je spet preselil v Rim, saj je postal generalni prior avguštinskega reda in to službo opravljal dvanajst let. Leta 2013 se je za kratek čas vrnil v Chicago in prevzel službo provincialnega vikarja ter vodje formacije samostanskih novincev. Že naslednje leto je spet odšel v Peru, ker je bil imenovan za škofa oziroma za apostolskega administratorja škofije Chiclayo v Peruju. Službo rednega ordinarija v tej škofiji pa je prevzel šele leta 2015, ko so mu oblasti v Peruju podelile perujsko državljanstvo. Kasneje je za kratek čas kot apostolski administrator vodil tudi škofijo Callao v okrožju Lima (prestolnica Peruja). Njegova škofovska pot v Peruju je trajala skoraj deset let, v tem času se je tudi soočil s problematiko spolnih zlorab in z očitki, da ni dovolj dobro ukrepal. Vendar so novinarji potrdili, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, in to je prepoznal tudi papež Frančišek. Šlo je namreč za primer zlorabe iz perujske duhovniške skupnosti Sodalicij, ki jo je letos prejšnji papež uradno razpustil. Tudi zato je Frančišek januarja 2023 imenoval Prevosta za novega predstojnika dikasterija za škofe. Isto leto je postal kardinal in tako eden najtesnejših papeževih sodelavcev. Skupaj s papežem je podpisal dokument o imenovanju Petra Štumpfa za koprskega škofa. Prav škof Štumpf je napovedal kratek konklave.
Precedens: Američan na Petrovem sedežu
Nenavadno je, da je novi papež postal Američan, državljan ZDA. Do sedaj se je to zdelo nemogoče, čeprav je bilo kar nekaj vidnih ameriških kardinalov med kandidati za papeža že v preteklih desetletjih. Katoliška cerkev v Severni Ameriki je zlasti po drugem vatikanskem koncilu vir številnih novih spodbud, programov in duhovnih tokov, kot so denimo Katoliška karizmatična prenova, Eksodus (program za moške), pa program Božja prenova (izhaja iz Kanade) itd. Toda zaradi geopolitične moči ZDA se je zdelo, da ni bilo »potrebe«, da bi bil tudi papež Američan. A kot smo v prejšnji številki Demokracije napovedali, geopolitika ni glavni dejavnik, prav tako tudi ne, na kateri celini je najštevilnejša rast Cerkve, sicer bi bila izbira verjetno drugačna. Leon XIV. ni tipičen Američan, prihaja iz vrst avguštincev, ki je starodavna redovna skupnost s poudarkom na uboštvu (nevezanosti) in z močnim apostolatom. Gibal se je v trikotniku Chicago-Peru-Rim, pozna obe polobli, ve, kaj pomeni biti misijonar, kot kanonist in matematik razmišlja logično, znana mu je skrb za edinost Cerkve in za usklajenost »med glavo in srcem«, razumom in čustvi torej (navsezadnje je kot pripadnik karizme sv. Avguština študiral v ustanovi, posvečeni sv. Tomažu Akvinskemu). V marsičem predstavlja nadaljevanje poti prejšnjega papeža, morda z nekaj več elementi tradicije in manj nekonvencionalnosti kot Frančišek. Kot je pokazal njegov prvi nagovor ljudem, prisega na pravičnost in mir, kar pa prihaja od Boga. Pomemben je namreč mir v srcu, odpuščanje torej ter notranja odpoved maščevanju, vojni in nasilju. Njegovo prvo potovanje zunaj Vatikana pa tudi kaže na veliko bližino ljudem.
Kakšen profil papeža torej lahko pričakujemo? Zagotovo ne bo kopija prejšnjega. Njegov prvi nastop izraža veselje in skrb. Zaupana mu je množica narodov, ne samo rimska škofija. Rim dobro pozna, tam je študiral, nato vodil svetovno avguštinsko skupnost, zadnji dve leti pa enega od papeževih »ministrstev«. Dobro pozna kurijo, dobro pozna misijone, želi si, da bi bila Cerkev misijonarska, da bi znova ounanjala oznanila evangelij v okolju, kjer je bil nekoč že oznanjen. Skratka, zelo dober obet.
Objavljamo pa tudi prispevek dr. Ivana Štuheca o novem papežu:
Dr. Ivan Štuhec, duhovnik, teolog, filozof morale in pisatelj: Primernejšega niso imeli na izbiro
Predvolilna logika in kampanja za papeža ni delovala. Staro pravilo, da kdor gre v konklave kot kandidat, pride iz konklava kot kardinal. To pravilo pa je v različnih zgodovinskih obdobjih imelo različno vsebino.
In ker živimo v času brisanja in zastrupljanja zgodovinskega spomina, so bili redki tisti, ki so izpostavljali vsebinske vidike in ne imen. Če pogledamo zadnje stoletje, kdo je bil izbran za Petrovega naslednika od Pija XII. naprej, lahko izluščimo nekaj kriterijev, ki so povezani z zgodovinskimi okoliščinami in s kandidatovimi kvalitetami. V preteklosti so papeže volili ali določili tudi na podlagi rodbinskega pedigreja, ki pa ga je zgodovina presegla in dejstva povozila.
Vsak papež je odraz svojega časa
Vse do drugega vatikanskega koncila je v kardinalskem zboru prevladoval italijanski kader, zato je razumljivo, da so bili papeži večinoma Italijani. A že pri njih lahko vidimo, da so določene zgodovinske okoliščine igrale pomembno vlogo. V vzponu nacionalsocializma v Nemčiji je bil tam nuncij, kasneje tudi državni tajnik, odgovoren za Nemčijo, papež Pij XII. Sledil mu je Janez XXIII., ki je bil po značaju popolnoma drugačen tip človeka in tudi z diplomatskimi izkušnjami na Balkanu, kjer je imel tesne stike s pravoslavjem in z islamom. Cerkev je po drugi svetovni vojni in po že utrujenem Piju XII. potrebovala svežino in širino. Roncalli je dobil vzdevek »dobri«, ker je že na pogled deloval dobrodušno. Sklical je koncil in korenito posegel v življenje Cerkve. Njegova ekumenska drža je prekinila stoletne napetosti in hlad med krščanskimi Cerkvami. Njegov pontifikat je bil kratek, a prelomen. Nasledil ga je Pavel VI., ki je imel kurijsko kariero in bil škof v Milanu. Tako teološko kot kanonsko in diplomatsko usposobljen je bil hitro izbran za tistega, ki bo nadaljeval in končal koncil.
V komunikaciji je bil Pavel VI. precej bolj zadržan kot njegov predhodnik. Tudi njega je koncilsko delo utrudilo, za to je bila potrebna svežina, ki jo je s svojo milino najprej za kratek čas prinesel Janez Pavel I. (Albino Luciani). Očitno je Sv. Duh hotel hitro menjavo. Bog ga je poklical v večnost in za njim v času, ko se že nakazujejo prve razpoke v komunističnih trdnjavah, pride na Petrov sedež Poljak. S svojo energijo in izjemno komunikativnostjo osvoji množice in odigra eno ključnih vlog pri končanju komunistične ere tako v svoji rodni Poljski kot drugje, tudi pri nas v Sloveniji. Kardinalski zbor se je vse bolj evropeiziral in globaliziral. Ker je bil Ratzinger desna roka Janeza Pavla II. in ker je dialog med Poljsko in Nemčijo predstavljal enega od trdih orehov povojne zgodovine, ga je nasledil Benedikt XVI., kar je bilo pričakovano, saj smo tako dobili nekakšen papeški diptih.
Kako so prišli do Leona XIV.
Za zadržanim Benediktom tako pride nov in drugačen, bolj južnjaški tip komunikatorja, papež Frančišek, ki ima sicer italijanske korenine, vendar je iz Latinske Amerike, ki predstavlja celino revnih in številnih sekt. Hkrati pa je po drugem vatikanskem koncilu Latinska Amerika razvila svoj teološki pristop (teologijo osvoboditve), ki je imela različne veje in v kateri sta odločitev za uboge sprejela tudi oba prejšnja papeža. Frančišek prinese v globalno Katoliško cerkev duha skromnosti in uboštva ter podobo usmiljenega Boga. Z imenovanji novih kardinalov je opustil marsikatero evropsko klasično mesto za kardinale (Milano, Pariz) in kardinalski zbor naredil globalocentričen. Tako je po njegovi smrti bilo dokaj predvidljivo, da novi papež ne bo ne Italijan ne Evropejec, četudi so v Italiji in sicer mediji močno propagirali tri Italijane. Kardinalski zbor je tokrat štel največje število volivcev, zato je bilo verjetno, da se ne bodo hitro zedinili okrog enega kandidata. Bila sta dva, ki so ju vsi poznali, državni tajnik Parolin in prefekt dikasterija za škofe, z drugo besedo cerkveni kadrovik Robert Francis Prevost. Slednjega so redko omenjali kot papabila v nasprotju s filipinskim kardinalom Taglejem. Kontekstualni razmislek o mogočih kriterijih, ki so jih upoštevali kardinali, je vsekakor bila svetovna situacija, ki ima svoje nevralgične točke še posebej v Aziji. Hkrati je jasno, da je Amerika najpomembnejši svetovni igralec. V zadnjih tridesetih letih so tudi ameriški teologi prodrli v vrh Cerkve. Te okoliščine so nakazovale, od kod bi lahko prišel novi papež. Tagle je bil daleč preveč izpostavljen kot kandidat, zato se je vrnil kot kardinal. Prevost je seveda imel možnosti, a je bil v ozadju. Zdaj ko o njem vemo veliko več kot pred konklavom, lahko sklenemo, da se kriterij zgodovinskega konteksta in osebnih kvalitet nadaljuje in je postal stalnica pri izbiri. Pri vsem tem pa je vedno na prvem mestu kandidatova prepričljivost v veri in zvestoba Kristusovi in ne kateri drugi Cerkvi.
Potrebujemo misijonskega papeža
Nemški kardinal Kasper, ki je bil tudi kurijski kardinal in odličen poznavalec Cerkve, je pred konklavom dejal, da si verno ljudstvo želi papeža, ki jim bo blizu. Ki bo izžareval upanje in veselje v Kristusu. Njegov cilj mora biti evangelizacija, saj za to obstaja Cerkev. Pri tem gre za živeti evangelij in veselje nad tem življenjem. Potrebujemo misijonskega papeža. Poleg solidnega teološkega znanja mora imeti dar razločevanja, pastoralno izkušnjo in mora kolikor toliko dobro poznati univerzalno, globalno situacijo Cerkve. Evangelij nima pomena samo za individualno življenje, ampak tudi za družbeno in politično življenje, predvsem ko gre za vprašanje pravičnosti, miru, človekovega življenja, ohranjanja stvarstva, spoštovanje človekovega dostojanstva. Slednjemu mora dati papež svoj glas, še posebej tistim, ki ga nimajo. K veličini človeka pa spada tudi priznanje svoje omejenosti in slabosti. Za to papež potrebuje dobre sodelavce.
Zakaj ime Leon?
Leon XIV. si je izbral ime, ki ga je nazadnje imel papež na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Leon XIII. je napisal znamenito okrožnico O novih stvareh in z njo začel sistematičen pristop Katoliške cerkve k družbenim vprašanjem. Ta okrožnica je nastala v času industrijske revolucije, ki je bistveno spremenila način in pogoje dela, s tem pa celoten način življenja. Predvidevanje, da si je novi papež izbral ime Leon, je dalo takoj misliti, da je razlog v sedanjih prelomnih časih, ko se je človeštvo znašlo pred izzivi umetne inteligence in celotne visoko razvite tehnologije. Drugi dan svojega pontifikata je novi papež potrdil, da ga je prav to motiviralo za izbor imena Leon.
Na Petrov sedež prihaja − matematik
Vsak papež ima svoj slog vodenja in svoje človeške, pastoralne, teološke, kulturne in družbene izkušnje ter prioritete. Vsi pa morajo posvečati največjo pozornost Kristusu in njegovemu odrešenjskemu oznanilu. Brez slednjega pač papež ne bi bil Petrov naslednik in skala, na katero je Kristus postavil Cerkev. Osebne in zgodovinske okoliščine igrajo določeno vlogo, ker predstavljajo to, kar je drugi vatikanski koncil imenoval znamenja časa. Božji ali Sveti Duh deluje po razodeti besedi v Svetem pismu in po znamenjih časa. Novoizvoljeni papež pooseblja celo vrsto teh znamenj. Je poliglot, ima globalno pastoralno izkušnjo, bil je na periferiji in v centru Cerkve, kot matematik ve, kaj pomenijo sodobni računalniški in drugi pojmi. Ve, kaj so algoritmi! Imel je vodstvene izkušnje v svojem redu avguštincev in kot škof ter kardinal. Povezuje obe Ameriki, bogato in revno. Kulturno je vezan na evropsko tradicijo po starših in študiju v Rimu. Mislim, da med 133 kardinali niso mogli najti primernejšega. Danes razumem, da je bil konklave krajši, kot je bilo pričakovati.
