Piše: dr. Andreja Valič Zver
Mesto München ima v evropski pa tudi v slovenski zavesti prav poseben zven. V slovenskem časopisju 19. in prvih desetletjih 20. stoletja ga pogosto najdemo kot »Monakovo«, mesto menihov in samostanov. München in Bavarska sta ena od zibelk srednjeevropskega krščanskega kulturnega kroga, kamor sodi tudi slovensko ozemlje. Ko so bila prvotna zgodnjekrščanska središča iz rimske dobe (Poetovio, Emona, Carnium idr.) v času preseljevanja uničena, je krščanstvo znova vzklilo ob podreditvi naših krajev frankovskemu kraljestvu. Karantanska kneza Boruta in Hotimirja so nato v samostanu na otoku na Kimskem jezeru blizu Münchna vzgajali v krščanski veri. Ta je postala »vera naših dedov« in zgodovina nas uči, da smo bili s tem obvarovani mnogo hujše usode, ki je doletela ljudstva, kot so bili npr. Langobardi in Avari. Te so Franki dobesedno posekali in izbrisali iz zgodovine, Slovenci pa smo »stali inu obstali«.
Glavno mesto nekdanje Kraljevine Bavarske se je po prvi svetovni vojni, ki jo je komaj združeno Nemško cesarstvo (1871) izgubilo, spreminjalo v mesto zakajenih pivnic in temnih misli o obnovi nemškega rajha. Neuspešen slikar, Avstrijec Adolf Hitler, ki je kot vojak doživel polom nemške vojske, je v münchenskih pivnicah zajahal val nezadovoljstva in ustvaril monstrum v obliki NSDAP − Nemške nacionalno-socialistične delavske stranke. S podporo spodnjega srednjega razreda, lumpenproletariata in velekapitala je leta 1933 premočno zmagal na volitvah. München se je še enkrat neslavno zapisal v svetovno zgodovino, ko je britanski premier Chamberlain leta 1938 poletel k nemškemu kancerju Hitlerju in od njega pridobil ničvreden papir z zagotovilom o »trajnem miru«. In nemški Blitzkrieg se je ob mižanju zahodnih sil lahko začel.
Po drugi svetovni vojni in uničenju nemških mest je s pomočjo Zahoda, zlasti ZDA, nemški gospodarski čudež poskrbel za eksplozivno rast bavarske prestolnice v eno najbolj zaželenih destinacij kvalitetnega življenja. Ti časi so le še nostalgičen spomin, ki vsako leto septembra kulminira v nekaj tednih Oktoberfesta, največje zabave na svetu.
A prav v teh dneh München spet piše zgodovino. Po vsem svetu namreč odzvanja münchenska varnostna konferenca, ki je gostila ameriškega podpredsednika J. D. Vancea z enim najodmevnejših govorov v zadnjih desetletjih. Sprožil je tektonske premike v glavah evropskih voditeljev, t. i. nevladnih organizacij in evrobirokracije, ki nam v zadnjih letih vse bolj grenijo življenje. Kot je danes povsem jasno, je »vladavina neizvoljenih« sprega, ki je EU zapeljala v globok jarek, iz katerega se bo težko izvlekla. Da je cesarica EU naga, se je v vsej svoji razsežnosti razkrilo v primeru ruske agresije na Ukrajino. Kljub zaklinjanju o vsestranski pomoči napadeni Ukrajini je zlasti nemško-francoski vlak upehano obstal že na prvi postaji. Do zmage nad ruskim medvedom je čedalje daljša pot. Javkanje Scholza in drugih ne pomaga vojne naveličanim in utrujenim Ukrajincem. Tudi tukaj je Vance nalil EU čistega vina. Neizpolnjene obljube voditeljev EU so obvisele v zraku in edino Poljska, ki je lahko naslednja na seznamu ruskega ekspanzionizma, daje za obrambni proračun okrog 5 odstotkov BDP. Vse države EU capljajo močno zadaj. Slovenija je žal med najslabšimi učenci v tem razredu. Zdaj sicer vlada hiti z brezglavim nakupom patrij, a se bojim, da je to le kapljica v razbesnelo morje.
Vance je v svojem govoru poudaril, da Evropa in ZDA delita iste vrednote, ki izvirajo iz judovsko-krščansko-razsvetljenskih korenin. Evropa žal na svoje korenine v zadnjih desetletjih pozablja in s pritokom nezakonitih »Willkommen« migrantov ogroža svoj obstoj. Vse pogostejši napadi islamistov na nedolžne ljudi in alarmantno stanje na Švedskem, v Veliki Britaniji, Franciji, Belgiji in drugje po Evropi vzbujajo strah in grozo. Vse več je pozivov k prisilni remigraciji, zlasti kriminalcev in radikaliziranih. Stvari se torej spreminjajo. Prepozno, a se.
Projekt MAGA in MEGA (Make America Great Again – Naredite Ameriko spet veliko; MEGA pa namiguje, naj tudi Evropa gre po tej poti) postaja vse bolj dominantna misel tudi v Evropi. Toda zanimivo je, da nam mora to v Münchnu povedati ameriški podpredsednik. Požanje navdušenje evropskega »plebsa« in visokostno ogorčeno odklanjanje samooklicane evropske elite. Lahko bi se vprašali, kako to, da avtonomija ni samodejna, imanentna, »light« ideja Evropejcev? Morda še vedno je, a vse bolj se zdi, da se bodo tudi evropski odločevalci poslej morali bolj priklonili mnenju javnosti. Kot ameriški. Skrajni čas! Thx Vance! Hvala, Vance!
