O meji v Istri smo v Demokraciji pisali že velikokrat, nazadnje ob razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča. To je sprožilo veliko slabe volje, saj so se sodniki namesto katastrskih meja držali načela, da se meja potegne po strugi Dragonje.
Za to naj bi imel zasluge najvplivnejši slovenski komunist Edvard Kardelj, ki naj bi že leta 1945 dejansko izničil do tedaj veljavno mejo občine Piran, ko je popuščal hrvaškim oblastem pri jurisdikciji, čeprav je občina Piran že nekaj stoletij prej obsegala tudi Savudrijo in Kaštel. Formalno gledano pa ta meja sploh nikoli ni bila razveljavljena, saj je londonski memorandum, ki je leta 1954 ob razpustu Svobodnega tržaškega ozemlja Istro dodelil Jugoslaviji, prepovedoval spreminjanje notranjih lokalnih meja predvsem zaradi razmerij med slovensko-hrvaškim in italijanskim prebivalstvom, s čimer je bila povezana tudi dvojezičnost. Ker je šlo za mednarodni sporazum, je bila vsaka sprememba občinske meje na tem območju (tudi po razpustu STO) pravno nična, kar bi morala slovenska stran zagovarjati tudi pred arbitražnim sodiščem, a se to očitno ni zgodilo.
V slovenski kolektivni zavesti sicer živi dokaj urban mit o tem, da je bil Kardelj pod vplivom alkohola, ko je s hrvaškim kolegom Vladimirjem Bakarićem risal republiško mejo v Istri, vendar je bolj verjetna različica ta, da je slovenski komunistični vrh privolil v medvojno razmejitev med slovenskimi in hrvaškimi partizani v Istri, kjer je ločnica tedaj potekala na Dragonji. Verjetno pa so bile v ozadju tudi kravje kupčije, podobno kot leta 1947, ko se je slovenski komunistični vrh odrekel Štrigovi, ki je bila nasilno priključena Hrvaški.
Ne glede na to, kaj sta v resnici počela Kardelj in Bakarić, dejansko drži, da je Kardelj s celotno slovensko komunistično kvazielito tisti, ki je Slovencem (prvi) zapravil Istro.
