Sovražni govor, karkoli že to pomeni, je stranski učinek svobode govora. To velja tudi za besede, ki lahko koga šokirajo, užalijo, provocirajo in vznemirijo. Že več tednov smo spet priča ofenzivi samooklicanih varuhov “izbranih besed” in “elegance intelekta”, da je treba svobodo govora omejiti, v Demokraciji piše Jože Biščak.
Soglasja, kje je meja med sovraštvom, ki lahko povzroči kršenje javnega reda in miru, se sprevrže v nasilje, in preobčutljivostjo ljudi za krepke, mestoma žaljive in diskriminatorne besede, ne bomo nikoli dosegli. To je nemogoče umestiti celo v pravni okvir.
Omejitve si lahko postavlja le (svoboden) posameznik, nikoli pa ne smejo biti stvar oblasti. Brž ko država enkrat začne postavljati meje, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustavno zagotovljena svoboda govora. Nezaželeni ali sovražni govor pa moramo sprejeti kot stranski učinek pravice, ki je abeceda demokracije.
Svobode govora nimamo zato, da se pogovarjamo, kateri avto vozimo ali katera hrana nam je všeč, ampak zato, da lahko izrečemo tudi težke besede, ki posameznika ali skupino prizadenejo in šokirajo. Biti zagovornik svobode govora namreč pomeni, da zagovarjate tudi izražanje stališč, s katerimi se ne strinjate in ki jih prezirate. In za družbo je svoboda govora pomembnejša kot njeni morebitni negativni učinki. Če ni tako, zanikate svoje lastno mnenje, potem niste zagovornik svobode govora, zaključi komentator.
(Celoten uvodnik preberite v novi številki Demokracije.)
