Saj veste, kako gre na lepotnih tekmovanjih: če lepo, mlado dekle z vsemi oblinami na pravem mestu na koncu nagovora pozabi izustiti: “In mir na svetu,” je pečena. A v trenutku ji je vse oproščeno, ko omeni “svoj boj” za mir na svetu (in po novem neenakosti), v Demokraciji ugotavlja Jože Biščak.
Podobno je bilo v letošnji volilni kampanji, katere trend se vleče do danes. Vladna koalicija, ki se oblikuje, ni vzniknila na programskih razlikah političnih strank, ampak na apriornem nasprotovanju enemu samemu človeku – opozicijskemu voditelju.
Tako lahko zadnje čase prebiramo, da “koder Janša stopi, tam trava ne raste več” in da “Janša meče senco na desnico, ki zato ne more zrasti”.
Ne, na desnici nista težava Janez Janša in SDS. To je mlačnost drugih desnih strank, ki se ne potrudijo, da bi zrasle, ampak raje čakajo na odmerek murgelskega “šusa”. Zdaj pa lahko beremo, da je Janša ustoličil Šarca za predsednika vlade, s tem ko je v prvem krogu na vse načine podpiral svojo kandidatko (Romano Tomc); to naj bi bilo kamniškemu županu, ki je bil “napaka v sistemu”, omogočilo nastop v drugem krogu in večjo prepoznavnost za parlamentarne volitve.
V Demokraciji smo že razkrili, da Šarec ni bil nobena “napaka”, ampak da je bil programiran na podoben način, kot sta bila Zoran Janković in Miro Cerar. Potrebna je bila nova volilna prevara, ki se kljub vsemu utegne izteči v nove predčasne volitve. Zato levičarski apologeti že napadajo SDS, da bo “opozicija naredila vse, da vladi ne bi uspelo,” kot je zapisal Slavko Gaber. Toda če parafraziramo Martina Krpana, ali naj opozicija vladno koalicijo s pogačo pita, če se z njo krega in ji nasprotuje? Saj je vendarle smisel politike ta, da zmagaš in uresničiš svoj program? Ali pa jaz kaj narobe razumem, sklene komentator.
Celoten komentar si preberite v reviji Demokraciji.
