Sled v teh krajih bolj prepoznamo kot slanik, ribo iz severnih morij. V angleškem lovu na lisice so rdečega sleda vlekli po gozdu, da bi pse naučili razlikovati lažno sled od prave. Izraz naj bi v prenesenem pomenu prvi uporabil William Cobbett, z njim je opisal zavajajoča poročila o Napoleonu, v Demokraciji piše Jože Biščak.
Take vesti so sicer danes bolj znane kot lažne novice, a rdeči sled je pomenil nekaj drugega: diverzantska taktika za preusmerjanje pozornosti.
Potem ko je bil Marjan Šarec potrjen za premierja, so v javnost začela kapljati imena kandidatov za ministre. Levica je trdila, da gre za sanjsko moštvo, bogaboječi ljudje so se držali za glavo. In ko so politkomisarji iz Levice zaostrili retoriko, se je zdelo, da se Šarcu bliža konec. Mentorji komedijanta so najprej našli rasistično naslovnico revije Demokracija. Da v politiki ni naključij, je pokazal primer Andreja Šiška, vodje Štajerske varde.
Zaključek mainstreama je bil, da se ustanavlja paravojaška enota. Tempo poročanja naslednje dni je zvesto sledil zaslišanjem kandidatov za ministre. Novice v televizijskih poročilih niso bile neumnosti, ki so jih kvasili, temveč Andrej Šiško.
Šiška so priprli, Slovenke in Slovenci so si oddahnili. In medtem ko so se vsi ukvarjali s Šiškom, so kandidati za ministre prestali zaslišanja. Pravzaprav je neverjetno, kako v dneh, ko so policisti iskali orožje, nihče ni opazil napovedi nastajajoče Šarčeve vlade, da ne bo upoštevala obstoječega ustavnega reda.
Ne želim zmanjševati pomena, ampak Šiška in njegovih petdeset, oboroženih s sekiram, lahko ustavijo Jeremy Clarkson, Richard Hammond in James May iz Top Geara, kaj šele pet mladcev s policijske postaje. Kdo bo ustavil Šarca, ko bo spodkopaval ustavni red, se sprašuje komentator.
(Celoten komentar preberite v novi številki Demokracije.)
