Ko sem pred kakima dvema letoma opozarjal na grozeča ozadja migrantskega vala z Bližnjega vzhoda, so moji krščanski kolegi večinoma govorili še o beguncih. In mi pogosto očitali, kako sem lahko tako brezčuten, saj s(m)o mnogi Slovenci leta 1945 doživeli zelo podobno zgodbo. Pri tem so namignili na žalostni eksodus Slovencev čez Ljubelj v Vetrinj na Koroškem.
Obletnico tega žalostnega dogodka obeležujemo prav v teh majskih dneh. Niso bežali zgolj domobranci, tudi ne samo duhovniki. Bilo je veliko žensk, otrok in tudi starejših ljudi. Mnogi so se tolažili, da bo njihov neprostovoljni »izlet« čez Karavanke trajal morda samo nekaj tednov, da se hrup ob »osvoboditvi« poleže in se bodo lahko vrnili na svoje domove. Žal se ta želja ni uresničila – na slovenska tla so se vrnili samo tisti, ki so jih Britanci poslali v roke komunističnim partizanom, ki so dosledno uresničili grozeče besede svojega džihadističnega vodje Josipa Broza Tita, ki jih je izrekel v Ljubljani: nikoli več ne bodo videli te pokrajine, če pa se bo to zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas…
Slovenski izgnanci so si po dolgotrajnem bivanju v begunskih taboriščih morali najti trajnejšo rešitev. Morali so začeti povsem na novo. Mnogi so odšli čez veliko lužo. Toda še prej je delegacija slovenske begunske vlade pripotovala v dokaj reven kraj na jugu Italije, v San Giovanni Rotondo, kjer se je nekaj stoletij prej spreobrnil sv. Kamil de Lellis, znan po karizmi skrbi za bolnike. V kapucinskem samostanu v tem kraju je slovensko delegacijo pričakal čudodelni mož, ki je veliko trpel, tudi zaradi Kristusovih ran na svojem lastnem telesu. To je bil sv. Pij iz Pietrelcine, bolj popularno imenovan pater Pij (z rojstnim imenom Francesco Forgione). Znan je bil po močnem razsvetljenju in preroških darovih, po številnih čudežih, tudi po bilokaciji, preko katere je v času prve svetovne vojne pred samomorom rešil italijanskega generala. To je bil Luigi Cadorna, ki je zaradi poraza svoje vojske proti avstrijski cesarski vojski hotel narediti samomor v svoji strogo zastraženi sobi, v katero ni smel vstopiti prav nihče. Vendar se je vseeno nenadoma pred njim »narisal« bradati mož v redovniškem oblačilu s svarilom: »General, ne delajte neumnosti.« Mnoga leta kasneje, ko je kaznovani in nato rehabilitirani Cadorna obiskal S. Giovanni Rotondo, ga je pater Pij v množici takoj prepoznal in mu nekoliko v šali požugal: »Vidite, kakšno traparijo bi takrat lahko naredili…«
Kakorkoli že, delegacija Slovencev je od čudodelnega patra želela izvedeti, kam naj Slovenci odidejo, če se ne morejo vrniti v svojo domovino. ZDA, Kanada, Avstralija, Argentina? Pater Pij je svetoval Argentino, kjer je sicer že prebivala skupnost primorskih Slovencev, ki so zbežali pred fašizmom. Izkazalo se je, da je prav v Argentini slovenstvo preživelo v najbolj neokrnjeni obliki. Povsod drugod se je slovenski jezik pri potomcih slovenskih beguncev ohranil precej slabše. Navsezadnje je bila Argentina edina, ki je sprejemala tudi ženske, otroke in starejše. Povsod drugje je bil sprejem politične emigracije bolj ali manj pogojen s potrebami po delovni sili, kar je bila takrat že stara zgodba. Industrijska močna ZDA je že desetletja pred tem sprejemala tudi številne zdomce iz Evrope – nekateri so prišli le začasno, drugi tudi za stalno. Med tistimi, ki so prišli začasno na delo v ZDA, je bil tudi oče patra Pija Grazio Forgione, ki je potreboval denar, da je sinu plačal študij, brez katerega ne bi mladi Francesco, z redovnim imenom Pij (Pio), ne bi mogel priti do duhovniškega posvečenja. V Ameriko je oče Grazio tako odšel kar dvakrat.
A kdor vzame v roke kakšno knjigo o slovenskem eksodusu, zagotovo ne bo mogel spregledati temne plati eksodusa. Številni izobraženci z doktorati, ki so odšli denimo v ZDA, so morali tam začeti povsem od začetka. Univerzitetni profesorji so morali za svoje preživetje postati fizični delavci. Zanje je bilo to ponižanje, pa tudi napor. Tisti mlajši so se še nekako znašli, za starejše pa je bila to velika muka, saj jim oblasti niso priznale niti srednje šole. Kar pomeni, da bi morali na stara leta vse začeti znova. A to zgodbo dejansko poznamo že iz življenja dr. Jožeta Pučnika. Ko je takrat še mladi Jože prišel iz zapora, se je zavedel, da mu življenje na prostosti v trdi komunistični diktaturi, v kateri je bil ožigosan kot sovražnik ljudstva, pomeni zgolj umiranje na obroke. Mnogi znanci so se ga izogibali, za nameček se je tudi potrdilo o njegovi diplomi iz filozofije in primerjalne književnosti nekje »izgubilo«. V Hamburgu je moral začeti znova – najprej kot fizični delavec in kot študent ob delu, kariero pa je konec osemdesetih končal kot doktor socioloških znanosti in predavatelj.
Kaj hočem s tem reči? Morda predvsem to, da je zgodba o slovenskem eksodusu v resnici zelo težko primerljiva z migracijami, ki jih sedaj doživlja Evropa in z njo Slovenija. To, kar prihaja k nam, NI delovna sila, niti niso kakšni begunci, ki bežijo pred vojno. Gre za organizirane migracije iz mnogih varnih držav, za katere ni nujno, da so revne. Denimo, arabske države, dobro založene z nafto, omogočajo razkošno življenje, če ne drugega, vsaj t. i. naftnim šejkom. Vendar so prav ti pomembni dejavniki projekta islamizacije Evrope – to je projekt, o katerem sanjajo že mnogi rodovi muslimanov vsaj od tistih časov, ko se je turški imperij sesul sam vase in ko je krščanski Evropi uspelo izgnati islamski kalifat z Iberskega polotoka. Ironija je, da je na Portugalskem po menda spreobrnjeni Mohamedovi hčeri Fatimi ime dobil kraj, ki je leta 1917 postal znan po Marijinih prikazovanjih in sporočilu svetu, da je spreobrnjenje od mlačnosti k dejavnemu krščanstvu velika nuja. Vse to je bilo povezano tudi z vzponom boljševizma istega leta v Rusiji. Dandanes si dediči boljševiške revolucijo ter islamisti podajajo roke. Jasno, v Rusiji »car« Vladimir Putin, sicer nekdanji KGB-jevec, v svoji državi ne bo pustil razrasta islamizma, zato pa si verjetno prikrito mane roke, ko se s tem problemom spopada Zahod.
Si lahko predstavljate, kaj bi se denimo zgodilo z avtorjem teh vrstic, če bi na primer ilegalno prečkal mejo čez Kolpo v obratni smeri (na Hrvaško), hrvaška policija bi ga tam ujela in bi zaprosil za azil? Mislite, da bi ga dobil? Pozabite na to! Verjetno bi dobil »nagrado« v obliki nekajletnega bivanja v Lepoglavi ali Remetincu. Nikakor pa ne dobro opremljenega stanovanja, kot se to dogaja ilegalnim prebežnikom, ki jih ujame slovenska policija. Kot je že znano, vsak od njih stane skoraj dva tisoč evrov na mesec, stroški se krijejo iz tvojega denarja, spoštovana državljanka, spoštovani državljan! Morda se boš na to spomnil takrat, ko tvoj otrok ne bo dobil štipendije, čeprav bi si jo zaslužil. Ali ko boste morali zbirati zamaške za ne-vem-katero operacijo. Slovenski begunec iz leta 1943 je moral poprijeti za vsako, še tako umazano delo, če je hotel preživeti. Ste prepričani, da je ilegalni migrant prav tako vnet za delo? Tu in tam morda kakšen. A za to niso krivi zgolj sami, pač pa tudi dosedanja (Cerarjeva) vlada in celotna tranzicijska levica, ki želi migrantom podeljevati državljanstva, da bi se volilno telo v Sloveniji nagnilo povsem na stran izrojene levice. Ergo: tretjega junija imate priložnost, da rečete tej politiki NE.
Gašper Blažič
