Dovolite mi, da vam čestitam k izrednim kulturno-bojnim vložkom v slovensko stvarnost. Prav tako vam čestitam k odlični strumnosti nastopa – ste prizadevna odličnjakinja, ki zagnano recitira naučeno. Tudi, če morda recitacija nima posebne zveze z resničnostjo. Ena od teh recitacij je tudi ta, da ne ukinjate Muzeja slovenske osamosvojitve. Prav tako se vam zdi, da ne ukinjate Muzeja novejše zgodovine Slovenije prav ob njegovi 75-letnici.
Pa vendar v vašem sklepu lepo piše: »Javna zavoda Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23, 1000 Ljubljana, matična št. 5052084000, in Muzej slovenske osamosvojitve, Poljanska cesta 40, 1000 Ljubljana, matična št. 8931003000, prenehata obstajati kot samostojna pravna subjekta in se izbrišeta iz sodnega registra ter drugih javnih evidenc pravnih subjektov.«
Da ponižujete in omalovažujete osamosvojitev in Republiko Slovenijo, je vidno že iz imena novega muzeja: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Naj ob tem navedem misel Janeza Švajncerja, zaslužnega osamosvojitelja, brigadirja slovenske vojske: »Toda iz imena novega, združenega muzeja lahko razumemo, za kaj je šlo s to ukinitvijo. Ne za ukinitev muzeja, pač pa za ukinitev slovenske osamosvojitve. Združeni muzej se imenuje Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ne Muzej novejše zgodovine in osamosvojitve Slovenije, kar bi bilo logično.
Poleg tega je ta ukinitev bila izpeljana tako spretno in pokvarjeno, da bolj ne bi mogla biti.
Muzej je bil ukinjen kot nepotreben, podton ukinitve pa je bil, da si tistih nekaj, ki se imajo za osamosvojitelje, muzeja ne zasluži. Nič, da niso muzeja izgubili samo ti “osamosvojitelji”, pač pa vsi Slovenci, ki smo se leta 1990 odločili za svojo državo in jo še posebej leta 1991 obranili.«
Težava, ki jo ima novi muzej, je ta, da so ga sprejeli v vladno odločanje, čeprav se na široko ogne določbam Poslovnika Vlade Republike Slovenije.
Tako druga alinea določbe v 8.členu poslovnika določa, da mora spremni dopis vsebovati »podatek o fizični ali pravni osebi, kadar je kot zunanji strokovnjak sodelovala pri pripravi dela ali celotnega gradiva.«
Če pogledamo vladno gradivo, potem sta kot osebi, »odgovorni za strokovno pripravo in usklajenost gradiva«, navedena mag. Marko Rusjan, državni sekretar in Špela Španzel, v.d.generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino.
Rusjan je pravnik in kriminolog, Španzlova pa umetnostna zgodovinarka.
Pogrešamo pojasnilo, kako sta prišla do imena novega muzeja. Ali se nista oprla na množico lojalnih zgodovinarjev in za Levico primernih veteranov, ki naj bi podprli tako rešitev? Kje je dr. Kaja Širok, pa njen mentor dr. Oto Luthar, pa udarna četica zgodovinarjev Filozofske fakultete? Komaj čakam, da bodo zapeli slavo novemu muzeju in njegovemu imenu.
Pojma »sodobna« in »novejša« sta v sklepu o ustanovitvi novega muzeja sproščeno uporabljena. V enem členu je samo »sodobna«, v drugem pa samo »novejša«.
Če v Ljubljani prevajajo Muzej novejše zgodovine kot contemporary, v Celju isto ime prevajajo kot recent. Kako pa prevesti sodobno zgodovino?
Huje kot to, da sta šla zgodovino predelovat dva amaterja, pa je dejstvo, da se to vladno gradivo ne drži naslednje točke Poslovnika o delu Vlade RS, ki pravi, da mora gradivo vsebovati »povzetek podatkov z zagotovilom predlagatelja o opravljenih aktivnostih in opredelitvijo posledic, ki jih prinaša gradivo«.
Po zagotovilu predlagatelja naj sprejeta odločitev ne imela posledic za »javnofinančna sredstva nad 40.000 EUR v tekočem in naslednjih treh letih«.
Ali to drži?
Po sprejetem sklepu o ustanovitvi naj bi novi muzej upravljal tudi z nepremičninami »– v katastrski občini 1727 Poljansko predmestje, parcelna številka 172/8, del stavbe številka 727-594-3, v naravi prostori v stavbi na naslovu Poljanska cesta 40, 1000 Ljubljana.«
V sporazumu o investiciji med Muzejem slovenske osamosvojitve in Arhivom republike pa je bolj natančno določeno, muzej upravlja »dela stavbe številka 1727-594-3, nedokončan prostor s površino 1499,1 m2, v deležu do 28,21 % parcele številka 172/8 (ID 4364217) na podlagi Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Muzej slovenske osamosvojitve (Uradni list RS, št. 31/21, 105/21 in 129/21)«.
Ne glede na to, ali je premoženje Muzeja slovenske osamosvojitve pravilno našteto v novem muzeju, pa nas na realna tla postavi povsem jasna izjava ministrice za kulturo na tiskovni konferenci 20.januarja: »“Prostori na Poljanski cesti ostajajo Arhivu Slovenije, ti znotraj gradbenega dovoljenja niso bili nikoli niti spremenjeni in tu sledimo zgolj osnovnemu načrtu.«
Torej je vpis premoženja Muzeja slovenske osamosvojitve v sklepu o ustanovitvi novega muzeja zgolj prevara. Kakih osem milijonov vredno investicijo Muzeja slovenske osamosvojitve ste se odločili dati Arhivu Republike Slovenije. To pa pomeni, da gre okroglih osem milijonov evrov iz fonda javnega zavoda Muzej slovenske osamosvojitve v Arhiv republike Slovenije, ki je organ v sestavi MK. Ali to niso nadvse oprijemljive finančne posledice, ki bi morale biti predstavljene v gradivu za Vlado RS?
Kaj pa namesto teh osem milijonov dobi MuZXXI (karkoli na svetu naj bi to pomenilo), kot je duhovito skrajšano ime Muzeja novejše in sodobne zgodovine? Kje so dodatni pisarniški, razstavni, depojski prostori za MuZXXI?
Seveda bo uničenje dveh muzejev in na njunem pogorišču ustvarjanje tretjega imelo še celo vrsto finančnih in posledic, ki v gradivu za sejo Vlade RS niso navedeni. A že navedeno je več kot dovolj, da bi odgovorno premislili o tem voluntarističnem podvigu, ki je tako nepripravljen in izveden s tako prevarantskimi nameni. Vse zato, da bi se ponižalo demokratizacijo, osamosvojitev, obrambo RS v vojni leta 1991 in Republiko Slovenijo samo.
V pričakovanju, da nam boste končno pojasnili, kako se lahko dogajajo zgoraj omenjena čudesa, vas lepo pozdravljam.
Dr. Jože Dežman
