»Zakaj torej danes tisti, ki so leta 2000 grobo poteptali ljudsko voljo in odločbo ustavnega sodišča o večinskem volilnem sistemu, na ves glas kričijo o potrebi po neposrednemu vplivu volivca na izvolitev poslanca?« se na družbenem omrežju Facebook sprašuje predsednik SDS Janez Janša.
Njegov zapis objavljamo v celoti.
»UKINITEV VOLILNIH OKRAJEV, KI JIH PREDLAGA 59 POSLANCEV, BI SICER OLAJŠALA KAMPANJO MAJHNIM STRANKAM, HKRATI PA BI KATASTROFALNO POVEČALA CENTRALIZACIJO DRŽAVE!
V predlaganem volilnem sistemu brez 88 okrajev in s samo 8 volilnimi enotami bi se izvoljeni poslanci vseh strank v roku treh mandatov praktično v celoti skoncentrirali v državnem in nekaterih regionalnih središčih. V Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru, Novi Gorici, Kranju, Murski Soboti in Novem mestu. Tam torej, kjer je večja gostota volilnega telesa in večja možnost medijske promocije za večje število volivcev. V tem sistemu bi bili poslanci, izvoljeni na podeželju, sčasoma zgolj le še izjema. Ugleden kandidat iz Mozirja bi težko zbral več preferenčnih glasov od kolega na isti listi v 5 volilni enoti, ki je vsaj relativno poznan v Celju. Enako velja za kandidata iz Ljutomera napram kandidatu iz Murske Sobote v 8. volilni enoti. Pa za kandidata iz Cerknice ali Kamnika napram kandidatu iz Ljubljane ali Kranja. Koroška, Notranjska, Prlekija, Posavje, Zasavje, Slovenske Gorice, Kras, Zgornja Savinjska dolina, Bela Krajina, Ribniško-Kočevska in ostale manjše regije ali sub regije bi v dveh do treh mandatih ostale brez možnosti izvolitve svojih zastopnikov v DZ ne glede na to, na kateri listi bi kandidirali. Poleg skrajno škodljivega državnega centralizma bi tako pridelali še nekaj regijskih, večji del države, ki je že danes demografsko in razvojno obravnavan drugorazredno, pa bi še bolj zaostajal.
ZAKAJ TOREJ DANES TISTI, KI SO LETA 2000 GROBO POTEPTALI LJUDSKO VOLJO IN ODLOČBO USTAVNEGA SODIŠČA O VEČINSKEM VOLILNEM SISTEMU, NA VES GLAS KRIČIJO O POTREBI PO NEPOSREDNEMU VPLIVU VOLIVCA NA IZVOLITEV POSLANCA?
1. SDS je leta 1996 zbrala skoraj 50.000 podpisov za dvokrožni večinski sistem, po katerem bi 88 poslancev DZ volili neposredno. Volivci imajo po tem sistemu absolutno moč pri odločanju, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Vsak poslanec pa za izvolitev potrebuje absolutno večino, več kot 50 % veljavnih oddanih glasov v prvem ali morebitnem drugem krogu. Na referendumu je večinski sistem dobil podporo volivcev, vendar ga LDS+SD večina v DZ ni želela sprejeti. Po pritožbah je US odločilo, da DZ mora uzakoniti večinski volilni sistem. A 2/3 poslancev DZ je uresničitev rezultata referenduma in odločbe US izigralo s spremembo ustave RS, v katero je po izredni proceduri v samo nekaj dneh zapisalo obstoječi, deloma izkrivljeni proporcionalni volilni sistem.
2. V režimskih medijih danes lahko beremo, kako je odprava volilnih okrajev nujna, sicer naslednje volitve ne bodo legitimne in kako jih lahko ustavno sodišče v tem primeru kar razveljavi. Mar res? Je ustavno sodišče razveljavilo državnozborske volitve leta 2000, 2004, 2008, 2011, 2014 ali 2018? A da ne? No vidite, vseh teh 6 volitev smo izpeljali po obstoječem volilnem sistemu z volilnimi okraji. Ustavno sodišče ni razveljavilo nobenih, niti tistih iz leta 2014, ki so bile očitno ukradene vsem na očeh. Pa ne zaradi volilnega sistema. Odločba ustavnega sodišča, zaradi katere naj bi spreminjali volilni sistem, nikjer ne naroča ukinitev volilnih okrajev, ampak le večjo izenačenje števila volivcev v njih. Kar je relativno enostaven korak, ki poleg tega niti ne terja spremembe ustave. A režimski mediji zadnje tedne to dejstvo praviloma zamolčijo.
3. Namesto iskanja minimalne rešitve za uresničitev odločbe US (sprememba velikosti nekaterih okrajev) ali dejanske rešitve za povečanje vpliva volivcev na izvolitev poslancev danes predstavniki in podporniki tranzicijske levice in strank, ki so s pomočjo silne propagandne akcije režimskih medijev leta 2000 grobo povozili ljudsko voljo in odločbo US zatrjujejo, da je treba volivcem omogočiti odločilen vpliv na izvolitev poslanca. To naj bi zagotovili z relativnim preferenčnim glasom znotraj obstoječega izkrivljenega proporcionalnega sistema in ukinitvijo volilnih okrajev. Predlagajo ukinitev 88 volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega (prednostnega) glasu, ki bi ga lahko volivec v vsaki od 8 volilnih enot podelil enemu izmed 11 kandidatov na istoimenski listi. Tak sistem deloma dejansko, deloma pa navidezno omogoča volivcu širšo izbiro. Dejansko zato, ker lahko volivec izbira ne samo med več listami, ampak tudi med več kandidati na istoimenski listi, navidezno pa zato, ker tudi nadpovprečno število prednostnih glasov za enega kandidata še ne omogoča izvolitve, če kandidatova lista skupaj ne doseže 4% parlamentarnega praga.
4. Okrepljeno nenadno javno nabijanje o nujnosti spremembe volilnega sistema z dejanskimi motivi seveda nima nobene povezave. Zdravilo, ki ga ponujajo je kot amputacija obeh nog pri pacientu, ki ima ozdravljivo poškodbo le na enem stopalu. A predlagatelji amputacije iz levega konzilija si želijo ustvariti volilno telo na invalidskem vozičku, ki bo popolnoma obvladljivo in volilni sistem, v katerem bodo na koncu dejansko odločali samo prvorazredni. Na čelo iskanja “rešitve” za uresničitev odločbe ustavnega sodišča se je samoiniciativno postavil predsednik republike. Za razliko od nekaterih prejšnjih tovrstnih iniciativ režimski mediji tokrat niso problematizirali te njegove poteze. Prav tako ne vlada in vladne stranke. Hm?
5. Po končanem mandatu predsednika vlade 2009-2011 je Borut Pahor izjavil, da je eden največjih uspehov njegove vladne koalicije v tem obdobju uvedba nezdružljivosti funkcije župana in poslanca. Večinska javnost je to rešitev podpirala in po njeni uveljavitvi ni nihče resno javno ocenil njenih učinkov, čeprav so na dlani. Mimogrede naj povem, da je takrat SDS predlagala zdravorazumsko rešitev, po kateri bi nezdružljivost veljala za župane občin nad 5000 prebivalci, za manjše podeželske občine, kjer so župani velikokrat ne profesionalci pa ne. Ob podobnem enostranskem navijanju medijev kot smo mu priča danes je bila sprejeta radikalna rešitev, katere posledice so danes nesporne. Dobili smo poslabšan položaj manj razvitih podeželskih občin, padec volilne udeležbe v severovzhodni Sloveniji ter izpad SLS iz Državnega zbora. Pri tej zadnji posledici so tudi drugi pomembni vzroki, vendar je danes tudi laikom jasno, da bi v primeru možnosti kandidatur množice priljubljenih županov manjših občin na listi SLS ta stranka imela danes poslance v DZ. Bi v tem primeru tudi imeli na oblasti reciklirano vlado Mira Cerarja, ki je bila do tal poražena na volitvah 2018? Močno dvomim. Očitne politične posledice uvedbe nezdružljivosti poslanske funkcije s funkcijo župana manjše podeželske občine pritrjujejo besedam predsednika republike o uspešni potezi. Res, to je bil strateško pomemben ukrep za povečanje razvojnih razlik in hkratno utrditev premoči tranzicijske levice v državi.
6. Tranzicijska levica z nekaj izjemami se za ukinitev volilnih okrajev ne zavzema zato, ker bi si tako srčno želela večji vpliv volivcev na izvolitev poslanca (v tem primeru bi seveda podprli večinski ali v primeru nekaterih strokovnih pomislekov kombinirani volilni sistem), ampak ker želijo aktivno volilno telo še bolj ukrojiti po svoji meri. Učinki predlagane ukinitve volilnih okrajev so dolgoročni in predvidljivi ter pretežno negativni:
a. Izvoljeni poslanci vseh strank bi se v roku treh mandatov praktično v celoti skoncentrirali v državnem in nekaterih regionalnih središčih. V Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru, Novi Gorici, Kranju, Murski Soboti in Novem mestu. Tam torej, kjer je večja gostota volilnega telesa in večja možnost medijske promocije za večje število volilcev. V tem sistemu bi bili poslanci, izvoljeni na podeželju, sčasoma zgolj le še izjema. Ugleden kandidat iz Mozirja bi težko zbral več preferenčnih glasov od kolega na isti listi v 5 volilni enoti, ki je vsaj relativno poznan v Celju. Enako velja za kandidata iz Ljutomera napram kandidatu iz Murske Sobote v 8. volilni enoti. Pa za kandidata iz Cerknice ali Kamnika napram kandidatu iz Ljubljane ali Kranja. Koroška, Notranjska, Prlekija, Posavje, Zasavje, Slovenske Gorice, Kras, Zgornja Savinjska dolina, Bela Krajina, Ribniško-Kočevska in ostale manjše regije ali sub regije bi v dveh do treh mandatih ostale brez možnosti izvolitve svojih zastopnikov v DZ ne glede na to, na kateri listi bi kandidirali. Poleg skrajno škodljivega državnega centralizma bi tako pridelali še nekaj regijskih, večji del države, ki je že danes demografsko in razvojno obravnavan drugorazredno, pa bi še bolj zaostajal.
b. Končna strateška politična posledica pa bi nastala v še bolj drastičnem razkoraku med volilno udeležbo v Ljubljani in nekaterih drugih centrih in na podeželju. Zakaj bi npr. volivec v Slovenskih goricah ali v Dravogradu sploh šel na volitve, če mu je vnaprej jasno, da kandidati iz tega okolja ali cele Koroške nimajo nobene možnosti, da bi bili izvoljeni? Že danes šokantna razlika v volilni udeležbi med npr. 3 (pretežno ljubljansko) volilno enoto ter severovzhodno Slovenijo (7. in 8. volilno enoto), ki znaša med 10% in 20% bi narasla na razmerje 1:2. Narasla pa bi postopoma in tako manj očitno. Ko bi prvič volili po sistemu brez volilnih okrajev, bi nekateri od obstoječih poslancev iz podeželja in manjših mest zaradi svoje aktualne širše poslanske razpoznavnosti še lahko prišli do zadostnega števila preferenc, a bi se njihovo število bistveno zmanjšalo že ob naslednjih volitvah in po treh mandatih bi bili zgolj še izjema. Približno podoben bi bil tudi trend spoznanja pri podeželskih volivcih, da se na volitve ne splača. Sami presodite, kdo v takih posledicah išče svoje koristi in kakšne katastrofalne (ne)razvojne učinke bi takšno stanje prineslo večini prebivalstva Slovenije.
7. Kje pa so rešitve, če želimo res odpraviti obstoječo izkrivljenost volilnega sistema (volilci danes v okraju glasujejo za kandidata, glas pa gre dejansko najprej listi in šele nato tistemu, ki ga obkrožijo) in povečati neposredni vpliv volivcev na izvolitev poslancev?
a. Najpopolnejša rešitev je zagotovo dvokrožni večinski volilni sistem. Vemo pa, da nanj sedanji oblastni poslanci nikoli večinsko ne bodo pristali, saj so bili izvoljeni z rezultati med 6% in 17% in si seveda ne predstavljajo, da bi lahko v svojem okraju kadarkoli dobili podporo preko 50%. Poleg tega večinski volilni sistem terja sodelovanje in povezovanje sorodnih strank. Tranzicijska levica tega v praksi očitno ni sposobna, čeprav zelo rada očitke o izključevalnosti naslavlja na druge. Zato večinski volilni sistem – ki bi posledično Sloveniji omogočil normalnost, bolj enakomeren razvoj, dokončanje tranzicije, uvedbo meritokracije, vladavine prava in večje pravičnosti ter najmanj za 3% večjo gospodarsko rast – torej danes žal politično ni realen.
b. Korak naprej bi bil tudi kombiniran volilni sistem, po katerem bi 44 poslancev volili po proporcionalnem načelu in 44 po večinskem. Tako bi še vedno zagotovili vsaj delno enakopravno zastopanost vseh delov Slovenije v zakonodajnem telesu, zadovoljili pa bi tudi načelne zagovornike proporcionalnega sistema. O tej rešitvi smo se pripravljeni resno pogovarjati, če obstaja volja vsaj pri delu tranzicijske levice.«
