7.4 C
Ljubljana
torek, 16 aprila, 2024

(IZ TISKANE DEMOKRACIJE) Vojna za obrambo slovenske suverenosti leta 1991

Piše: dr. Tomaž Kladnik, M. B.

V teh dneh mineva 32 let od razglasitve samostojne in neodvisne Republike Slovenije 25. junija 1991. Dan zatem je sledila slavnostna razglasitev na današnjem Trgu republike v Ljubljani, a še istega dne je JLA začela premikati svoje enote na Primorskem proti mejnih prehodom. V jutranjih urah 27. junija 1991 pa se je začela odkrita vojaška agresija jugoslovanske zvezne armade na novo nastalo evropsko državo.

Slovenski obrambni sistem in njegovi vodje, predvsem ministra Janez Janša in Igor Bavčar, pa tudi predsednik vlade Lojze Peterle, so se že takoj ob prevzemu dolžnosti znašli pred težkim odločitvami. Čeprav je realno grozila vojna, so bila obrambnemu resorju namenjena pičla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi nepodpore in tudi odkritega odpora večine članov vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Republike Slovenije do krepitve obrambne moči države, štirje med njimi so februarja 1991 podpisali deklaracijo, v kateri so zagovarjali Slovenijo brez vojske, ter zavlačevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proračuna so v obrambnem sistemu že tako pičla sredstva prejeli šele tik pred začetkom vojaške agresije Jugoslovanske (ljudske) armade (JA), kar pa je že resno ogrozilo nabavo skromnih, a prepotrebnih količin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja za delovanje operativnih enot vojske, usposabljanje rednih enot pa se je lahko začelo šele 15. maja 1991, in še to samo dveh manjših enot v učnih centrih Ig in Pekre, ki je nato že 23. 5. 1991 postal prvi poskusni cilj agresije JA na Slovenijo.

Teritorialna obramba RS

TO je neposredno pred vojno zagotavljala: pripravljenost na vseh ravneh poveljevanja in aktiviranja štabov ter intervencijskih enot v času do dveh ur; operativno pripravljenost vseh štabov, 85 skupin za oviranje, 92 protioklepnih skupin, 59 oddelkov, 240 vodov, 142 čet, 33 odredov vodne sestave, 11 odredov četne sestave in 6 bataljonov. Skupno je bilo to enakovredno 378 četam ali 94 bataljonom. Za 35.000 pripadnikov so imeli zagotovljeno orožje in pehotno strelivo, 1024 protioklepnih orožij in še dodatnih 1106 protioklepnih orožij za enkratno uporabo, 203 kosov orožja za podporo, 99 protiletalskih orožij, 42 protiletalskih raket in 33.000 kg razstreliva. Pomemben vir oborožitve pred bojnimi spopadi so bili izvzemi orožja iz vojašnic JA in nabava orožja v tujini. Tako je v Kočevsko Reko 21. junija, manj kot teden dni pred napovedano osamosvojitvijo, prispelo težko pričakovano orožje po načrtu Bor (5000 avtomatskih pušk, 5 milijonov kosov streliva, več kot 1000 protioklepnih sredstev, nekaj raketnih lanserjev fagot za srednje dolge razdalje in nekaj deset protiletalskih raket Strela M2). V času vojne pa orožje, ki je bilo zaplenjeno v bojnih spopadih  oziroma pridobljeno z zavzetjem večjih skladišč orožja JA, kot sta bili na primer Ložnica in Borovnica.

Jugoslovanska armada kot agresor

Agresijo na Slovenijo začno enote in poveljstva JA izvajati 26. in 27. junija 1991 z naslednjih korpusnih območij, ki so bila podrejena 5. vojaškemu območju v Zagrebu.: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JA v Sloveniji dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, ter okoli 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev.

Oborožene sile RS

Slovenski TO je poveljeval RŠTO. Sestavljali so jo zaščitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 območnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100 mož. V slovenski TO je bilo 500 profesionalcev, med katere so sodili tako delavci na starešinskih dolžnostih kot administrativno-tehnično osebje. Njeni pripadniki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, z orožjem za podporo (minometi, topovi itd.), z orožjem za protioklepni boj ter z lažjim topniškim orožjem za protiletalsko obrambo (rakete Strela M2). Prav tako pa se je v njeno oborožitev vgrajevalo zaplenjeno orožje JA, ki je omogočalo oblikovanje novih enot, kot so bile tankovske čete, baterije za protiletalsko obrambo itd. Slovenske policijske enote, ki so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo, so štele 7.100 ljudi (vključno z informacijski sistemom in s pomožnimi službami). V segmentu priprav na agresijo in vodenje odpora je v vojnih operacijah oborožene sile podpiral sistem civilne obrambe, ki je s svojimi aktivnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osamosvojitveni vojni. V okviru bojnih operacij in zunaj njih so pripadniki civilne obrambe pod vodstvom Francija Žnidaršiča organizirano in sistematično izvajali oviranje, odklope elektrike, vode, plina, prevoze in blokade ter oskrbo obrambnih sil.

Učinkovite priprave

V celotnih pripravah in poteku bojnih spopadov do odhoda JA iz Slovenije se je kot izredno dobra odločitev pokazala odločitev o ustanovitvi republiške in koordinacijskih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne aktivnosti med TO, ONZ in CO. Pa tudi organizacija predhodnega usposabljanja predvsem organizacije in izvedbe štabne vojne vaje Kobra-91 in taktične vaje Premik-91, ki je enote TO izurilo v izvajanju manevra na celotnem območju RS ter s tem omogočilo pravočasno in učinkovito uporabo tudi najmanjših enot. Zagotovljeno je bilo nepretrgano delovanje sistema vodenja in poveljevanja od republiške prek pokrajinskih koordinacij do enot in obratno, kar je bila tudi posledica novega sistema zvez Racal, ki pa ni bil zagotovljen na vseh stopnjah poveljevanja. V koordinacijskih skupinah so se združevali podatki o nasprotniku, ki so omogočili učinkovito obrambo pri izvajanju njegovih specifičnih bojnih delovanj.

Vojaški načrti

JA naj bi bila operacijo na Slovenijo izvedla razmeroma hitro in brez prevelikih  zapletov. Njen napad ni povzročil  posebnega presenečenja, saj se je neprestano pričakoval. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker se ni točno vedelo, kdaj in kje bo izvršena agresija. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetnem stadiju vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno. TO je bila ustanovljena z nalogo organizirati, formirati in usposobiti se za namensko delo v vojnih razmerah. V zelo kratkem času je prešla v eno najtežjih oblik delovanja, to je delovanje na začasno zasedenem ozemlju, kjer je imel nasprotnik premoč v tehnično-materialnih sredstvih, absolutno pa v oklepno mehanizirani in letalski komponenti. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je bil ta nasprotnik še do nedavnega sodelujoči v prostoru, in to z dominantno vlogo, ter je spretno prikrival svojo organizacijsko formacijsko strukturo, kakor da je načrtoval, da bo postal nasprotnik.

Bojno delovanje

Težišče odločnega bojnega delovanja zoper nasprotnika s ciljem, da bi preprečili prodor oklepno mehaniziranih sil v globino ozemlja RS, je bilo vzdolž glavnih smeri: Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor, Zagreb–Novo mesto–Ljubljana ter Reka–Ilirska Bistrica–Postojna–Sežana–Nova Gorica. Z neprestanim aktivnim in prožnim partizanskim bojnim delovanjem vzdolž vseh smeri prodora nasprotnikovi enot je bil cilj upočasniti tempo njegovega nastopanja in mu prinašati čim večje izgube, predvsem v bojni tehniki in živi sili, ter onemogočiti njegov razvoj. Hkrati pa v sodelovanju s civilno obrambo izvajati učinkovito obrambo komunikacij in blokado vojašnic JA ter ob podpori topništva in minometov uničevati nasprotnikove enote, ustanove in objekte. S protidiverzantskimi enotami se je izvajal protidiverzantski boj na širših območjih letališč in pomembnejših taktičnih smereh in objektih, onesposabljali so se nasprotnikovi najvitalnejši objekti, sredstva, tehnika, zveze, poveljniška mesta in preprečevalo njegovo zračno desantno delovanje ter oskrba na celotnem območju prodora in razmestitve njegovih sil. Prav tako pa je bila za naše obrambne sile značilna visoka stopnja strokovnosti in kvalitete načrtov v praksi preverjenih nalog oviranja, zavarovanja meje, varovanja objektov, organizacije zbirnih centrov, blokad, POS ter njihova organizacija v štabih in enotah; hitra in učinkovita disperzija velikih količin zaplenjenih vojaških sredstev, predvsem streliva, iz skladišč JA; logistična zagotovitev lastnih enot s strani CO; učinkovito delovanje informativno-propagandnega sistema, ki je pozitivno učinkoval na pripadnike lastnih enot in na prebivalstvo ter nasprotno na nasprotnika, ter ne nazadnje tudi visoko število prebegov in predaj pripadnikov JA, zvezne milice in civilnih oseb v službi v JA ter dobro postavljen in izveden sistem zbirnih centrov.

Značilnosti vojne

Značilnosti vojne lahko po besedah glavnega stratega te obrambne vojne, ministra za obrambo Janeza Janše, strnemo v naslednjih točkah:

»Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:

  1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;
  2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;
  3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;
  4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;
  5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;
  6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;
  7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;
  8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;
  9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;
  10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.«

Slovenija 1991, Ukrajina danes

Leta 1991 je Jugoslavija napadla demokratično in miroljubno državo Slovenijo. Njeni nedemokratični pritiski na Slovenijo so prerasli v vojaški napad. Slovenija je imela pravico, da se brani. Tokrat je agresor Rusija, ki je napadla demokratično in miroljubno državo Ukrajino. Njena dolgoletna agresija do Ukrajine je ob napadu prerasla v invazijo. Ukrajina ima pravico, da se brani. Slovenci bi se lahko leta 1991 ob začetku neizzvanega jugoslovanskega napada odločili, da bomo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zavarovali tako, da se premočni sili ne upremo in v zatišju počakamo na boljše čase, vendar se nismo. Odločili smo se za obrambo svoje domovine. Tako so se odločili tudi državljani Ukrajine. To mora spoštovati ves demokratični svet in pri tem moramo Ukrajincem, tako kot smo to od mednarodne skupnosti pričakovali in dobili leta 1991 mi, pomagati.

Rusija in Ukrajina sta največja in druga največja država v Evropi. Ruska vojska je organizirana za napadalno delovanje, ukrajinska pa za obrambnega. Ruska je številčnejša, modernejša in bolj strateška. Ukrajina nima strateških jedrskih sil, Rusija jih ima. Se pa je ukrajinska vojska po letu 2014 reorganizirala in dodatno opremila. Pri tem so ji pomagali zavezniki, in to ne samo z usposabljanjem in opremljanjem, ampak tudi v moralnem in ideološkem vidiku. Tako so Rusiji preprečili, da bi, tako kot je bilo to leta 1938 v primeru Sudetskih Nemcev na Češkem, vojaški poseg v Ukrajini utemeljila na zaščiti rusko govorečega prebivalstva. Slovenijo je JLA napadla hladnokrvno in mirno, saj je bila prepričana, da deluje na lastnem ozemlju, vendar je bil ob odporu slovenskih oboroženih sil prisiljen spremeniti svoje strateške cilje. V podobni vojaškostrateški situaciji je danes Ukrajina. Slovenija je leta 1990 in 1991 poleg načelne podpore demokratičnim spremembam in neodvisnosti potrebovala tudi konkretno vojaško pomoč, s katero se je uspešno zoperstavila agresorju.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine