Piše: Dr. Stane Granda
Nedavno sesuvanje temeljnih načel parlamentarizma v slovenskem državnem zboru je znak za alarm. Kdo ga sliši? Kdo in kako bo reagiral? Slovenska osamosvojitev je ogrožena v svojem demokratičnem temelju, ki je bil prvi pogoj njene uresničitve.
Pogleda naprej ne zmoremo predlagati, ker smo preveč oddaljeni od operativne politike. Lahko pa nakažemo nekaj vzrokov na nastale razmere, katerih odpravljanje odpira iskanje poti v varnejšo in prijaznejšo demokratično prihodnost. Ne gre za reformne predloge, ampak pospravljanje pred lastnim pragom kot prvi pogoj za njihovo oblikovanje.
Dobrota je sirota
Lustracija ob prehodu v demokracijo je bila leta 1990 žrtev osamosvajanja. Žal nismo zmogli niti moralne obsodbe vseh treh totalitarizmov. Slovenski, ki je bil eden najtrših in najbolj krvoločnih v nekdanjih državah »ljudske demokracije«, ne postaja samo vse bolj nasilno oblasten, ampak ga ni ničesar več sram. Ob nedavnem razglasu pokola v Srebrenici za genocidno dejanje, so mirne duše zamolčevali ne samo Kočevski rog, Teharje … ampak celo Katin. Še hrvaški »Bleiburg« je bil omenjen, samo slovenska zločinska morija ne. Vemo, da so 1990 nekateri, ki so bili s krvjo udeleženi v kratenju svobode in človekovih pravic, z enim nabojem v cevi pričakovali organe nove oblasti. Nič se ni zgodilo. Celo pri rehabilitacijah zločinov vselej omenjajo samo pomanjkljivosti v sodnem postopku, nikoli pa ne krivcev ali zločincev. Teh ni, četudi so podpisani pod javno dostopne sodbe! Imamo tisoče kruto pobitih brez morilcev in tisoče obsojenih brez sodnikov! Moralne obsodbe zločinov vseh totalitarizmov na Slovenskem ne samo ni na vidiku, ampak je vprašanje, ali bo sploh kdaj prišlo do nje!
Kučan ni edini, ki ni nikoli ponotranjil slovenske osamosvojitve
Evforija, ki nas je zajela ob osamosvojitvi, je bila kratkega diha. Pričakovali smo, da se bodo ključne stvari, ne samo na simbolni ravni, vzpostavile same po sebi. Eden največjih primanjkljajev je bila odsotnost gospodarsko-socialnega koncepta države, ki ga, kot kaže zadnja razprodaja živilske industrije in podcenjevanje, če ne ignoriranje kmetijstva, še danes nismo vzpostavili. Še huje je na področju šolstva, sodstva, kulture … Prehitro je bilo prepuščeno navdušenju in zaupanju v demokracijo, ki smo jo vzpostavljali brez trdnih temeljev. Sedaj se nam razkriva, ne samo da jih sploh ni, ampak obstajajo resna prizadevanja, da ne bi bili nikoli zgrajeni. Država je skoraj na vseh področjih postala na eni strani plen divje privatizacije v najširšem smislu besede, na drugi stani pa predmet silovitega ideološkega boja. Sile nekdanjega režima se z demokratizacijo slovenske družbe niso nikoli sprijaznile. V podobnih prevratnih razmerah njihovi nosilci ustanovijo tako imenovana ministrstva za nacionalno orientacijo. Čeprav so prastviloma osovražena, pa so potrebna. So popravki mogoči? Kjer je volja, je pot. Primanjkuje volje!
(Celoten članek si preberite v tiskani izdaji Demokracije.)
