Med skoraj pozabljenimi temami iz časa osamosvojitve ter agresije JLA je bila tudi možnost uporabe bojnih strupov proti civilnemu prebivalstvu. JLA je namreč imela dobro razvit program tovrstnega orožja.
To je bil tudi razlog, da je Slovenija hotela v tistem času kupiti od evropskih držav plinske maske, vendar jih zaradi embarga na uvoz orožja v Jugoslavijo ni mogla dobiti, da bi lahko zaščitila celotno prebivalstvo. Do tega scenarija ni prišlo, a če bi vojna trajala dlje, bi se lahko zgodilo tudi to.
So pri razvoju kemičnega orožja sodelovali z Irakom?
Armada je imela proizvodnjo bojnih strupov na treh lokacijah: Potoci pri Mostarju (BiH), v Kruševcu ter v Kruševcu in Lučanih v Srbiji. V Potocih se je nahajal glavni inštitut in tajni pogon za razvoj ter proizvodnjo živčnih strupov pod vodstvom Vojnotehničnega inštituta iz Beograda. Tam so proizvajali smrtonosni živčni strup sarin pod kodnim imenom HM-502. Takšen strup so denimo uporabili storilci terorističnega napada na podzemno železnico v Tokiu leta 1995. Zaradi napada je neposredno umrlo 13 ljudi, zastrupljenih pa jih je bilo več kot šest tisoč.
Jugoslavija sicer nikoli ni uradno priznala, da poseduje kemično orožje. Očitno pa je te programe razvijala v sodelovanju z nekaterimi sorodnimi režimi v neuvrščenih državah. Denimo režimom Sadama Huseina v Iraku, ki je leta 1988 zaplinil več tisoč Kurdov. Ta pokol je sicer zakrivil Ali Hasan Al Madžid, sicer bratranec Sadama Huseina, bolj znan kot “Kemični Ali”. Znano je tudi, da je kemično orožje proti civilnemu prebivalstvu uporabljal režim nekdanjega diktatorja v Siriji Bašarja Al Asada, ki je veljal za marioneto ruskega predsednika Vladimirja Putina.
JLA nikoli ni priznala, da poseduje kemično orožje. (Avtor Tomi Lombar, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Kemično orožje, ki ga je posedovala JLA, je bilo sicer del doktrine odvračanja ter taktike v okvirju “splošnega ljudskega odpora”, vendar je bila primarna tarča predvsem sovražna vojaška sila, če bi vdrla v Jugoslavijo in potisnila jugoslovansko armado v težko dostopne predele. Vendar je proizvodnja bojnih plinov kmalu presegla stopnjo obrambnih namenov.
Kemični napad na Slovenijo je bil realno izvedljiv
Informacija o možni uporabi kemičnega orožja med vojno za Slovenijo leta 1991 je bila tako realna grožnja, s katero so se slovenski obrambni organi resno ukvarjali. Zgodbo so potrdili prebegli piloti JLA. Na nekatera bojna letala JLA so bili že nameščeni posebni kontejnerji s strupenimi plini za letalske napade. Precej takšnega orožja so našli tudi v vojašnicah.
Generalštab JLA v Beogradu je v določenih trenutkih tudi namerno širil informacije o pripravljenosti na uporabo “vseh razpoložljivih sredstev”, če slovenska stran ne bi prenehala z blokado vojašnic. Tudi zato je bilo kemično orožje oblika psihološkega pritiska na slovensko politično vodstvo in prebivalstvo. S tem je želela moralno zlomiti slovensko obrambo in zasejati spor.
Civilna zaščita RS je ne glede na to, da je šlo za strašenje, te grožnje vzela zelo resno. Zato je iz skladišč pospešeno delila plinske maske podjetjem, bolnišnicam in ključnim civilnim službam, preko medijev (RTV Slovenija) so bila tudi objavljena natančna navodila občanom, kako ravnati v primeru kemičnega napada. Zdravstvene ustanove pa so pripravile atropin kot protistrup za živčne bojne pline, če bi prišlo do takšnega napada.
Zaklonišče, spremenjeno v skladišče (foto: Luka Dakskobler / FA Bobo)
Brionska pogajanja so preprečila nov napad
Vendar pa se je vojaški vrh v Beogradu zavedal, da bi uporaba takih plinov pomenila takojšnjo vojaško intervencijo sil zveze Nato ter Zahodnoevropske unije. Ker pa je agresija na Slovenijo trajala šele kratek čas, je bilo to še relativno prekratko obdobje, da bi JLA prešla v takšen brezizhoden položaj, da bi posegla po takšnem orožju. Očitno je bil dovolj že pritisk Zahoda zaradi varovanja JE Krško.
Če pa bi do uporabe bojnih plinov vendarle prišlo, bi to lahko povzročilo množične civilne žrtve. Plinskih mask je bilo premalo, da bi se z njimi zaščitilo vso prebivalstvo, prav tako večina zaklonišč (če je šlo za improvizirana zaklonišča) – sploh pa kleti v hišah – ni imela zaščite pred bojnimi plini. Takšen napad je bil realen v času po 3. juliju 1991, ko je prišlo do preobrata in se je bila jugoslovanska stran pripravljena pogajati na Brionih. Seveda v primeru, če bi se armada odločila za drugi val agresije, denimo v nedeljo, 7. julija, ko so bila letala v času pogajanj na Brionih ves čas v pripravljenosti.
Ne glede na to, da se je srbski “vožd” Slobodan Milošević takrat že usmerjal v projekt Velike Srbije (brez Slovenije), je bilo kar nekaj težav s projugoslovansko usmerjenimi generali, ki so hoteli poravnati stare račune z “Janezi”. Predvsem se je v smer napada nagibal načelnik generalštaba Blagoje Adžić, vendar je bil njegov nadrejeni, zvezni obrambni minister Veljko Kadijević kot dober poznavalec mednarodne scene vendarle na strani ustave in bi takšen napad odobril le, če bi o njem odločilo predsedstvo SFRJ. Pa čeprav je bil tudi sam zelo “na meji”, da bi dovolil napad. Njegov televizijski nastop dan pred pogajanji v Brionih je sicer dajal vtis, da je obupal nad Slovenijo, a dan kasneje ob izteku pogajanj je imel njegov namestnik Stane Brovet z njim preko telefona precej neprijetne pogovore, kar je kazalo, da je bil Kadijević “ves divji” in da do nove vojaške intervencije manjka samo še nekaj minut. Takrat se je namreč iztekal razvpiti ultimat predsedstva SFRJ v osmih točkah, armada je smatrala, da ima za nov val agresije na Slovenijo formalno kritje v ustavni ureditvi Jugoslavije.
Tok dogodkov je tako pokazal, da je bila z brionskimi pogajanji Slovenija rešena neposredne nevarnosti. S sklepom predsedstva SFRJ pa se je vojska nato začela umikati iz Slovenije.
