Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Irena Joveva je dinozaver. Oz. fosil dinozavra iz dobe slovenske politike, ki je zdaj že minila, in se imenuje doba Luke Dončića slovenske politike. Evroposlanski mandat Irene Joveve je bil posledica izključno tega, da instant stranka LMŠ ni imela svojega kadrovskega bazena, zato je za evroposlanko kadrirala kar ena izmed svojih prej prikritih PR-ovk na POP TV. Irena se je v hipu iz “objektivne”, strogo strokovne novinarke preobrazila v zelo politično, skrajno levo evroposlanko, ki ponavlja floskule strank Levica in SD. V hramu evropske demokracije je zopet imela enega izmed svojih značilnih gromovniških, a praznih govorov, uperjenega proti t. i. “skrajni desnici”. Predsednik SDS Janez Janša jo je spomnil, da imamo pri nas predvsem težave s skrajno levico.
V govoru v Evropskem parlamentu je Joveva s tokratnim govorom zopet dokazala, kako njena umrla stranka ne spada v družino evropski liberalcev, ampak bolj v objem demagoških socialistov. “Omejevanje človekovih pravic, napadi na novinarje, brutalni napadi na LGBTQI+, nespoštovanje vladavine prava, korupcija. To je samo nekaj grozljivih dejanj iz Unije, na katere nekateri glasno opozarjamo že leta. Prikazujejo pojemanje demokratičnih vrednot, za kar je v naši družbi odgovorna skrajno desna populistična politična opcija. Ampak naša opozorila vedno naletijo na gluha ušesa. O tem priča porast neliberalnih teženj. Skrajna desnica za mobilizacijo ljudstva in svojih privržencev uporablja zgodovinsko zapuščino s pogosto sprevrženo interpretacijo. V Sloveniji recimo to skrajna desnica počne prek navideznega boja proti že dolgo neobstoječemu komunizmu. Unija pa namesto ukrepanja izraža zaskrbljenost. Vau. Pomanjkanje ukrepov pa medtem skrajni desnici omogoča možnost nadaljnjega širjenja. In kot vemo, njihovo širjenje pomeni konstantno rušenje temeljev Unije. Evropo moramo razbremeniti kleptokratskih in avtokratskih teženj in zavarovati naše vrednote. Dovolj je bilo zatiskanja oči.”
Kaj smo se naučili iz govora makedonsko-slovenske evropske poslanke? Za njo so stranke, ki se borijo proti nekomunističnim vzgibom levih avtokratov skrajno desne in jih je treba prepovedati (besedna zveza: “neukrepanje omogoča nadaljnje širjenje”). Se pravi – v kvaziliberalnem tumornem slovenskem izrastku evropskih demokratov bi radi prepovedali še zadnji dve desni stranki v parlamentu, ki jih Slovenija premore. Da imamo v Sloveniji bolj kot s skrajno desnico težave s skrajno levico, jo je spomnil predsednik največje opozicijske stranke SDS.
Malokdaj ima Evropa priložnost videti, da v Sloveniji komunizem ni “že dolgo neobstoječ”. V koaliciji imamo stranko, katere uradni program je postopno popolno podržavljanje zasebnega premoženja. Predsednik Stranke Gibanje Svoboda se zavzema za delavsko samoupravljanje. Člani koalicijskih Socialnih demokratov se v grotesknih predstavah naklonjenosti klanjajo komunističnemu klavcu Borisu Kidriču. Komunizem je v Sloveniji živ kot leta 1945. In veliko bolj živ, kot je bil leta 1990.
