Piše: Gašper Blažič
Brezje je največji slovenski romarski kraj, ki največji obisk doživi ravno za praznik Marijinega vnebovzetja. Naš sogovornik je bil rektor svetišča, frančiškan dr. p. Robert Bahčič, ki tu deluje že enajst let.
Pater dr. Robert Bahčič (1966) je doma iz župnije Velika Dólina. Po malem semenišču v Vipavi, odsluženi vojaščini in noviciatu v frančiškanski skupnosti je leta 1989 izpovedal prve zaobljube. Štiri leta kasneje je bil posvečen v duhovnika in daroval novo mašo na Višarjah, zatem pa v domači župniji. Leto kasneje je v Rimu magistriral in se vrnil v Slovenijo. Pastoralno je deloval na Sveti gori, Mariboru in Kamniku. Leta 2006 je na povabilo frančiškanskega generalnega ministra znova odšel v Rim, kjer je bil sprva gvardijan glavne frančiškanske hiše in nato vodja urada za komunikacije. Marca leta 2013 je doktoriral s področja duhovne teologije in se vrnil v Slovenijo, od takrat je rektor Marijinega svetišča na Brezju. Devet let je bil gvardijan tamkajšnjega samostana in je tudi predsednik Društva ljubiteljev jaslic Slovenije. V tem času je romarsko središče na Brezju začelo razvijati številne projekte s širjenjem muzeja jaslic, novim romarskim uradom, rožnovensko potjo in mednarodnim sodelovanjem, pa tudi z nadaljevanjem izhajanja revije Marija ter z različnimi publikacijami z duhovno vsebino.
Največji Marijin praznik, to je Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo 15. avgusta, je za Slovence že nekdaj povezano z Brezjem. Kaj je pravzaprav pomen romanja? Kdo je pravzaprav romar?
V slovenskem jeziku imamo to lepo lastnost, da je beseda »romar« izšla iz besede Roma, izvirnega imena za mesto Rim, ker so ljudje hodili tja na romanje, pa tudi v Kompostelo, Sveto deželo itd. Seveda so romanja različna in romanja se iz leta v leto večajo, tudi na Brezje. Morda tudi zato, ker ima človek takrat čas, da se sreča sam s seboj, z Bogom, da kaj zmoli, da s seboj prinese prošnje in zahvale, tako osebne kot od drugih, da se zares izroči svoji Materi Mariji. Tudi tu na Brezju opažam, da ljudje prihajajo k Mariji z vsem, kar nosijo v sebi, in tu izročajo svoje zahvale, stiske, potrebe in prošnje. Kot vemo, ima Marija veliko daljše roke kot so naše, in zato vse to hitreje izroči Jezusu. Ko se romar postavi pred njo, samo onadva vesta, kaj se tam dogaja. Je skrivnost in hkrati čudež, da romar, ko pride in odide, dejansko odide z mirom v srcu, blagoslovom in novo močjo za svoje nadaljnje življenje.
Torej ni naključje, da so romarske cerkve v veliki večini posvečene Mariji?
Že od Ogleja dalje, od koder so na slovensko ozemlje prihajali prvi misijonarji, se je na naših tleh največkrat cerkve posvečevalo v čast Materi Božji. Že takrat so nam dajali smer, kam naj se človek zateče. Zato pravim, da ima vsak od nas v svojem življenju dve materi. Telesno mater in Božjo mater, obe moramo spoštovati. Marija nas vodi k cilju, Jezusu. Je naša priprošnjica in tudi vodnica.
Tudi dejstvo, da frančiškanski red duhovno oskrbuje romarska svetišča, verjetno ni naključje? Je to povezano s karizmo sv. Frančiška Asiškega?
Sv. Frančišek Asiški, torej naš ustanovitelj, je zelo ljubil Devico Marijo. To je vidno tudi po njegovih ohranjenih molitvah. Tudi bratom je priporočal češčenje. Navsezadnje začetek reda sega k cerkvi Device Marije Angelske (Porciunkula).
Njen praznik je bil ravno pred kratkim.
Tako je, ta praznik smo obhajali drugega avgusta. Frančišek je začutil, da Marija na tem majhnem koščku deli veliko milosti. Zato so na tla, tik pred vhodom v cerkvico, napisali, da je ta kraj sveti kraj. Na vrh pa so napisali: »To so vrata večnega življenja«. Večina ljudi pa ne ve, da je na obokih vrat zapisano: »Sprejemam tvojo prošnjo, Frančišek.« Prosil je za porciunkulski odpustek. Prav zato, da bi ljudje imeli možnost dobiti te posebne milosti, ki jih Bog daje po Kristusu Cerkvi in tudi po zasluženju Device Marije in svetnikov. In, kot sem prej dejal, vsak človek, ki roma, prinese s seboj najglobje, kar je v njem. In kot mati Marija odpira srce tega človeka, da je dojemljiv za Jezusovo besedo. Kajti Marija nas vabi, da stopamo na Jezusovo pot, na pot evangelija. To je tisto, česar se mora kristjan okleniti, Marija mu pri tem pomaga in ga spremlja.
Obisk v romarskih svetiščih je zagotovo večji od siceršnjega obiska nedeljskih maš. Kaj ljudje pravzaprav iščejo tam? Je to lepota, občutek varnosti?
To, kar vidim vsaj tukaj na Brezju, pa tudi na drugih romarskih krajih, pravijo, da jih Marija pokliče, imajo možnost, da pristopijo k sveti spovedi, kar je posebna milost in dar. Ljudje prihajajo, da se tu zaustavijo, posebej od maja do oktobra, ko so maše v svetišču zelo obiskane, da tu prejmejo tudi zakramente in to združijo z romanjem. Preizkušnje so danes velike, pa naj bodo zakonske težave, družinske težave itd. V tem mesecu roma ogromno družin. Posebej so lepe prošnje in zahvale otrok, zapisane v spominski knjigi. Recimo, da bi imeli dobre ocene v šoli. Že tu se čuti neko spoštovanje do dejstva, da naš osebni trud ni vedno vse, pač pa je potreben blagoslov od zgoraj.
Človek je pravzaprav ves čas na poti do končnega cilja. Toda ko priromamo na nek kraj, se moramo potem spet vrniti v vsak dan.
Kristjan je romar in zato ima pot in ima cilj. Za nas je ta pot evangelij. Cilj pa, kot vemo, je življenje v nebesih. Za nekatere je pot široka, za druga ozka. A če imamo cilj pred očmi in imamo isti cilj, si moramo med seboj pomagati in ne nagajati. In vsakdo, ko pride sem, se morda samo priporoča, da bi zvesto šel po tej poti. Ker nanjo pogosto pozabljamo. Zato se moramo naučiti izročati v Božje roke. Predvsem v najtežjih trenutkih. Tudi sam sem izkusil dolgotrajno bolezen. Takrat, ko človek reče »tukaj sem, izročam se ti, stori z menoj, kar želiš«, prejme notranji mir in se ne sprašuje več, »zakaj ravno jaz«. Pri meni je to trajalo štiri dni, potem se je vse spremenilo. Bistvo življenja ni v ugodju, ampak da hodimo po pravi poti, to pa je pot evangelija.
Milostna podoba Marije Pomagaj ni zgolj poslikava kot taka, ampak tudi srečanje z Božjo dobroto v najizvirnejši obliki.
Prav letos obhajamo 210. obletnico te podobe. Ko smo pred desetimi leti obeležili jubilej, dvestoletnico, smo veliko truda vložili, da bi vsakemu, ki pride, pokazali, kaj je pogled milostne podobe na človeka naredil v teh dveh stoletjih. Ta podoba je bila narejena iz zaobljube in ima na sebi materinske poteze. To so ljudje začutili in se zato zatekajo k njej. Ljudje so zato podobo Marije Pomagaj nesli povsod po svetu, eden od astronavtov jo je nesel celo v vesolje. Kamorkoli je šel slovenski človek, jo je nesel s seboj. Ali ko so šli vojaki na fronto, so imeli podobico s seboj. Mnogi so bili obvarovani hudega in so nato leta in leta vsako nedeljo peš romali v zahvalo za uslišanje. Mnogi so zato začutili, kako prejemajo novo moč. Nekdo mi je pripovedoval, da je takoj šel na Brezje, ko je prejel diagnozo raka. Šele nato je šel domov in povedal za diagnozo. Za mnoge čudeže pa niti ne vemo. Potem pa nekdo po treh letih zapiše zahvalo, nič konkretnega, samo reče: »To veva samo Marija in jaz.«
Zagotovo tudi zle sile ne počivajo in tudi podobo Brezjanske Marije so že onečastili. Konec devetdesetih let z zgoščenko skupine Strelnikoff, pred dvema letoma pa na naslovnici Mladine. Takrat ste se sami javno odzvali.
Moj profesor Otmar Črnilogar, ki nas je v Vipavi učil latinščino in grščino, je na nekih duhovnih vajah dejal: »Najbolj preklinjana je Božja Mati. Kaj vse mora ona prenesti. Čuvajte se tega, da je ne boste žalili.« Poučil nas je, da imamo do nje vedno spoštovanje, saj je rodila Boga. To, kar počnejo tisti, ki jo sramotijo, pa prepustimo Bogu in ljubimo svoje sovražnike. Prav pa je, da nismo tiho in dostojanstveno povemo, da ni prav. Pred dvema letoma smo se v tem duhu odzvali. Takrat sem bil ravno na obisku pri teti v Stuttgartu, bila je nepokretna, slepa sedem let. Praznovali smo njeno devetdesetletnico in ko sem se peljal domov, so mi sporočili, kaj se je zgodilo. K moji teti je moja sestrična vsak teden nosila drugačen šopek rož in jih opisovala. Tu se vidi veličina spoštovanja do človeka in do Boga. Marsikdo se mi je zahvalil, ker sem zaščitil Marijo in tudi kristjane.
Gre za podoben način kot pri Zadnji večerji nedavno v Parizu? Mnoge je otvoritvena slovesnost razočarala prav zaradi zasmehovanja.
Tudi na to smo se takoj odzvali, ker se mi zdi, da to ni prav. In ne smemo biti tiho. Pa kdo reče, češ, kaj naj storimo. Vendar smo dolžni povedati, da ni prav. Ne smemo biti naivni, da bi verjeli, češ da ni bilo nič narobe. Norčevanje na takem dogodku absolutno nima mesta. Če je na prvem mestu šport, naj prikažejo nekaj, kar nagovori človeka, športnika, ne pa poveličevati ekstremov. Športnik naj se bori pošteno. Kdor je dobro pripravljen, še ni rečeno, da bo dobil medaljo. Kot mi je eden od njih rekel, če se vse ne »poklopi tudi od zgoraj«, potem medalje ne bo. Prav zato se ni dobro norčevati iz svetih stvari. Če beremo Sveto pismo, tam lahko vidimo, kako nas Bog vedno vabi, naj se vrnemo na pravo pot.
Navsezadnje je tudi Jezusovo sporočilo sv. Favstini Kowalski pred stoletjem nakazalo, naj se ne bojimo vrniti k Bogu, da nam bo odpuščeno, če se zatečemo k Božjemu usmiljenju.
Če se vrnemo k Bogu, božji blagoslov počiva nad nami in nas opogumlja, da v preizkušnjah hodimo naprej.
Celo zastava Evropske unije je zaznamovana z marijanskim simbolom – dvanajstimi zvezdami. Pa vendar, ali nas mora biti strah prihodnosti glede na to, v kakšno smer gre politika EU, ki se je že pred dobrima dvema desetletjema odrekla krščanskim koreninam?
Že ko se je izbirala evropska zastava z dvanajstimi zvezdami, so namenoma uporabili prav ta simbol, da bi priklicali na to novo nastajajočo zvezo Marijin in Božji blagoslov, saj so Schuman in ostali očetje združene Evrope to zelo spoštovali. Kam se bo vse obrnilo, ne vem, morda še nismo dosegli dna. Toda kristjani moramo vedeti, na koga se lahko zanesemo. In da bolj pokažemo, kaj nam pomeni vera. Da nekdo preklinja, mu lahko rečemo, naj tega ne počne. In da ob vsaki kletvi sami tudi molimo …
V zadoščevanje, kot je Marija naročala denimo v Fatimi?
Res je, ker gre navsezadnje za žalitev Boga. Pozabljamo, da vsak naš greh, še tako majhen, vedno prinaša posledice. Tudi zato sem že omenil odpustke. Tudi Marija nas vabi k molitvi, postu in zadoščevanju. Kristjani se morda premalo zavedamo, da moramo zadoščevati, ne samo zase, ampak tudi za grehe drugih ljudi. Navsezadnje Kristus použiva samega sebe za nas, velikonočna sveča je lahko odlična prispodoba za to. In tudi kristjan se mora darovati za druge. Vsi svetniki so nam zgled zadoščevanja, denimo sv. Frančišek, ki se je postil in veliko molil. Ne smemo se bati vsak dan v roke vzeti rožnega venca. Če se izgovarjamo, da nimamo časa, lažemo sami sebi. Časa je dovolj. Če toliko ur porabimo za internet in televizijo, lahko dvajset minut na dan namenimo molitvi. In bo koristno zate in za vso družino. Tako kot Naaman, ki je za ozdravljenje gobavosti dobil naročilo, da se sedemkrat potopi v Jordanu, in je zaradi tega nergal. Pa so mu služabniki rekli: »Ko bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil?« In ni težko moliti. Molitev sama nas sicer ne bo spremenila, če ne želimo spremeniti sebe. In če spremenimo sebe, se bo spremenila družba. Verjamem v to moč molitve.
Na veliki šmaren bomo spet obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji. Bomo morda kmalu dočakali tudi posvetitev slovenske države Marijinemu Srcu?
Leta 1991, ko smo začeli s to posvetitvijo, se je to začelo v času vojne za Slovenijo, ko sta nadškof Alojzij Šuštar in njegov tajnik Anton Jamnik po prazniku sv. Petra in Pavla skoraj vso noč pošiljala fakse po svetu zaradi napovedanega letalskega napada na Slovenijo. In se šla priporočit k Mariji Pomagaj. Priporočila sta ji slovensko državo. Kasneje so na seji Slovenske škofovske konference sprejeli sklep, da se ta posvetitev izvrši na treh krajih (kolikor je bilo tedaj škofij v Sloveniji), da so zajeti vsi prebivalci Slovenije in tudi Slovenci izven matične domovine. Morda je prav, da še kaj dodamo k temu, glede na to, da obstaja tudi posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu. Se spomnim tudi tiste posvetitve Jezusovemu in Marijinemu srcu v času pandemije. Morda bi morali več izročati slovensko domovino Mariji, če se že imamo za Marijin narod, da se še bolj zatekamo k njej in prosimo blagoslova. Najprej za družine, saj je veliko razkroja v njih, pomanjkanje odpuščanja, bolečine … V družine se mora vračati božja bližina, tako se bo vrnila tudi v slovenski narod. Nekdaj smo vsak dan molili doma, ko še ni bilo računalnikov, smo vedno imeli dovolj časa za vse. Internet je lahko sicer velik blagoslov, ampak tudi velika poguba, če ne spoznamo, kaj je prav in kaj ne.
Kako sicer ravnati v času, ko vera upada? Na Brezje prihajajo mnogi, ki so se sicer oddaljili od vere in Cerkve, a vendar niso povsem prekinili tega stika.
Večkrat se začudim, kdo vse pride k Mariji Pomagaj. Včasih si nikoli ne bi mislil, da bi kakšen znan človek prišel sem, pa ga ne poznamo kot vernika. In je morda preizkušan prišel sem. To je tista skrivnostna božja pot, ko je človek poklican, da se oklene še zadnjega upanja. In to je priložnost tudi za spreobrnjenje. To so božja pota, ki so res počasna v naših očeh. Mi si želimo, da bi vse prišlo hkrati, na hitro, ampak velikokrat je potrebno dozorevanje, počasno spreobrnjenje. Tudi zato imamo denimo vice, da se človek prečisti, preden se dokončno združi z Bogom.
Rožni venec se marsikje spet vrača nazaj kot pristno izročilo krščanske molitve. Tudi z molitvami na trgu. Na Hrvaškem in Poljskem se je tovrstna praksa že uveljavila, v Sloveniji se dogajajo šele prvi poskusi. Verjetno je potrebno biti kar pogumen za takšen korak glede na to, da so pred leti že izganjali molivce, ki so povsem nevsiljivo molili v bližini ljubljanske porodnišnice?
Molitev na javnih prostorih se širi, kar je prav, sprašujem pa se, ali isti ljudje, ki so tam, molijo tudi doma v družinah vsak dan na kolenih. Tega ne vem, verjamem, da molijo. Je lepo, da molijo v javnosti in da vztrajajo v domačem okolju vsak dan. Če človek ni navajen moliti v družini, lahko pa moli na javnem prostoru, se sprašujem, za kaj gre. Tu nimam odgovora. Morda se molitev rožnega venca ne nadaljuje po družinah. Ti poskusi so sicer hvalevredni, prinašajo neko prebujenje, potrebna je tudi spoštljivost, je pa jasno, da tam, kjer se moli, bo vedno hudič nekaj storil, da ljudje ne bi molili. Niti na javnih mestih, niti v družini. Hudič se najbolj boji družinske vsakodnevne molitve. Kdor duhovno spi, se ga tudi hudič ne bo bal. Boji pa se molitve, križa, evharistije in Marije.
Doktorirali ste iz prispevka patra Aleksija Benigarja k duhovni teologiji, slednji si je prizadeval, da bi bila duhovna teologija prava znanstvena veda, ki raziskuje konkretno krščansko življenja človeka. Je to morda ključ do sodobne evangelizacije?
Pater Benigar je zelo zanimiv, poučeval je mlade frančiškanske bogoslovce na Kitajskem, Italiji in nekaj tudi na Hrvaškem, napisal pa je »Duhovno teologijo« kot znanstveno delo. Poudarjal je, kako je pri vsakdanjem življenju potrebno vedno izhajati iz Božje besede. Je pa opozarjal, da nekdo, ki je že dobro duhovno napredoval, lahko hitro pade na začetek.
Torej je potrebna ponižnost?
Da, poudarjal je, da je vedno potrebna neka drža ponižnosti, in da imaš primernega duhovnega spremljevalca. Od tistih, ki so prihajali k njemu, je zahteval veliko dela in truda. Ne smemo si misliti, da smo nekaj dosegli in nam ni treba več napredovati. Kakor hitro začnemo s tem, takoj pademo in smo zopet na začetku.
Smo v dobi sinodalnosti. Kako jo sami doživljate in kaj bi sporočili bralcem in bralkam Demokracije pred praznikom Marijinega vnebovzetja?
Morda bi samo ponovil, kar sem že dejal: vsak človek kot oseba, kot kristjan, kot krajevna in vesoljna Cerkev, ima pot, ki je evangelij, ima cilj, ki so nebesa. Stojmo si ob strani z dobro besedo, odpuščanjem in molitvijo. To je pot sinodalnosti, ki nas bo peljala do cilja, ki je v nebesih. Vse ostalo pa izročajmo v Božje roke. Če bomo tako ravnali, bo imela sinodalnost blagoslov. Ta blagoslov ne bo odvisen zgolj od sestankov, pač pa mora sinodalnost zaživeti v nas samih.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
