Piše: Lea Kalc Furlanič
Božično-novoletni čas je zmeraj tudi čas razmisleka. O nas samih, o veri, družini, družbi … In je čas veselja, upanja, hrepenenja. »Hrepenenje in upanje pa prineseta smisel. Človek, ki ima smisel, rad živi, je vesel. Slovenci pa, kot je znano, ne živimo radi. Zato je toliko bolj pomembno, da božično skrivnost in svetost ohranjamo ter se trudimo doživljati jo,« poudarja župnik Župnije Koper – Sv. Marko Ervin Mozetič. Z njim smo se pogovarjali v teh milih prazničnih dneh.
Demokracija: Četudi je Božič že za nami, te dni še živimo svetost božične skrivnosti ter veselega in skrivnostnega prazničnega razpoloženja ob tem. Kako ste vi letos preživeli Božič?
Mozetič: Preživel sem ga v miru, v ljubezni, v skupnosti, kar je po času covida pomembno – za časa covida smo bili sami, zaprti, žalostni –, in predvsem v veselju. Zame je namreč glavno sporočilo Božiča veselje. Mi kot kristjani moramo biti kljub vsem razmeram veseli, ker imamo zagotovilo v Bogu. Pa še tako, da sem z molitvijo blagoslavljal ljudi, med katerimi sem, in to je največ, kar lahko naredim. Božična svetost je tisto, po čemer vsi najbolj hrepenimo. Ustvarjamo si jo lahko tudi tako, da posvečujemo to svetost, ta praznik z obredi, ki so že dolgo del naše tradicije. Svetost se poraja iz bližine Boga. Neizmerna skrivnost je namreč, da se je neizmerno velik Bog tako približal človeku, da je prevzel njegovo podobo. To je zame veličina. V teh negotovih časih je njegov prihod, ki prinaša upanje, hrepenenje, še toliko pomembnejši. Če tega ni, se ne moremo veseliti in zato ga ne moremo doživljati. Hrepenenje in upanje prinese smisel. In človek, ki ima smisel, rad živi, je vesel. Slovenci pa, kot je znano, ne živimo radi. Zato je toliko bolj pomembno, da božično skrivnost in svetost ohranjamo se trudimo doživljati jo.
Demokracija: Ste župnik Župnije Koper – Sv. Marko in škofov vikar za pastoralo, prej ste bili župnik v Postojni. Po čem vas ljudje, verniki, župljani, mladi … najbolj poznajo?
Mozetič: Po tem, da sem vesele narave, da imam rad rože. In ljudje vidijo, da sem rad, kar sem. Nikoli mi ni žal, da sem postal duhovnik. Želel sem študirati pravo, a nekega dne sem ob poti naletel na križ, prestreljen od lovskih pušk. Tedaj se je v meni zgodil premik – rekel sem si, da če bi bil duhovnik, bi lahko ta križ popravil. Kar sem kasneje tudi storil. V času, ko sem bil kaplan v Kobaridu, sem doživel hudo nesrečo, padel sem v 13-metrski prepad in ostal živ, padec me je skoraj stal nog, takrat se je moje duhovno poslanstvo še bolj utrdilo. Kupil sem tudi zemljo ob križu in pripravil načrt, postavili smo nov kamnit križ, vpisan je na seznam kulturne dediščine.
Demokracija: Kaj je bila rdeča nit vaše letošnje božične pridige? Kaj ste hoteli z njo sporočiti in koga najbolj nagovoriti?
Mozetič: Na splošno nagovorim vse, zato imam dve polnočnici, eno popoldne za otroke. Zmeraj poskušam vzbuditi upanje in hrepenenje tako pri otrocih kot pri odraslih. To naredi v družini prostor, da se lahko pogovarjajo o prazniku, molijo. Z otroki se pošalim, da čutim, kdaj molijo. S tem jih spodbudim k molitvi.
Demokracija: Česa smo po vašem mnenju v teh politično, ekonomsko in duhovno napornih časih ljudje najbolj potrebni in zakaj?
Mozetič: Mislim, da smo potrebni miru, varnosti in zagotovila, da ne bi doživljali strahu. Ker strah ohromi človeka in ga naredi pasivnega. Biti pasiven je sicer najlažje, ni pa produktivno, ni življenjsko. Mi pa se moramo truditi, da ni strahu, tako pridemo do ljubezni, saj v ljubezni ni strahu. Če bo ljubezen v naših odnosih, bomo imeli vse, kar najbolj potrebujemo. Zato nenehno opozarjam starše, naj se ne jezijo na otroke, ampak raje molijo zanje in jih blagoslavljajo. S tem jim bodo pokazali, da jih imajo radi, in otroci se bodo sami od sebe začeli spreminjati. Mi bi jih sicer radi na silo, a ne gre. Pri svojem delu z ljudmi – med pripravami na zakon, krst in drugo – dajem veliko poudarka ljubečim odnosom.
Demokracija: Kako ob vsem zdajšnjem kaosu v družbi sploh doseči notranje ravnovesje, mir? Pa seveda dovolj zbranosti, da ustrezno poskrbimo za svoj in svojih bližnjih ekonomski in moralni obstoj?
Mozetič: Mislim, da bi se najprej morali znati ustaviti. Biti malo v tišini, premisliti. To bi nas vodilo k iznajdljivosti. Če pogledamo zgodovinski spomin, npr. naše starše: bili so v veliko skromnejšem gmotnem položaju, pa so se znali znajti. Zakaj? Ker so si vedno našli čas in se ustavili, premislili in potem so laže delali. Tišina je pomembna. Dandanes smo nenehno bombardirani z informacijami, da naposled že izgubimo kompas. Jaz vzporejam te zadeve z Božičem: radi si namreč predstavljamo, da so bile okoliščine Jezusovega rojstva nekaj idealnega. Pa ni bilo idealno: rojstvo v revnem hlevu, napor, dolga pot, beg, osel, zavrnitev … Nič drugače, kot danes doživljamo življenje. Vendar so Jožef, Marija in Jezus izšli kot zmagovalci. Znali so biti v tišini in globoko premišljevati. V tišini se približa Bog, ki ti pove, kaj moraš storiti. Zato je tako pomembno ustaviti se in prisluhniti njegovemu šepetu. Majhnost, nežnost, ponižnost, popolna odvisnost, ljubezen, bližina … Posebno slednja je pomembna, saj pomeni ljubezen. Zanjo se moramo nenehno truditi. Sredi norišnice današnjega časa moramo sicer delati akrobacije, da se znamo ustaviti, se umiriti, razmišljati, a je vredno, je nujno.
Demokracija: Menite, da je letošnji Božič oz. s tem praznikom povezani duhovnost in tradicija zaradi okoliščin, ki veljajo ta čas v svetu in posledično v nas samih, drugačen od prejšnjih?
Mozetič: Mislim, da je zaradi vojne v Ukrajini ta čas bolj v ospredju mir. Ustvarjati mir v sebi, z bližnjimi, na narodni ravni, to je naše poslanstvo. Sicer bo huje, kot je. Papež zato nenehno ponavlja, da smo vsi bratje. Je pa v svoji molitvi na praznik Brezmadežne jokal, saj vidi, kam pelje situacija v svetu. Brez miru namreč ne moremo živeti, ne brez miru v sebi ne v družbi, ker potem hitro zapademo v stisko. Saj nobena vojna ni po božji volji.
Demokracija: Kako se sprijazniti s spremembami na vseh področjih, v katere nas je pahnila sedanjost, kakršna je? Kaj bi lahko bila v tem kontekstu za nas cona udobja in ali si jo lahko sploh dovolimo?
Mozetič: Cona udobja je situacija, v katero se namestiš, zato da se ti ni treba boriti, se kritično spoprijemati z resnico. Tako ravnanje izhaja iz potrošništva, ko človek misli najprej samo nase, da mu je udobno, lepo, čim lažje in ne vidi drugih. Zato ni ne državotvornosti, ne skrbi za druge, posebno starejše, ne solidarnosti … Da nas pač ne bi karkoli prizadelo, ogrozilo. A ni tako. Cena udobja nas bo prej ali slej pripeljala do strašne stiske. Začeli se bomo spraševati, zakaj sploh živimo. Nekaj časa ti je sicer lepo v udobju, a se prej ali slej pojavi naveličanost, dolgočasje, kar sta velika problema sedanje družbe. Človek, ki je tak, se za nič ne zanima. Za ceno udobja ni več ne resnice ne pravice in se zanju ni treba boriti.
Demokracija: Na kaj v ljudeh, sodržavljanih, vpliva vojna v Ukrajini? Je strah čustvo, ki je v tem primeru upravičeno?
Mozetič: Mislim, da je. Vojna je blizu, tudi Ukrajincev je že veliko pri nas. So blizu nas, z njimi vojno bolj doživljamo. Strah je navzoč tudi zato, ker je v nas še vedno živ spomin na našo vojno. In ker ima vsak pravico živeti v miru, je strah toliko bolj upravičen. Vojna je namreč vedno pošast. Kaj lahko naredimo? Vsaj molimo lahko za mir.
Demokracija: Kaj menite o migracijah?
Mozetič: To je velik problem, posebno na našem območju, ob južni meji. A se mi zdi, da se ga sploh ne zavedamo. Migracije so se vedno dogajale, a se jih je dalo obvladovati. Sedaj pa se tega ne da več. In vprašanje, ali se kdo od odgovornih sploh v popolnosti zaveda tega. Krščansko gledano je sicer vsak, ki beži, naš brat. In bi moral biti deležen naše skrbi. A se v primeru migracij ta čas poraja vprašanje, ali so ti ljudje res v stiski?! Poleg tega moramo biti pozorni tudi na velike družbene spremembe, ki jih migracije lahko sprožijo. Evropa je stara, migranti pa prinašajo življenje. Vnašajo pa drugo vero, drugačen način življenja. Na to bi morali biti najbolj pozorni. Menim, da si politika pred tem zatiska oči in da je nesposobna rešiti migrantsko krizo. Pa še: kako se bo Evropa zavzemala za krščanske korenine, če jih v isti sapi zanika?! No, sicer so letos v evropskem parlamentu v Bruslju vendarle prvič postavili jaslice …
Demokracija: Je Cerkev tista sfera oz. ustanova naše družbene stvarnosti, ki utegne biti prisiljena v največje prilagajanje vsem korenitim spremembam družbe ta čas?
Mozetič: Cerkev je ustanova, ki je bila, je in bo, to je zagotovilo Kristusa. Mi jo dostikrat imenujemo Kristusova nevesta, je pa velikokrat bolj podobna razcapani dekli. Vendar ima venomer svoje poslanstvo. To pa je, da se med sabo ne obsojamo, da drug za drugega molimo, da si odpuščamo, iščemo pot naprej. Tako bo Cerkev spet dobila podobo, ki ji pripada. Vse se iz molitve rodi in raste. Ko se sovražnik hoče boriti s Cerkvijo, to naredi tako, da izsuši vire molitve. Molitev nas varuje, da nismo pozorni samo na strukture. Zato je papež začel sinodo, ki naj bi gradila od spodaj navzgor.
Demokracija: V Nemčiji se zavzemajo za žensko duhovništvo in poročene duhovnike in duhovnice. Bi nas to rešilo krize vere?
Mozetič: Mislim, da ne. Ravno v Nemčiji je strašna kriza vere. Prej bi rekel, da nam manjka poguma. Ostajamo v svoji nemoči in nič ne naredimo, se pustimo, da nas ohromi nezaupanje. Mislim, da je vse glede vere na dolgi rok. In da se zadeve ne bodo kar tako spremenile. Prepričan sem, da evangelij in oznanjevanje zahtevata pogum, zahtevata pričevalce, a teh manjka. Ni naša naloga prepričevati, ampak pričevati. S tem ko pričuješ, privabiš. Tako glede vere kot drugega. Sveta ne bomo pridobili s prepričevanjem. Če pričuješ, da živiš z Bogom, boš dajal upanje. Tako se širi Kristusova luč, pravim jaz. Zato so tako pomembni veselje, upanje, hrepenenje. To so vstopna mesta za tiste, ki niso verni. Začnejo se spraševati, od kod nam taka doživljanja, taka sreča. Takrat imamo priložnost spregovoriti.
Demokracija: Odločneje bi si bilo treba prizadevati za vključitev laikov pri graditvi zdrave družbe in Cerkve. Vaš komentar?
Mozetič: To je nujno. Še vedno velja splošno prepričanje, naj bi bilo poslanstvo Cerkve po duhovnikih, redovnikih, redovnicah, a ni, je tudi po laikih. Nujno je dati prostor laikom. Vendar ne, da bi prevzeli naše delo, ampak da bi izpolnjevali svoje poslanstvo, ki so ga pridobili s krstom, to je – pričevanje. Laiki pridejo tja, kamor duhovniki ne moremo. Zato imajo laiki lahko večjo moč kot duhovniki. Je pa seveda potrebna vzgoja. Ravno tu je bilo veliko zanemarjenega. Poslanstvo laikov je namreč na dveh ravneh, na individualni in na skupnostni. V tem se lahko izpopolnjujemo s pomočjo božje besede in zakramentov, bogoslužja in različnih skupin. Zato si upam trditi, da nihče ne more biti veren sam, nujno potrebuje drugega, skupnost. Če mi kdo reče, da lahko doživlja Boga sam, recimo ko gre na Nanos, jaz pravim – ma bejž no bejž …
Demokracija: Dr. Janez Juhant pravi: strategi levice prikrivajo svoje posle in nas ropajo demokratičnih temeljev in jemljejo ugled državi. Bomo morali pasti še globlje, da se bomo vsemu temu odločneje uprli?
Mozetič: Mislim, da ja, da se nam še predobro godi. Zakaj pasti še globlje? Zato, da bi potem človek res začel razmišljati s svojo glavo in res začel kaj spreminjati. Ker samo če ne sprejemaš samo, kar pač je, kar slišiš, ampak si aktiven, začneš premikati zadeve. Se začneš spraševati. Izstopiš iz cone ugodja.
Demokracija: Kako ocenjujete pojav tako visoke volilne podpore Gibanju Svoboda?
Mozetič: Pripisujem jo medijem. Poleg tega so vsi ti politiki govorili, kar je bilo ljudem všečno. Slednji pa niso bili dovolj kritični in se niso niti vprašali, kako bo politika sploh uresničila, kar obljublja. Zdaj pa se marsikdo že tolče po glavi.
Demokracija: Za sklep: kmalu bomo prestopili v novo leto. Vaše napovedi, želje, prizadevanja, spodbude, morda tudi strahovi …?
Mozetič: Za začetek pravim, da strahu ni! Glavna moja spodbuda je, da bi podpirali družino, varovali družinske vezi. Zakaj? Ker so v tem času družinske vezi najbolj preizkušane, a ostajajo najtrdnejše. In so največja oporna točka, najmočnejša podpora, nenadomestljiva zaščita celotne človeške družbe. Zato je treba podpirati družino in jo braniti pred tistim, kar ogroža njeno lepoto. Približevati bi si jo morali s čudenjem, z obzirnostjo in nežnostjo. Prizadevati si moramo družinske vezi, četudi so krhke in občutljive, spodbujati, če hočemo, da bo življenje prijazno. Evangelij pa oznanjajmo, s tem da ljudi spremljamo in služimo njihovi sreči. Poleg tega si moramo upati sanjati. In ne smemo pozabiti na spomin. Spominjati se moramo tega, kar je bilo. Ker spomin pomeni živeti. Iz spomina živimo naprej.
Izpostavljen stavek:
Družinske vezi so največja oporna točka, najmočnejša podpora, nenadomestljiva zaščita celotne človeške družbe.
Sredi norišnice današnjega časa moramo sicer delati akrobacije, da se znamo ustaviti, se umiriti, razmišljati, a je vredno, je nujno.
Nihče ne more biti veren sam, nujno potrebuje drugega, skupnost. Če mi kdo reče, da lahko doživlja Boga sam, recimo ko gre na Nanos, jaz pravim – ma bejž no bejž …
