Piše: Metod Berlec
Z evropskim poslancem in vidnim članom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom smo se pogovarjali o aktualnem dogajanju v Evropski uniji, Evropi in svetu. Dotaknili smo se tudi slovenskega notranjepolitičnega dogajanja.
Dr. Milan Zver je doktor političnih znanosti, univerzitetni profesor, poslanec v Evropskem parlamentu. Pred tremi desetletji se je na povabilo dr. Jožeta Pučnika aktivno vključil v politiko in postal njegov svetovalec. Kasneje se je zaposlil na ministrstvu za obrambo in postal vodja kabineta ministra Janeza Janše. Po aferi Depala vas, ko so odstavili ministra Janšo, se je zaposlil na Mestni občini Ljubljana. Kasneje je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet, Državni svet RS in Državni zbor RS. Bil je tudi minister za šolstvo in šport ter v času slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije leta 2008 predsednik Sveta EU za izobraževanje in šport. Leta 2009 je s SDS zmagal na evropskih volitvah in to ponovil še leta 2014 in 2019. Dva mandata je vodil slovensko delegacijo v Evropski ljudski stranki v EP. Je avtor znanstvenih monografij, številnih strokovnih knjig in člankov. V EP je stalni poročevalec za najuspešnejši evropski program Erasmus⁺ in za skrbniške sklade. Je član odbora za kulturo, izobraževanje in šport, član zunanjepolitičnega odbora EP in podpredsednik delegacije za Jugovzhodno Azijo. Vodi strokovni svet SDS za šolstvo, znanost in šport.
Gospod Zver, v začetku decembra ste slovenski evropski poslanci v Hiši Evropske unije v Ljubljani v okviru Studia Evropa govorili o dosežkih in izzivih iztekajočega se mandata, ki so ga zaznamovale številne krize.
Ja, tudi na evropskem večeru, ki sem ga imel v Kranju, sem omenil vse te groze, ki zadnja leta prizadevajo Evropo. Na nekaterih področjih se Evropska unija (EU) dobro odzvala, na drugih pač ne. Najslabše je na področjih, kjer si Bruselj prilašča pristojnosti, ki mu ne pripadajo. A če bomo pametni in pogumni, bomo zmagali in EU bo spet dejavnik v svetu.
Ste prvi evropski poslanec iz Slovenije, ki je od Evropske komisije zahteval objavo internih dokumentov. V mislih imam seveda dokumente z obiska podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove. Kako transparentno po vašem mnenju delujejo evropske institucije?
Ja, zgodba ima že kar dolgo brado. Drži, da se pred mano nihče od evropskih poslancev ni domislil tega, da bi od Evropske komisije (EK), sklicujoč se na informacije javnega značaja, zahteval objavo internih dokumentov. No, meni se je v primeru obiska komisarke Jourove zdelo ne samo primerno, pač pa nujno in odgovorno od EK zahtevati objavo prav vseh dokumentov, ki zadevajo njen sporni obisk. Komisarka Jourová se je namreč le 10 dni po tem, ko je Ustavno sodišče RS začasno zadržalo novelo zakona o RTV Slovenija, sešla s predsednikom sodišča Matejem Accetom. Moja kritika je predvsem ta, da je pred tem komisarka javno hvalila in podprla novelo zakona o RTV, ki jo je v postopek vložila aktualna vlada. Ko je ustavno sodišče izvajanje novele zadržalo, pa se je pri njih pojavila Jourová. Le zakaj?
Mnogi so špekulirali, da je bila njena misija v Sloveniji namenjena predvsem pritiskom na šefa ustavnega sodišča Acceta …
Ja, prav zato je slovenska javnost upravičena do vpogleda v te dokumente, EK pa jih je slovenski javnosti dolžna razkriti. Že med samim obiskom sem EK poslal vprašanje, s koliko predsedniki ustavnih sodišč držav EU se je pred tem srečala Jourová. Na to vprašanje so mi odgovorili, da se podpredsednica Jourová redno srečuje s predstavniki ustavnih sodišč. Seveda se s tem nisem zadovoljil in sem za odgovor angažiral raziskovalno službo Evropskega parlamenta (EP), ki mi je končno podala odgovor. V tem mandatu, v petih letih torej, se je Jourová sešla s tremi predsedniki US. To je moj sum v njene neiskrene namene in pritiske še okrepilo.
Evropska komisija je kasneje poslala dokument, če se ne motim, cenzuriranega, kajne?
No, potem ko je EK zamudila rok za odgovor − z izgovorom, da je dokumentacija preobsežna, so končno poslali t. i. Poročilo z misije v Slovenijo. Poročilo je bilo dolgo 6 strani, oni pa so poslali le skopo zabeležko s sestanka, preostali del − 80 odstotkov − poročila pa počrnili. Zakaj bi komisarka, zadolžena za preglednost, skrivala takšno poročilo? Seveda sem takoj protestiral in zahteval objavo celotnega poročila skupaj s še drugimi dokumenti, predvsem pa z opomnikom, ki so ga za potrebe te misije pripravili v njenem kabinetu.
Ni kasneje celo tiskovni predstavnik EK na novinarski konferenci govoril neresnice?
Ja, prav imate, prišlo je celo tako daleč, da je ta zaplet moral na novinarski konferenci EK pojasnjevati njen tiskovni predstavnik. Žal o primeru ni bil dovolj dobro poučen in je na tej novinarski konferenci izrekel kar nekaj neresnic. Med drugim je dejal, da je bil dokument cenzuriran zato, ker nisem zahteval drugega kot zapisnik s sestanka Jourove z Accetom, kar preprost vpogled v mojo zahtevo takoj demantira. Kot sem že omenil, sem zahteval vse dokumente, povezane z njenim obiskom, med drugim omenjeni zapisnik.
Kaj se zdaj dogaja s primerom? Boste vztrajali?
Da, o tem ni dvoma. To sem tudi obljubil slovenski javnosti. No, po tej eskapadi z novinarsko konferenco EK sem vložil potrditveno prošnjo, v kateri sem zahteval objavo neredigiranega in necenzuriranega poročila ter vseh drugih dokumentov, ki sem jih že zahteval, vključno z opomnikom o razmerah v Sloveniji, ki so ga za potrebe obiska Věre Jourove pripravili v komisarkinem kabinetu. Generalna sekretarka EK je na mojo potrditveno prošnjo dvakrat prosila za podaljšanje roka za odgovor − obakrat z izgovorom, da pogajanja med generalnim sekretariatom in kabinetom Jourove še potekajo. EK tako vsebinsko na moje vprašanje ni odgovorila že več kot devet mesecev in s tem prekršila vse predpisane roke. Medtem se mandat komisarke Jourove izteka. To dejstvo vzbuja skrb, da EK namenoma zavlačuje zato, da bi preprečila, da bi Jourová odgovarjala za svoja dejanja.
Kaj vam potemtakem še preostane?
Zaradi vseh teh pomislekov sem pred dnevi vložil uradno pritožbo na evropsko varuhinjo človekovih pravic. Menim, da EK, ki mi ni omogočila dostopa do zahtevanih dokumentov, krši mojo pravico do dostopa do informacij. Menim tudi, da je taktika EK, da zavlačuje, oblika upravne zlorabe. Med drugim od varuhinje človekovih pravic zahtevam, da ugotovi, ali je EK kršila mojo pravico do dostopa do informacij, ker mi ni zagotovila zahtevanih dokumentov, in EK naloži, naj objavi celotno poročilo o misiji v Sloveniji, vključno z vsemi drugimi notranjimi dokumenti, ki so pomembni za mojo zahtevo. Gotovo bo še zanimivo, a obljubljam, da bom vztrajal, dokler zadevi ne pridemo do dna!
Naj bo jasno: v tem primeru ne gre za mojo osebno kaprico, ne gre za oseben odnos z Jourovo. Gre za to, ali bomo dopuščali visokim uradnikom EU, da se v imenu institucij vmešavajo v notranje politične razmere v državah članicah. Naučiti jih moramo, da je to v nasprotju z načeli in vrednotami pogodb o EU, na katerih temelji.
Pa se dotakniva še malo bolj optimistične tematike. Ste stalni poročevalec EP za program Erasmus+ že od leta 2014. Kaj pravzaprav pomeni ta naziv in kako ocenjujete delovanje tega programa?
Evropski parlament me je že pred desetletjem pooblastil, da v njegovem imenu nadziram, kako dobro se v EU uniji program Erasmus+. Med drugim to pomeni, da v vsaki sedemletki – to je finančno obdobje evropskega proračuna − in še nekajkrat vmes pripravljam parlamentarno poročilo, v katerem podam analizo in predloge, kako bi program lahko izboljšali.
Ker predstavljam celotno institucijo, moram seveda upoštevati tudi mnenja drugih strank, a vseeno funkcija poročevalca prinese precej spoštovanja zlasti na evropskem političnem parketu, v Sloveniji manj.
Še pomembnejša od implementacijskih priporočil je dejanska zakonodaja, Uredba o programu Erasmus+. Evropski programi se večinoma prenovijo vsakih nekaj let in moja vloga je, da sem nekak frontman za Erasmus+ v pogajanjih, v tako imenovanih trialogih, z EK komisijo in s Svetom EU, ko se pripravlja nova zakonodaja.
Erasmus+ je v osnovi izjemno dober program. Je najbolj znan in najuspešnejši program v EU. Za to sedemletko smo dosegli vsoto, ki presega dvakratnik proračuna celotne Slovenije.
Ker je imel Erasmus+ tradicionalno močno povezavo s študentskimi izmenjavami, pogosto pozabljamo, kako obširen program je to.
Kako komentirate dejstvo, da so bili madžarski študentje in akademiki izključeni iz sodelovanja v programu Erasmus+ kot posledica sankcij, ki jih je EU konec lanskega leta sprejela zoper Madžarsko?
Izključitev madžarskih študentov iz programa Erasmus+ je bila vsekakor ena odmevnejših napak EU. Pri pripravi zadnjega implementacijskega poročila sem naredil vse, kar je v moji moči, da bi pomagal pri deblokadi programa Erasmus+ za madžarske študente.
Poskusimo za trenutek odmisliti dejstvo, da EK zadnja leta zlorablja pravila v zvezi z vladavino prava za kaznovanje evropskih vlad, ki so desno od politične sredine, in pozablja na zlorabe levih vlad (zlasti na Malti in na Slovaškem). Pa kljub temu ne boste našli opravičila za to, da se EK znaša nad študenti in mladino iz države članice EU Madžarske.
Celo v primeru avtokratske Turčije in totalitarne Rusije EK dopušča sodelovanje vsaj do neke mere, saj ne želi mladih iz teh držav povsem odtujiti od EU. Pri Madžarski pa kaznuje Orbánovo vlado s sankcijami, ki so prizadele prav mladino, kar je absolutno nesprejemljivo.
Moje načelo je, da se političnih bojev ne bije na hrbtu mladine. To sem zagovarjal pri vprašanju sodelovanja Velike Britanije v programu Erasmus+ ob brexitu, pa v primeru sodelovanja Švice v tem programu.
Pred kratkim je bilo na odboru za kulturo in izobraževanje v EP sprejeto vaše poročilo o implementaciji programa Erasmus+ od leta 2020 naprej. Kakšen je pomen tega poročila?
Lahko bi naštel veliko tematik, na katere sem ponosen – začenši s podporo za mlade Evropejce, ki imajo manj priložnosti za sodelovanje v programu zaradi revščine, posebnih potreb itd.
S političnega vidika pa moram poudariti, da je poročilo relativno uravnoteženo, saj mi je uspelo ustaviti nekatere nore predloge z leve strani EP, kot je bil na primer predlog, da bi dajali nezakonitim migrantom dovoljenja za bivanje v EU, nekak obvoz, samo zato, ker se jim je uspelo nekako vključiti v kakšen projekt pod okriljem programa Erasmus+.
Nedvomno je ob tem jasno, da je problem nezakonitih migracij za Evropo, za EU žgoč! V nekaterih delih Zahodne Evrope namreč že prevladujejo priseljenci iz Afrike in Azije.
Da, EU se sooča z enim največjih pritiskov nezakonitih migracij ne le po letu 2015, ampak nasploh v zgodovini. Če že omenjate Afriko, bo ta kmalu dosegla 2,5 milijarde prebivalcev. Tu so potrebne rešitve, drugače bomo imeli še večje težave v prihodnosti, saj bodo Afričani zaradi vojn, podnebnih sprememb, revščine in lakote še bolj množično pritiskali v Evropo.
Žal je tudi jasno, da pri tihotapljenju migrantov sodelujejo nevladne organizacije, ki del financiranja prejmejo tako od EU kot od držav članic, zato sem od EK zahteval tudi seznam nevladnih organizacij, ki so prejele evropska sredstva in sodelujejo v operacijah, ki nezakonite migrante vozijo v EU. Realizacija nekaterih sklepov Evropskega sveta – o vzpostavitvi sprejemnih centrov zunaj Evrope, rigoroznem vračanju migrantov brez urejenega statusa ter zaprtju zunanje kopenske in pomorske meje EU za nezakonite migrante, bi takoj ustavila nezakonite migracije v Evropo.
Ob neki priložnosti ste dejali, da EU ne sme več pisati čekov brez zagotovil …
Da, kot stalni poročevalec EP za skrbniške sklade in instrumenta za begunce v Turčiji vseskozi zahtevam, da države prejemnice evropskih sredstev spoštujejo dogovore z EU predvsem glede migracij. EU nameni preveč nenadziranega denarja nekaterim državam, ki v zameno včasih celo ponagajajo EU s kršitvijo dogovorov o migracijah. Primer je Tunizija. Če ni spoštovanja pravil, ni denarja.
Morda bi bilo dobro, da bi bile državnozborske kar skupaj z evropskimi. V nasprotnem primeru bo škode preveč.
No, naslednja zadeva, ki nas je vse močno pretresla, je bila ruska vojaška agresija na Ukrajino, na katero EU ni bila pripravljena, a se je kljub temu dokaj odločno in enotno odzvala.
Želel bi spomniti, da sem nekaj tednov pred agresijo v svoji kolumni to napovedal. Putin je za svoje tovrstne rabote vselej premišljeno izbral čas. Ko je npr. svetovna javnost osredotočena na neko drugo zadevo, npr. olimpijske igre, takrat Putin udari. Ukrajino bi napadel kak teden prej, a mu po mojem mnenju kitajski kolega Ši Džin Ping ni dovolil, saj bi se kamere od olimpijskih iger v Pekingu obrnile proti Ukrajini in Rusiji.
Res je tudi, da so tisti, ki bi morali predvideti agresijo, zamočili. V začetku so bili res vsi presenečeni, celo panični in temu ustrezno odzivni. No, ne vsi. Takratni slovenski premier Janez Janša, ki je prvi obiskal Kijev, je predlagal zaprtje zračnega prostora nad Ukrajino. Ta ukrep bi močno otežil ali zapletel rusko agresijo. A takrat so bile na vrhu sprejete drugačne odločitve, posledice pa so vidne danes. EU se trudi; do sedaj smo za Ukrajino namenili več kot 90 milijard evrov, kar je več v primerjavi z 72 milijardami dolarjev, ki so jih donirale ZDA. A dobršen del evropske pomoči je humanitarne narave, medtem ko so ZDA pomagale v glavnem z orožjem, vojaško opremo in usposabljanjem.
Znano je, da Evropa v obrambnem smislu ni izjemno močna sila, saj je dolgo časa zanemarjala vlaganja v obrambo. Mimogrede, še Turčija ima več ljudi pod orožjem. Tudi vojaška industrija je preveč razdrobljena. Pa tudi sicer je trajalo preveč časa, da smo Ukrajini pomagali z vojaško opremo. V tem izgubljenem času so se Rusi utrdili na zasedenih ozemljih, zato zadnje mesece ne govorimo več o uspehih ukrajinske vojske. Toda nekaj nam mora postati jasno: če Rusi zmagajo, je konec z Evropo, kot jo poznamo!
Seveda igrajo pri tem določeno vlogo tudi sankcije proti Ruski federaciji, ki imajo učinke na obeh straneh …
Seveda imajo sankcije obojestranske učinke; to smo vedeli od samega začetka. Toda zadnje čase je vse več analiz, ki dokazujejo, da sankcije niso dovolj oslabile agresorja. To me bolj skrbi. EU je v težkem položaju in tja se je v glavnem spravila sama s kratkovidnimi odločitvami in politikami.
Danes je povsem jasno, da Evropsko unijo t. i. zeleni prehod veliko stane. Še posebej to občutijo podjetja, saj so energenti veliko dražji, in seveda, tudi mi, običajni državljani EU.
V zadnjem mandatu smo se večkrat ustrelili v koleno. Obrnili smo hrbet evropski avtomobilski industriji, energetiki, našemu kmetijstvu, našemu načinu življenja, posledično kulturi in avtohtonemu prebivalstvu. Naslednje leto – po evropskih volitvah − mora priti do prelomnice.
Ob tem je nedvomno jasno, da je treba staviti na različne energente, na različne energetske vire, vključno z jedrsko energijo, saj se s tem cena na trgu zniža. Potrebna je torej konkurenca tudi na tem področju, ne pa pretirano administrativno omejevanje z vrha …
Ja, vsesplošna regulacija je neumnost. V bistvu takrat pridobivajo moč le posvečeni, privezani na proračunske jasli. Če kdaj, je danes imperativ, da kot posameznik, pa to velja tudi za skupnosti, uporabljaš različne energetske vire in da se izogibaš odvisnosti le od enega. Kar zadeva odnos do jedrske energije, se zadeve izboljšujejo. To se vidi tudi po zadnjih glasovanjih o jedrski energiji v EP. T. i. zelena paradigma Merklove je avt.
No, pri pretiravanju z zelenim prehodom je pomembno vlogo igral do nedavnega prvi podpredsednik EK in evropski komisar za zeleni dogovor socialist Frans Timmermans. Kako komentirate dejstvo, da je nedavnih nizozemskih volitvah njegovo levo koalicijo premočno premagal Geert Wilders s Stranko svobode (Party for Freedom PVV)?
Ljudje so povedali svoje, dosti jim je bilo levičarskega blefa, uničevanja kmetijstva, delovnih mest, uvažanja nezakonitih migrantov. Timmermans je bil oče vseh zgrešenih reform, ki so bile sprejete v tem mandatu. To bo treba popraviti v naslednjem. Odšel je na Nizozemsko, da bi zmagal na nacionalnih volitvah, a je hvala bogu izgubil. A kmečka stranka se je dobro izkazala. V tej državi se je zgodilo nekaj, kar se bo ponovilo tudi v nekaterih drugih državah, vključno z zavezništvom.
Realizacija nekaterih sklepov EU − o vzpostavitvi sprejemnih centrov zunaj Evrope, rigoroznem vračanju migrantov brez urejenega statusa ter zaprtju zunanje kopenske in pomorske meje EU za nezakonite migrante − bi takoj ustavila nezakonite migracije v Evropo.
Kako pa gledate na to, da je po osmih letih na Poljskem prišlo do spremembe oblasti? Dosedanjega premierja Mateusza Morawieckega iz vrst doslej vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) je nasledil Donald Tusk iz vrst Državljanske platforme (PO), ki ima podporo svetovnonazorsko zelo raznolike koalicije. Kaj to pomeni za Poljsko in EU glede na to, da ga Tuskov dolgoletni politični tekmec Jaroslaw Kaczynski (PiS) označuje za »nemškega agenta«? Nekateri drugi za »ruskega agenta« …
Zame osebno je na Poljskem t. i. situacija vin-vin. Prijateljujem s poslanci iz obeh glavnih strank. Prepričan sem, da bo tudi nova vlada dobra, čeprav je prejšnja postavila visoke standarde. Ja, Tusk je bil na tapeti, nekakšna žrtev kampanje, kar mu je pomagalo. Dokaj prepričljivo zmago bo moral pretvoriti v delujočo vladno koalicijo, kar pa ne bo lahko glede na ideološko raznolikost, kot sami ugotavljate.
Na uvodoma omenjeni okrogli mizi ste izpostavili, da gre EU na evropske volitve šibkejša kot kadar koli doslej. Po vaše je zdaj EU le še ena od mnogih regij v svetu, ki ji konkurenčnost pada.
So razlogi za to, na katere nismo mogli vplivati, a so tudi razlogi, ki smo jih sami ustvarili.
Očitno pa je, da EU tudi geopolitično ni kdo ve kako močna!? Njena precej medla opozorila glede etničnega čiščenja krščanskih Armencev v Gorskem Karabahu s strani muslimanskega Azerbajdžana niso bila vredna počenega groša. V primeru bližnjevzhodne krize, vojne med Hamasom in Izraelom pa je dobra samo za to, da finančno pomaga. In pri tem je očitno, da gre velik del njene pomoč za Palestince v roke terorističnim organizacijam, kot je Hamas …
Prvič, drži, da EU ni več spoštovanja vreden globalni dejavnik; glede Armencev je treba priznati, da ni bila sposobna preprečiti etničnega čiščenja, kot ugotavljate. Drugič, Hamas je teroristična organizacija, ki najbolj škodi Palestincem samim. Izrael ima pravico, da ta problem odpravi.
Smo danes spet soočeni z oživljeno »osjo zla«, kot jo je pred dvema desetletjema poimenoval takratni ameriški predsednik George W. Bush, s tem da število takšnih držav narašča …
Smo. Geopolitična razmerja se drastično spreminjajo, pred nami je nov svet, ki ga nismo pričakovali. Po padcu železne zavese in domnevno zmagi zahodne demokracije smo nekoč mislili, da je konec »take« zgodovine, da imamo opraviti z demokracijo kot svetovnim procesom. Glede na aktualno moč t. i. hibridnih sistemov, ki brezkompromisno uničujejo t. i. dekadentni Zahod, smo res pred enim večjih problemov: ali smo sposobni ohraniti našo kulturo in naš način življenja. Os zla moramo dojeti zelo resno.
Ob tem moramo nedvomno poudariti, da ste v torek v EP v Strasbourgu podelili letošnjo nagrado Saharov za svobodo misli posthumno Mahsi Amini in iranskemu gibanju Ženske, življenje, svoboda. Nagrada je šla torej v prave roke …
Absolutno. Karakter iranskega režima se vidi tudi v tem, da so na letališču aretirali člane družine Amini, ki je hotela v Strasbourgu sprejeti to nagrado. To, kar si želim, je, da bi ljudje malo bolj sledili dogajanju v tej državi, ki ima sicer bogato zgodovino in v drugačnih razmerah tudi lepo prihodnost.
Naj se on koncu intervjuja na kratko dotaknemo še domačega dogajanja. Kako ocenjujete delovanje Golobove vlade in kako na drugi strani vidite dogajanje v opoziciji ter napoved ustanovitve novih političnih strank?
Ta vlada ni pokazala kompetentnosti. To ljudje čutijo in zato ne bo doživela rednih volitev. Morda bi bilo dobro, da bi bile državnozborske kar skupaj z evropskimi. V nasprotnem primeru bo škode preveč. O novih političnih strankah, ki naj bi se pojavile, pa bi rekel, da že ustvarjajo neko negotovost, čeprav jih še ni. Bilo bi pošteno, da bi se Logar, Pahor, Rupar ali še kdo čim prej odločili. Tako bi se lahko volivci ustrezno pripravili.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
