Piše: C. R.
Pogovarjali smo se z nekdanjim profesorjem konstrukcij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani arhitektom Matijo Blažem Vogelnikom. Z njimi smo govorili o protipotresni gradnji, o pasivnem in aktivnem odporu zgradb ob potresih, o sodobnih konstrukcijah, izzivih statike, gradbeni in arhitekturni stroki, poklicni svobodi in še marsičem iz življenja arhitekta.
DEMOKRACIJA: Gospod Vogelnik, pred dnevi smo bili priča hudemu potresu v Turčiji in Siriji, kjer so se stavbe podirale kot hišice iz kart. Ker ste dolga leta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani predavali o konstrukcijah in s tem povezani nujni protipotresni varnosti, vas najprej sprašujemo, kakšen je princip zasnove potresno odpornih zgradb. Ali ste tudi vi prevzeli do tedaj veljavno filozofijo gradbenikov, kako zasnovati tak objekt?
Vogelnik: Študentom na gradbeni fakulteti so profesorji vcepili svoj recept konstruiranja visokih zgradb, ki je slonel pretežno na vključevanju horizontalno odpornih sten, povezanih z močnimi okvirji, sistemom močnih stebrov torej in močnih nosilcev. Ti zelo močni stebri in globoko v prostor segajoči močni nosilci so bili za bolj pretanjeni posluh arhitektov ena sama velika nadloga, ki je niso želeli realizirati. Vendar so gradbeniki rekli, tako mora biti, dokler ni prišel arhitekt, ki je zgradil svojo filozofijo konstrukcije velikih stavb na povsem nasprotnem gledanju zasnove konstrukcije, kot so ga zastopali gradbeniki. Ker po gradbeniški filozofiji zaradi močnih nosilcev predvsem tam, kjer so razponi veliki, pri obtežbi polno – prazno na kratkih togih stebrih okvirjev nastanejo veliki vpetostni momenti, se pojavi problem, kako te momente prevzeti. To lahko prevzamejo samo stebri velikih prerezov. S tem smo si pa nakopali tudi veliko oblikovalsko in funkcionalno težavo, ki jo spremlja problem zelo visokih napetosti v teh močnih stebrih, ki dobijo še nemajhno dozo neugodnih sil pri morebitnem potresu. Človek bi logično pomislil, da bodo tudi gradbeniki opustili to filozofijo preživetega sistema, kot so povsem podobno filozofijo že mnogo prej opustili konstruktorji v avtomobilski industriji. Tudi avtomobili so bili včasih grajeni na močnih in težkih nosilcih osnovne nosilne konstrukcije šasije, na katero je bila potem pritrjena karoserija. Nato pa so tehniki ugotovili, da se da doseči enak učinek z veliko manj materiala. Šasijo in karoserijo so spojili v eno samo lupinasto lahko telo, ki je povsem ustrezalo voznim sposobnostim in varnosti avtomobilov.
DEMOKRACIJA: Kaj pa gradbeniki? Kaj so pa oni zagovarjali?
Vogelnik: Gradbeniki pa so še desetletja naprej zagovarjali svoj napačni »prav«. Najlažje bom to razložil z naslednjim primerom: v moj kabinet na fakulteti je prišel kolega prof. dr. Franc Rihtar in mi rekel, da ima velik problem z novim prizidkom k centralni zgradbi RTV. Pokazal mi je načrte za nov prizidek, velik približno 11.000 m2. »Statik mi je naredil poleg nemogoče močnih stebrov še take nosilce, da se bodo ljudje z glavami skoraj zaletavali vanje. In potem mi je ta statik na mojo prošnjo, naj zmanjša dimenzijo nosilcev, svetoval, da on tega ne more storiti, problem pa lahko rešim tako, da zvišam etažne višine. Vendar to ni mogoče, ker so dimenzije stavbe točno določene in toliko etaž moram po programu spraviti v ta prostor,« mi je potožil prof. Rihtar in me vprašal, ali se da narediti še kaj drugega. Odgovoril sem mu, da je to vedno mogoče in naj mi pusti načrte, da ga bom razveselil z dobro novico. Takoj sem namreč ugotovil, da je predložena konstrukcijska zasnova zastarela in daleč od novih, sodobnejših pogledov na take objekte. Poleg tega sem, ko sem pregledoval načrte, ugotovil, da je vrli statik obodne stebre novega prizidka postavil kar na obstoječe temelje stare zgradbe RTV. Seveda bi bilo tudi to mogoče, če ne bi bilo boljše rešitve. V skrajnem primeru bi to lahko rešili s pomočjo pilotov, vendar ta statik, ki mu jaz ne bi dodeljeval tako visokega naslova, ker ga ne zasluži, tega ni znal narediti.
DEMOKRACIJA: Kako ste potem rešili nastalo težavo?
Vogelnik: Moj kasnejši pristop je bil, da za novo zgradbo nisem uporabil točkovnih temeljev, ampak temeljno ploščo pod celotnim novim objektom, ki sem jo potisnil nekaj cm stran od obstoječih temeljev obstoječega objekta in v tretji kleti naredil poševno steno, da sem dosegel stik s starim objektom. Seveda popolnoma dilatiran tako, da se je stena potem tik ob obstoječi steni nadaljevala do nivoja pritličja. Nanjo pa so bili potem nameščeni stebri za višje etaže.
DEMOKRACIJA: Kaj pa močni nosilci in stebri?
Vogelnik: Ukinil sem vse nosilce in predvidel povsem gladke plošče brez nosilcev. Tako je nastal ogromen prihranek tudi pri opažih! Ker sedaj zaradi vitkih plošč stebri niso dobili velikih upogibnih momentov, so tudi stebri postali zelo vitki. Vse horizontalne sile so bile speljane na vertikalne stene, vpete v tri toge kletne etaže. Čez dva dni sem poklical kolega Rihtarja. »Nosilcev sploh ne potrebuješ. Pošiljam ti izračun karakteristične etaže, vse ‘štima’!« sem mu rekel, on pa me je vprašal, ali se šalim na njegov račun. »Ne, bog ne daj, nihče se ne bo z glavo udaril ob kak nosilec v novi zgradbi, ker bo sedaj strop dovolj visoko, tako kot mora biti v pisarniških prostorih,« sem mu odvrnil.
DEMOKRACIJA: Kdaj pa ste uporabili prvo gladko ploščo? Se tega morda spomnite?
Vogelnik: Seveda. Prvo gladko ploščo sem uporabil pri graditvi Smelta. Do takrat sem poznal samo take plošče brez nosilcev, vendar so za prevzem strigov predrtja in zmanjšanja negativne armature prek stebrov imele vidne prostorske vute ali gobe, kot smo temu rekli. Največkrat so bile take plošče v industrijskih objektih. Če pa naredim ploščo nekaj debelejšo in strige prevzamem z armaturnimi »košarami« (danes za to uporabljamo moznike), bom dobil spet gobasto ploščo, vendar gobe ne bodo vidne, ker bodo inkorporirane v samo ploščo. Zgradba Smelta še kar stoji in se zelo dobro obnese. Pa tudi nova zgradba Fakultete za družbene vede (FDV), ki ima tudi take plošče (Zasnova konstrukcije in idejna statika prof. Vogelnik leta 1999), še stoji. Zanimivo pa je to, da je ta gobasta plošča brez vidnih gob ostala več kot 15 let brez posnemovalcev. Pri nas se je delalo tako, kot so učili profesorji, ki v glavnem nikdar niso postavili nobene zgradbe. Striktno močni nosilci torej, prek katerih je tekla plošča, in močni stebri. In taki okvirji so bili seveda povezani s togimi vertikalnimi stenami. To je bila njihova formula. Modri Bernard Shaw bi ob tem dejal: »Kdor kaj zna, to dela, kdor nič ne zna, pa uči.« Če se je ta pametni mož kje zmotil, se je morda zmotil samo v Sloveniji. Ali je to zares mogoče?
DEMOKRACIJA: Danes nam gradbeniki še vedno vsiljujejo nemogoče dimenzije stebrov in nosilcev in se nikakor ne približajo sodobnješim zahtevam konstrukcij, česar arhitekti z dovolj izostrenem občutkom za dobro konstrukcijo ne morejo razumeti. Kako to? Kako se temu zoperstaviti?
Vogelnik: Ne pustite gradbenikov prehitro k svojim projektom, ker boste lahko kar naprej jokali, da vam večajo in večajo posamezne dimenzije določenih relevantnih strukturnih elementov. Seveda pa na stabilnost in varnost konstrukcije pri tem ne smemo pozabiti. Vendar je pri pravilnem »prijemu« vse to mogoče upoštevati. Tukaj bi rad opozoril na to, da imamo pri zasnovi konstrukcije v prispodobi vedno na voljo hrast ali palmo. In kadar bi v naravi nastal velik vihar, bi premočnemu hrastu, ki se kot močno drevo hoče temu viharnemu vetru upreti, polomil vse veje ali bi ga celo izruval iz tal. Palma se pa temu viharju ne upira. Močno se upogne in veter posamezne palmove liste »počeše« podobno, kot si dekle počeše lase v »konjski rep«, in palma z lahkoto preživi to zračno divjanje. Pred podobnim izzivom smo tudi pri konstruiranju zgradb. Predolgo bi trajalo, če bi začel razlagati razliko med pasivnim in aktivnim odporom zgradbe pri potresih. Veliko možnosti imamo danes predvsem pri pravilni zasnovi zelo visokih zgradb. Vendar bi lahko bila ena od teh tudi taka, kjer v zgradbo namenoma vgradimo neko konstrukcijo, ki ni element, ki je potreben za stabilnost te stavbe, ampak ga oblikujemo tako, da se pri deformacijah konstrukcije pri potresu začenja rušiti in drobiti in tako »pobirati« energijo, ki bi se sicer sprostila na nosilnih elementih tega objekta. Podobno kot so pred nedavnim začeli delati pri avtomobilskih karoserijah. Spredaj, pred kabino, so vgradili cono iz relativno mehkega materiala. Včasih, ko je bila celotna šasija zelo močno grajena, so pri kolizijah ljudje v avtomobilu doživeli hude poškodbe ali so celo umrli, avto pa je bil skoraj nepoškodovan. Pri vgrajenih mehkih conah se avtomobil na teh delih zmečka in pobere energijo, ki bi jo sicer na usoden način dobili potniki. Prvotno smo torej dobili skoraj nepoškodovan avtomobil in mrtve potnike, sedaj pa dobimo zmečkan in uničen avtomobil in žive potnike. Nemci, ki so to začeli vključevati v izdelavo svojih avtomobilov, so te mehke cone imenovali „Knautschzone“ (Crumple zone po angleško).
DEMOKRACIJA: Ste ta princip kdaj tudi predlagali?
Vogelnik: Ko je morda pred desetimi leti akad. prof. dr. Fajfar imel na gradbeni fakulteti predavanje o potresno varni gradnji za gradbene inženirje, sem prišel na to predavanje tudi jaz. Na koncu predavanja sem omenil, da bi morda tudi v zgradbe začeli vgrajevati »Knautschzone«. Vse je bilo tiho, 70 ali morda sto diplomiranih gradbenih inženirjev je tudi bilo popolnoma tiho. Na to se je pa gospod Fajfar zasmejal in rekel: »Vogelnik že spet nekaj fantazira.« In potem se je zasmejal ves zbor gradbenih inženirjev – posnemali so gospoda Fajfarja, ne da bi kdo mislil s svojo glavo. Temu se reče »čredni nagon«. In ta »čreda« me je potem pomilovalno in posmehljivo gledala kot kakšnega šaljivca, ki na tako resno predavanje ne spada. Čisto naključno sem pa opazil, da je gospod akademik čez kakšna dva meseca, morda jih je bilo celo več, na svojem predavanju že omenjal »Knautschzone« in pri tem se ni nič smejal.
DEMOKRACIJA: Sta se z akademikom Fajfarjem potem še kdaj pogovarjala?
Vogelnik: Sva. Naj povem, da sva se zadnjikrat srečala pred mnogimi leti, ko mi je povedal, da sodeluje s upravo nuklearke v Krškem, kjer se pogovarjajo, kako konstruirati potresno varno skladišče za visoko radioaktivne odpadke na problematičnem potresnem območju. Rekel sem mu, da je na tem območju, ko lahko pride do velikih zemeljskih razpok in premikov v temeljnih tleh ob potresu, najbolj logično narediti čisto navaden klasičen podzemni skladiščni prostor, v katerega pa naj namestijo ločene zabojnike z močnimi AB-stenami, s stropno in talno ploščo, ki bodo z lahkoto prenesli vse potresne obtežbe in tudi zelo velike pomike. »Zanimiva misel,« je rekel profesor Fajfar. To omenjam za to, ker smo v našem družinskem podjetju Vo & Vo d.o.o. Radovljica urezovali konične navoje za spojke za podaljševanje palic na desetine ton 14 m dolgih armaturnih palic prereza 32 mm za ne vem kakšna skladišča pri nuklearki, ki so grajena po nekem tujem konceptu. Palice bodo podaljšane s spojkami po sistemu firme LENTON, ki jo ekskluzivno zastopamo v Sloveniji.
DEMOKRACIJA: Kaj pa kreativna svoboda arhitekturnega poklica, ali ste na to potem povsem pozabili?
Vogelnik: Tudi statika je lahko zelo kreativna, še bolj pa zasnova nosilne strukture, če se je lotiš kot arhitekt in ne kot gradbenik. Arhitekt mora imeti dovolj visoko fantazijo kot osnovo za svoje kreativno ustvarjanje. Tudi gradbenik bi jo moral imeti, vendar se na gradbeno fakulteto, ne vem zakaj, vpisujejo bolj togi ljudje. Potem jim pa to togost povečajo še pri študiju, kjer jim preostanek mladostnega poleta dokončno speljejo na nivo matematično usmerjenega robota.
Rad sem delal z arhitekti, ki smo bili uglašeni na isto frekvenco. Zelo veliko sem delal s Arhitekti Kreitmayer. Njihov biro je ustanovil moj nekdanji študent Zoran Kreitmayer, ki je bil iz družine samih arhitektov; štirje bratje so bili diplomirani arhitekti. Tako je stavil name že pri prvi veliki stavbi SPIZ na Kolodvorski ulici. Kasneje me je povabil k sodelovanju še za SMELT in za SLOVENIJALES. SUMMIT MOTORS ob ljubljanskih Žalah pa je delal njegov brat Srečko Kreitmayer, ki mi je prav tako zaupal kreiranje konstrukcije in statike za ta »jekleni« projekt, kjer sem dobil celo nagrado za jekleno konstrukcijo. Tudi zimski bazen in atraktivni hol za hotel v Tuzli sem konstrukcijsko zasnoval zanj in izračunal statiko. Pred morda 40 leti me je poklical prav tako moj nekdanji študent Gregor Rihar, u.d.i.a., ki je pri Smeltu vodil oddelek za gradnjo predvsem industrijskih zgradb. »Prof. Vogelnik, imamo problem,« je rekel. »Statiki so nam že izračunali za projekt za novo dvorano za servisiranje helikopterjev v Libiji v Sephi, oazi skoraj sredi Sahare. Za ta veliki projekt so nam izračunali porabo 126 kg jekla na kvadratni meter hale. Mi moramo pa to konstrukcijo pripeljati z ladjo v Tripoli in od tam z vlačilci 600 km daleč do Sephe. Vsak kg transporta veliko stane. Ali ste vi v stanju zmanjšati te velike teže konstrukcije?« je vprašal.
DEMOKRACIJA: In kaj ste naredili? Kako ste rešili ta problem?
Vogelnik: Jeklene stebre težkih okvirjev konstrukcije sem najprej vpel v temelje, tako da sem predvidel ekscentrične točkovne čašaste temelje. S to potezo so se pozitivni momenti na okvirjih, ki so bili prej členkasto zasnovani, krepko zmanjšali. In še nekaj podobnih pravih potez je bilo treba »potegniti«, npr. navarjene vute na nosilcih ob stebrih, in potem se je pokazala nova kilaža jekla na 1m2, ki je znašala samo še 78 kg/m2. Pri tem moram spomniti na to, da je v Sahari lahko zelo močan veter, potres je seveda neznatna obtežba pri tako lahki konstrukciji, in predvsem je zelo neugoden neenakomeren nanos saharskega peska na strešno konstrukcijo, kar je večja obtežba kot pri nas enakomerna obtežba s snegom. Od tistega trenutka dalje sem postal »Smeltovec«. Zelo veliko projektov sem potem delal za to nekoč briljantno firmo.
DEMOKRACIJA: Vsake oči imajo svojega malarja, verjetno tudi vi glede na ta rek občudujete določene objekte slovenskih arhitektov?
Vogelnik: Zelo všeč mi je bila zgradba Smelta arhitekta Zorana Kreitmayerja, ki sem jo tudi konstrukcijsko zasnoval in statično analiziral. Ko pa so nanjo postavili kup anten in druge elektronske navlake, je ne občudujem nič več tako, kot sem jo v času, ko je povsem »čista« in vsa bela stala nad ljubljansko obvoznico. Žal v realnosti ne moremo več občudovati letnega kopališča arhitekta Vurnika v Radovljici, niti skakalnega stolpa tega kopališča, ki je bilo zgrajeno leta 1932 in je imelo več izjemnih naprednih rešitev, kot je bilo tudi sončno ogrevanje vode, a smo ga brez kančka slabe vesti popolnoma porušili. In ko je Hitler ponosno odprl olimpijado leta 1936 v Berlinu, oblikovalska vrednost njihovega skakalnega stolpa na bazenu v Berlinu ni segla niti do kolen oblikovalski stvaritvi stolpa prof. Vurnika, ki je večkrat pokazal povsem nove poti slovenski arhitekturi v prihodnost. Žal smo vedno bolj cenili arhitekte, ki so korakali naprej v preteklost …
DEMOKRACIJA: No, kot vemo, ste bili vi usmerjeni v prihodnost. Bili ste inovativni. Ali ste bili morda tudi zato prikrajšani za nagrado? Kako je bilo s tem?
Vogelnik: Ja, nisem dobil nagrade Sklada Borisa Kidriča. Zdaj se ne spomnim točnega datuma; bilo je leta 1982 ali 1983, ko je prof. dr. Rajko Rogač na cesti ustavil mojega asistenta Andreja Kovača, u.d.i.a., in mu povedal, da je že določeno, da prof. Blaž Vogelnik dobi Kidričevo nagrado. Ne vem, kje je prof. Rogač dobil to informacijo, morda je bil celo član komisije. Vendar je to izvedel tudi kolega z »naše« Fakultete za arhitekturo, prof. dr. Borut Dobovišek, ki, kolikor je meni znanega, ni naredil kakšnih velikih premikov na področju gradnje velikih gradbenih objektov, če sploh, in si je mislil: Vogelnik pa te nagrade ne sme dobiti. Napisal je pismo na sklad za podeljevanje nagrad, da si Vogelnik za svoj patent protipotresne ojačitve potresno neodpornih obstoječih zgradb take nagrade ne zasluži, ker mora to znati vsak gradbeni inženir. Dobil je še tri sopodpisnike, morda so bili celo štirje, ne spomnim se več točno, ki so to njegovo zahtevo potrdili. Eden od njih je bil inženir, ki je zasnoval napačen konstrukcijski sistem za prizidek RTV, ki ga je projektiral prof. dr. France Rihtar. Pri tem pritlehnem dejanju so pa bili zelo uspešni, Vogelnik Kidričeve nagrade ni dobil. Čestitamo!
DEMOKRACIJA: Gotovo je kdo imel drugačno in dobro mnenje …
Vogelnik: Seveda. Akademik prof. dr. Riko Rosman je o moji realizaciji ojačitve 83m dolgega, večnadstropnega hotela v bližini Makarske in mojem patentu za podobne primere napisal naslednje mnenje: »Naknadna zunanja globalna ojačitev protipotresno nezadostno dimenzioniranih obstoječih zgradb. Sistem je pred vsem koristen v primerih, kjer ni možnosti adaptacije in sanacije obstoječega objekta v notranjosti zgradbe. Avtor sistema na enostaven način novododane prostore uporabi kot nosilni element za obstoječe površine. Po do sedaj znanih metodah so se morali z visokimi stroški vgraditi nove stene in novi fundamenti na škodo funkcionalnosti zgradbe. Po inovaciji pa se lahko z relativno majhnimi stroški sanirajo objekti, ki niso bili grajeni po sodobnih principih protipotresno varnega grajenja ali pa so bili poškodovani pri potresu. Mislim, da ta sistem še ni bil uporabljen niti pri nas niti drugje v svetu. To je še eden s konstrukcijskega in ekonomskega aspekta pomemben doprinos inženirski praksi.« Kje bi danes lahko na področju gradbeništva že bila Slovenija, če bi bil vsak inženir gradbeništva v Sloveniji res sposoben kreirati take ali podobne rešitve, kot je trdil prof. Dobovišek!
Pri tem si postavljam paralelo, kako bi ljudje gledali, če bi bil neki smučarski skakalec, ki je dosegel najdaljši skok, nominiran za Bloudkovo nagrado, pa bi nekdo napisal komisiji za podeljevanje teh nagrad pismo, da ta skakalec nagrade ne zasluži, saj tako daljavo lahko doseže vsak smučarski skakalec Slovenije. Prva komisija je reagirala povsem neinteligentno na še bolj neinteligentno zahtevo, da Vogelnik ne zasluži Kidričeve nagrade. Ali bi tako reagirala tudi druga komisija? Dvomim, saj bi bil njen sestav bistveno inteligentnejši.
DEMOKRACIJA: Zdi se, da ste imeli veliko problemov!
Vogelnik: Med drugim to, kako se je akademik prof. dr. Miha Tomaževič zlagal častnemu predsedniku Inženirske akademije akad. prof. dr. Janezu Pekleniku, ki me je predlagal za člana te visoke ustanove, da bo napisal mnenje o mojih delih. Vendar mnenja ni napisal. Zakaj ne? Seveda je prva možnost ta, da ne sodim v krog slovenskih izjemnih inženirjev. Akad. Tomaževič mi je rekel, da bo na moje »prigovarjanje« vendarle to napisal, a sem mu rekel, da jemljem to prigovarjanje kot eno samo podcenjevanje (te besede sploh nimam v svojem besednjaku, najdemo pa jo v slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer je podana cela vrsta pomenov za »prigovarjanje«: izmamiti, izciganiti, izberačiti izmoledovati, izžicati – same »lepe« besede). In sprašujem se, zakaj si je gospod Tomaževič dovolil uporabiti besedo »prigovarjanje«, ki je a priori slabšalnega pomena. Takega podtikanja ne prenesem, ker v mojem karakterju ni bilo nikdar nobenega »moledovanja«, kaj še le prigovarjanja. Bolj me skrbi njegov karakter. Ko sva midva konkurirala za izdelavo projekta za naknadno protipotresno ojačitev zgradbe Zavoda za zaposlovanje v Ljubljani na Parmovi cesti nekaj let prej, je akad. Tomaževič predložil tak predlog ojačitve, ki ni imel ne repa ne glave, kot pravimo kakšnemu »odtrganemu predlogu na zelo nizki ravni«. Vsak študent bi pri meni padel na izpitu, če bi kaj podobnega skušal zagovarjati. In kar je še huje, v njegovem predlogu ni bilo niti kančka inteligence. In ker je akad. Tomaževič videl, da izgublja bitko, je začel plasirati nizke udarce, neprimerne za akademika. Hotel me je izločiti iz tekme in je vstal s stola ob veliki mizi na seji vodilnih z ministrstva in z direkcije Zavoda za zaposlovanje, da bi s tem dodatno podkrepil svojo pritlehno zahtevo po izločitvi konkurenta, s tem ko je rekel: »Kaj tukaj dela Vogelnik, saj on sploh ni gradbeni inženir, ampak arhitekt.« To me je zjezilo in tudi jaz sem vstal in rekel: »Gradbeniške diplomante delim v tri grupe: STATIK, STATISTIK, STATIST. Kolega Tomaževič, vi statik niste in tudi nikoli ne boste, lahko pa izbirate med STATISTIKOM in STATISTOM. Pobral sem svoje stvari in odkorakal iz velike sejne sobe zavoda. Čez manj kot 10 dni so me klicali z ministrstva in rekli: »Prof. Vogelnik, vi boste delali ta projekt.« Škoda, ker ni prostora, da bi bolj podrobno povedal, kakšne neumnosti so ‘streljali’ gospodje iz ZRMK ali pa so bili že iz ZAG, vendar se s tem nisem nikdar obremenjeval. Ni bilo tega vredno.
DEMOKRACIJA: Primerov, ko so zavračali vaše ideje, je bilo torej še več. Lahko navedete še kakšnega?
Vogelnik: Podobno se na ZAG trudijo pri Roških stolpnicah, da bi dokazali, da je moj predlog za sanacijo Roških stolpnic, ki sem ga hotel objaviti v Gradbenem vestniku, slab. Filozofijo vse zunaj in nič znotraj za protipotresne ojačitve potresno nestabilnih zgradb sem razvil že davnega leta 1982, kot je mogoče prebrati v Zborniku Fakultete za arhitekturo leta 1982, vendar so pri Gradbenem vestniku dvakrat odklonili mojo objavo. Velika verjetnost je, da je bil tajni revident, ali bolje rečeno, cenzor akad. Tomaževič. Ta moj dvakrat zavrnjeni članek je potem objavila revija AB. V ZAG pa so za sanacijo stolpnic predlagali svojo različico filozofije Vogelnika, s tem da se jim lahko zgodi, da bo pri njihovi zasnovi operacija uspela, bolnik pa umrl.
DEMOKRACIJA: Zakaj? Kaj so naredili?
Vogelnik: Prek stolpnice, ki bi se že od strahu pred potresom lahko porušila, so poveznili v vsaki glavni smeri po dva dvočlenska okvirja AB. Vsaj mislim, da so izbrali tak sistem. Seveda bi dosegli večjo togost z vpetimi okvirji, vendar bi pri tem za stenaste stebre okvirjev potrebovali zelo velike temelje, ki bi gledali daleč ven iz tlorisa zgradbe in bi ležali na npr. na pilotih jetgrouting, ki bi morali zdržati ne samo tlačne, marveč tudi natezne sile (izpuljenje). Upam, da niso namesto okvirjev izbrali samo konzolne stene, kar bi bilo še bolj vprašljivo. Projekt sem videl samo bežno, brez fundamentov. In če so to okvirji na močnih stenastih »stebrih«, bodo morali biti povezani nad zadnjo etažo z vsaj tako močnimi prerezi kot so prerezi sten. S tem bi pa seveda uspešno spravili izjemno veliko obtežbo tja, kjer je najbolj kritično pri pospeških potresa. Bravo. In ker so taki okvirji mnogo bolj podajni, kot bi bila stena AB prek vse širine stolpnice, kot je to predvideno v mojem predlogu, je velika verjetnost, da zidane, relativno toge stene v notranjosti stolpnice teh pomikov ne bodo zdržale. Nosijo pa večji del vse vertikalne obtežbe stropnih konstrukcij. Mojstri bodo torej morali zelo močno ojačevati tudi notranje zidove. Potem pa seveda filozofija »vse odzunaj, nič odznotraj« odpade in za seboj potegne večmesečno izselitev vseh stanovalcev.
DEMOKRACIJA: Ste se zanimali za to, kako so izvedli projekt?
Vogelnik: Poklical sem mag. Marjano Lutman, ki mi je povedala, da so delali statiko pod njenim vodstvom. Ko sem jo nadalje spraševal, kako so povezovali levi in desni stenasti steber okvirja, ali bi te vezi tekle pod stropi v stanovanjih, je pojasnila, da bi vključevali obstoječe plošče. Pojasnil sem ji, da so to tanke plošče iz slabega betona in armirane z železnimi žicami (ne z jekleno armaturo, ker je takrat za kaj takega še niso uporabljali) in tako komaj nosijo to, kar je sedaj na njih v obliki samo vertikalnih obtežb, in niso sposobne sprejeti nobene dodatne obtežbe v svoji ravnini, najmanj pa natezne, če bi hoteli povezati obe strani. Prosil sem jo, naj mi razloži sistem, ki so ga izbrali kot nosilnega, vendar mi ni znala odgovoriti na to vprašanje … Sam menim, da če ne bodo povezovali obeh strani teh okvirjev, se bodo vse plošče naslonile pri potresu vedno samo na en stenasti steber okvirja, razen če niso naredili močnega prstana okrog zgradbe. Kdo ve, kakšen sistem so izbrali. Upam, da ne takega, kot je bil njihov predlog za protipotresno ojačitev zgradbe Zavoda za zaposlovanje na Parmovi, ker bi potem že spet lahko ponovili tisto o STATISTIKIH …). Seveda sem jim že pred meseci poslal svoj predlog sanacije. Verjetno so ga vrgli v smeti in ga sploh niso pogledali. … Ja, v svojem dolgem življenju sem doživel veliko neprijetnih udarcev pa tudi veliko lepih trenutkov.
Biografija
Blaž Matija Vogelnik (1932) je leta diplomiral na FAGG na oddelku za arhitekturo. Med študijem je bil dve leti demonstrator – pomožni asistent za statiko in zasnovo konstrukcij. Leta 1959 je postal redni asistent za statiko in zasnovo konstrukcij pri prof. Lapajneju. V letih od 1960 do 1962 je študiral matematiko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Leta 1963 postal docent za konstrukcije na FAGG na oddelku za arhitekturo in nato leta 1965 eno leto delal v okviru Mednarodne tehnične pomoči kot tehnični šef organizacije za obnovo v potresu popolnoma porušenega mesta Barce v Libiji. V letih od 1966–1980 je sodeloval z Birojem za statiko, konstrukcije in svetovanje SIEWERTH v Boeblingenu v Nemčiji kot vodilni statik za pretežno velike industrijske zgradbe in velike rezervoarje ter tudi nekaj drugih objektov, kot so banka, šola, stanovanjski kompleks in drugo. Od 1968 do 1971 bil predstojnik oddelka za arhitekturo takrat še na skupni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG). Leta 1977 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani in leta 1985 postal redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Leta 2013 se je upokojil. Je avtor zasnove konstrukcije in statike mnogih velikih poslovnih in industrijskih zgradb v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji, Nemčiji, Rusiji in Afriki.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji revije Demokracija, 16.2.2023)
Odziv na intervju:
“Kolegi so me opozorili na intervju s profesorjem Matijo Blažem Vogelnikom, ki je bil 25.2.2023 objavljen v e-Demokraciji. Dela profesorja Vogelnika med svojo kariero sicer nisem spremljal, ga pa cenim in poznam še iz časov, ko sem kot mlad inženir na Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij (ZRMK) pred petdesetimi leti sodeloval pri zanimivi modelni raziskavi stabilnosti lupinaste nadstrešne konstrukcije nad mejnim prehodom Vrtojba, ki jo je profesor Vogelnik projektiral. Ker je bila takrat računalniška programska oprema za račun lupinastih konstrukcij še v povojih, smo se skupaj odločili za inovativno modelno preiskavo in jo tudi uspešno izvedli (žal projekt ni bil realiziran).
Zato sem intervju z zanimanjem prebral, še posebej, ker sem bil opozorjen, da v njem profesor Vogelnik omenja tudi mene. Ker menim, da je bil, vsaj kar se mene tiče, profesor Vogelnik krivičen in so se mu prikradle nekatere netočnosti, bom v nadaljevanju nekatere profesorjeve trditve pojasnil še iz svojega zornega kota.
Profesor Vogelnik pravi: »Med drugim to, kako se je akademik prof. dr. Miha Tomaževič zlagal častnemu predsedniku Inženirske akademije Slovenije (IAS) akad. prof. dr. Janezu Pekleniku, da bo napisal mnenje o mojih delih…«, da ne navajam celega odstavka. V mojem spominu je bilo takole: res je na že davni seji IAS med razpravo o kandidatih za morebitne nove člane pokojni profesor Peklenik (ustanovitelj IAS) omenil, da bi eden od možnih kandidatov lahko bil tudi profesor Vogelnik. Pri tem je, ker sam ni bil gradbenik, prosil za pomoč pri utemeljitvi. Strinjal sem se (nič obljubil), da bom utemeljitev napisal, če bom le dobil ustrezne dokumente, ki v ostri konkurenci med kandidati in z upoštevanjem statuta IAS dokazujejo, da si profesor Vogelnik članstvo zasluži. Ko sem z zamudo dobil mapo z dokazili, sem, tudi po posvetovanju s kolegi, presodil, da z na podlagi dokazil predlagano kandidaturo profesor Vogelnik ne bi uspel niti v znanstveno-raziskovalnem niti v poslovnem razredu IAS. Zato predloga (»mnenja o njegovih delih«) za njegovo kandidaturo nisem napisal, niti nisem dobil sopodpisnika (predlog za kandidaturo podpišeta sva člana IAS), oziroma kolega, ki bi namesto mene predlog napisal. Profesor Peklenik je moje argumente in odločitev razumel. Sam se ne spomnim, da bi se s profesorjem Vogelnikom kakorkoli pogovarjala o »prigovarjanju«.
Ko profesor Vogelnik pripoveduje o mojem »karakterju«, omenja tudi konkuriranje za izdelavo projekta »za naknadno protipotresno ojačitev« zidane stavbe Zavoda za zaposlovanje na Parmovi ulici v Ljubljani. Če me spomin ne vara (od tega je že trideset let), ni šlo za »konkuriranje za izdelavo projekta«, pač pa je Zavod za zaposlovanje (naročnik) na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG) naročil analizo potresne odpornosti in predlog (ne projekt) tehnične rešitve protipotresne utrditve zidane stavbe, v kateri je imel svoje prostore. ZAG (morda organizacijska enota ZRMK, ki je v tistem obdobju postala ZAG) , ki je imel izkušnje in dokazila o učinkovitosti metod utrditve zidanih stavb, pridobljena tako z laboratorijskimi eksperimenti kot tudi z analizami obnašanja utrjenih dejanskih stavb med ponovljenimi potresi, je svoje, klasične metode utrditve vključil v svoj predlog, medtem ko je svoj predlog neodvisno pripravil tudi profesor Vogelnik. Na željo naročnika smo oba predloga predstavili na skupnem sestanku, vsak s svojimi argumenti o učinkovitosti predlaganih rešitev. Prav nič se ne spomnim, da bi na sestanku prišlo do kakršnihkoli izpadov z ene ali druge strani. Sam se spomnim predvsem tega, da sem profesorju Vogelniku (ne vem, ali je to bilo med razpravo na samem sestanku ali po njem) na vprašanje, zakaj mi njegova rešitev ni všeč, odgovoril, da zato, ker sem po potresih po svetu videl že preveč porušenih stavb, da bi verjel v prenos sil na daljavo. Misleč pri tem na potresne sile, nastale v obstoječi zidani konstrukciji, ki naj bi se po prednapetih kablih prenesle na obe novi betonski steni in temelje ob bočnih fasadah utrjene stavbe. Pojasnil sem mu, da sem pristaš enakomerne porazdelitve sil na vse elemente konstrukcije. Med prijaznim pogovorom po predstavitvi (ne spomnim se nobenih pritlehnih zahtev ali tega, da bi s čimerkoli žalila ali omaloževala drug drugega, pa tudi ne vstajanja s stolov ali predhodnega zapuščanja sejne sobe) mi je profesor Vogelnik opravičujoče dejal, češ da s tem, ko je med razpravo kritiziral predlog ZAG, ni imel v mislih mene osebno, pač pa kolegico, ki se je podpisala pod projekt (moj podpis na izdelku je bil v vlogi predstojnika). V smehu sem ga potolažil, da sem tudi sam kar precej sodeloval pri izdelavi predloga ZAG, in zato kritike sprejemam tudi sam. Profesorju Vogelniku sem povedal tudi to, da je naročnik naše delo plačal, da pa je njegova pravica, da sam izbere način utrditve. Od tega, kdo bo projektant oziroma izvajalec, pa ZAG nima nobene koristi, saj ni niti projektantska niti izvajalska organizacija.
Samo še tole: profesor Vogelnik trdi, da je »filozofijo vse na zunaj in nič znotraj« razvil že davnega leta 1982, da pa je »velika verjetnost, da je bil tajni revident, ali bolje rečeno, cenzor akad. Tomaževič« tisti, ki je dvakrat odklonil objavo članka v Gradbenem vestniku. S tem v zvezi bi profesorja Vogelnika popravil v toliko, da je bila imenovana metoda (filozofija) poznana že nekaj desetletij preden jo je sam predlagal, in mu pojasnil, da z odklonitivjo objave njegovega članka v Gradbenem vestniku Tomaževič nima prav nič. To, zadnje, je najbrž še vedno preverljivo z brskanjem po arhivih uredništva Gradbenega vestnika. Mimogrede: imen recenzentov strokovne revije pravilom ne izdajajo. Prav tako Tomaževič o nameri profesorja Vogelnika, da svojo metodo objavi v Gradbenem vestniku, ni vedel prav nič.
Tudi trditve, povezane z Zavodom za gradbeništvo (ZAG), ki sem ga skoraj desetletje celo vodil, so žaljive in nimajo prav nobene resne podlage. Meni kažejo, da se je, ne razumem zakaj in ne poznam razlogov, lepo sodelovanje izpred več kot štiridesetih let žalostno končalo.
Lahko bi polemiziral še s kakšno trditvijo profesorja Vogelnika, ki jo je navedel v intervjuju, vendar ne bom. Naj samo omenim, da je bila ideja, naj se potresna energija disipira kontrolirano, s tako imenovanimi disipatorji energije, vgrajenimi med elemente konstrukcije, v praksi na potresnih območjih uporabljena že nekaj desetletij prej, preden je avtomobilska industrija začela vpeljevati »Knautschzone«. Ker disipatorji energije za sipanje energije rabijo pomike, niso primerni za vse vrste konstrukcij: nižje, toge konstrukcije lahko izoliramo od tal. Na Japonskem, pa na potresnih območji še marsikje po svetu, danes najbrž ni visoke stavbe brez dušilnikov nihanja in disipatorjev energije, ki preprečujejo, da bi se glavna konstrukcija med potresom močno poškodovala. Se pa, po domače rečeno, namesto konstrukcije poškodujejo disipatorji energije, ki jih je po potresu treba zamenjati.
Profesorju Vogelniku želim še mnogo zdravih let!
Miha Tomaževič”
Dr. Matija Blaž Vogelnik: »V svojem dolgem življenju sem doživel veliko lepih trenutkov pa tudi neprijetnih udarcev« (2)
Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG) se pridružuje poslanemu odgovoru akad. Mihe Tomaževiča, ki navaja (1) ZAG kot javni znanstvenoraziskovalni zavod, ki se ne ukvarja z izvedbo projektov ali s projektiranjem, (2) mirne postopke ob iskanju možnosti za protipotresno ojačitev stavbe Zavoda RS za zaposlovanje in (3) na sploh žaljive trditve intervjuvanca o ZAG.
V zvezi z Roškimi stolpnicami pa dodajamo pojasnilo, ki ga je v imenu ZAG pripravila mag. Marjana Lutman, vodja Odseka za stavbe in potresno inženirstvo na ZAG, ki je vodila raziskovalni projekt za pripravo predloga rešitve za omenjene stolpnice: »Zaključni del intervjuja, ki se nanaša na Roške stolpnice, po mojem mnenju vnaša dvom o strokovnosti dela, ki smo ga na ZAG opravili v okviru raziskovalnega projekta »Protipotresne rešitve za 15 stolpnic v Ljubljani – Analiza potresne odpornosti starejših stolpnic in predlogi rešitve za izboljšanje«. V zadnjem delu intervjuja dr. Vogelnik pravi, da smo na ZAG »predlagali svojo različico filozofije Vogelnika«, in izraža kritične misli o različicah, ki nam jih pripisuje, hkrati pa dodaja, da je projekt videl samo bežno. Nobena od teh različic, ki jih opisuje dr. Vogelnik, ni rešitev, ki smo jo predlagali na ZAG. V našem predlogu ni po dveh okvirov v vsaki glavni smeri, saj menimo, da obstoječa konstrukcija ne bi bila sposobna prenosa potresnih sil do osi teh okvirov. Naša rešitev je rezultat detajlnega pregleda, preiskav vgrajenih materialov in računske analize različnih variant. Celotno delo smo podrobno predstavili v poročilih ZAG, ki smo jih predali Mestni občini Ljubljana kot naročniku raziskovalnega projekta, rezultate in rešitve, ki jih lahko kadarkoli zagovarjamo, pa večkrat predstavili strokovni in laični javnosti. Kljub temu, da telefonski pogovor ni najprimernejša oblika, sem dr. Vogelniku na ta način opisala zasnovo in bistvene lastnosti naše rešitve. Lahko le obžalujem, da z mojimi pojasnili ni dobil odgovorov na vsa svoja vprašanja.«
Tamara Želimorski, Odnosi z javnostmi, Zavod za gradbeništvo Slovenije
Dr. Matija Blaž Vogelnik: »V svojem dolgem življenju sem doživel veliko lepih trenutkov pa tudi neprijetnih udarcev« (3)
Moj odgovor na reakcijo akad. prof. dr. Mihe Tomaževiča (MT) na moj intervju v reviji DEMOKRACIJA dne 16. februarja 2023. Najprej me je presenetila njegova velika selektivnost pri komentiranju posameznih poglavij intervjuja. Pri nekih sočasnih dogodkih se je določenih stavkov do potankosti spomnil, tisti del, ki mu pa ni bil pogodu, je pa, povsem »pozabil«. Vendar naj grem po vrsti njegovih misli, ki so včasih skregane z logiko, včasih so pa namenoma tako izrečene, da bi bralec dobil vtis, da se Blaž Matija Vogelnik (BMV) opira na neko metodo, ki naj bi jo bil morda že davno prej odkrili stari Egipčani ali pa vsaj stari Grki. Metodo sanacije: »Vse zunaj, nič znotraj« protipotresno nezadostno dimenzioniranih zgradb ni odkril nihče drug kot BMV. Razvil sem jo leta 1982, kar je res blizu dveh desetletij prej, preden sem jo apliciral na zgradbo Zavoda na Parmovi v Ljubljani, vendar sem jo za ta primer sanacije dopolnil in uskladil za nekaj korakov naprej pred takrat znanimi tehnologijami za take primere. In vsi zaposleni so po tej moji metodi lahko delali v zgradbi skoraj ves čas sanacije. MT pa nas prepričuje, da so na Zavodu za gradbeništvo (ZAG) predlagali za protipotresno ojačitev klasično, z eksperimentalnimi popotresnimi izkušnjami potrjeno metodo, kar pa je zelo blizu skoraj popolni »raztrančiranosti« notranjosti zgradbe, da o težkem kopanju temeljnih tal za vključevanje novih temeljev v sami zgradbi sploh ne govorimo. O drugih predlaganih neumnostih ZAG pa sedaj ne mislim razpravljati, tudi o zelo dragi večmesečni popolni izpraznitvi vseh pisarniških prostorov ne. Me pa zelo skrbi trditev gospoda MT, da midva na tem sestanku v veliki sejni sobi Zavoda nisva bila konkurenta. Taki trditvi bi se smejal vsak dijak gimnazije. Saj sva vendar prišla kot konkurenta zagovarjat vsak svoj predlog sanacije, po katerem naj bi kakršna koli firma potem izdelala izvajalske načrte in neko, na razpisu uspelo izvajalsko gradbeno podjetje, je to tudi realiziralo. Zakaj ste pa potem sploh prišli pred to komisijo, če niste hoteli biti nikomur konkurent? Ali ste morda mislili, da bodo brez konkurence ta projekt ponudili velikemu ZAG? Ali ste me zato hoteli izločiti s seje, česar se sedaj nočete spomniti, da bi potem res ostali brez konkurence? Sicer vam je pa ta »podvig« tudi uspel, BMV je odkorakal iz sejne sobe in vi ste tam ostali sami brez konkurence. Ali ste potem brez moje navzočnosti izhajali iz dejstva, da vam je sedaj odprta pot, da lahko izjavite, da o »konkurenci« sploh ne more biti govora? Glej ga, šmenta, pa vseeno ste na koncu ostali brez naročila. Zakaj urednik Gradbenega vestnika ni dobil zelene luči, da bi objavil moj, že spet verjetno »nekonkurenčni« članek o sanaciji ljubljanskih, potresno zelo kritičnih stolpnic, bi bilo kmalu jasno, če bi objavil korespondenco med urednikom Gradbenega vestnika prof. Duhovnikom in menoj. V tem primeru bi se bralci malo nasmejali, vi bi bili pa zelo nezadovoljni. Vendar vem, da bo že ta moj odgovor krepko presegel dovoljeni prostor. Koliko pa kdo laže, bosta pa do neke mere pokazala dva vaša dopisa akad. Janezu Pekleniku in BMV. Na koncu ste napisali, da ste vodili ZAG skoraj desetletje. Predhodnika ZAG pa BMV ni želel voditi niti en sam dan. Takratni direktor ZRMK, gospod Viktor Turnšek, u.d.i.g., me je, ko smo ugotavljali obnašanje relativno zahtevne lupine in ste bili tudi Vi, gospod MT, vključeni v ta tim, poklical. Na tem pogovoru je bil navzoč tudi njegov tehnični direktor. Oba sta me povabila, naj bi prevzel vodenje tega razvojnega dela ZRMK. Rekel sem jima, da me vodenje ne zanima in raje ostajam na univerzi, kjer lahko dodatno delam tudi za Nemčijo. Drugič bi bila pa moja letna plača manjša, kot me plačajo na mesec v Nemčiji.
Seveda pa globoko spoštujem vse dosežke teh dveh zavodov, ZRMK in ZAG, in tudi velik del delovanja akademika Mihe Tomaževiča. Ne pa vsega, kot imamo priložnost videti. Vendar se mi zdi, da ravna gospod Tomaževič pod vplivom svojega »močnejšega« kolega. Škoda.
Matija Blaž Vogelnik, Radovljica
Odziv
Zanimiv intervju s profesorjem dr. Blažem Vogelnikom posebej za tiste, ki ga poznamo osebno že skoraj 60 let z vsemi njegovi anekdotami in smo imeli tudi čast skozi njegova predavanja, pa tudi zanimiv odgovor profesorja. dr. Miha Tomaževič, ki ga ne poznam osebno.
Oba cenjena gospoda profesorja, ki se cufata za stare zamere.En je člani prestižne inženirske akademije drugi ima kavarno bife »Akademija« v Radovljici.Obema bi položil na dušo, Ljubljana ima mnogo preveč stavb in stanovanjskih blokov za katere je jasno že študentu drugega letnika, da ne bojo vzdržale prvega večjega potresa.
Druga težava pa je stihijsko rušenje celo nosilnih sten v stavbah brez kontrole brez nadzora in dela običajno izvedejo nekvalificirani delavci. Včasih so jih slabo pod betonirali ali privije jeklen profil z dvema pod dimenzioniranima vijakoma. Sedaj pa ko se uporabljajo karbonske trakove, jih včasih prilepijo, kar na belež, tudi pleskarji.Za nekatere potresno problematične stavbe so celo že izdelani projekti sanacije, diplome, magisterij, toda lastniki, stanovalci, občinska oblast in država ne storijo ničesar. Ko se bo v Ljubljani zgodil prvi večji potres, se bojo določene stavbe enake kot v Turčiji pri zadnjem potresu sesedle in sesule v prah.
Ko so Emonci zamešali kloake in vodnjake je propadla Emona.Enako velja za nespametno kanalizacijo K0, ko vi prerekate se bo ob potresu onesnažil vodonosnik in izkazalo se bo, da so imeli kmetje, ki jih pretepajo sedaj na gradbišču več znanja, kot vi profesorji in člani prestižnih strokovnih cehov. Ni dobro, da kimate državi in županu in ste ubogljivi morda vam res manjka kakšen Blaž v vašem članstvu, če že Robert ne pomaga. To sta dve temi, kjer vidim možnost, da si profesorji z največ izkušen in znanja v častnih institucijah in ostali ne izbrani podate roko in poskušate popravit grehe vaših kolegov, ki so naredili napake in projektirali nesmisle ali pa gradili pred potresom v Skopju 1963, ko še nismo imeli ustreznih standardov za potresno varno gradnjo. Strinjam se z profesorjem Vogelnikom, da ni vse varna gradnja in da je mogoče to doseči na različne načine, potres pa žal pokaže kdo je imel prav.
Vsi, ki smo šli kdaj mino Jamove ali Grabna lahko v primeru rušilnega potresa vrežemo svoje diplome, ker nismo storili ničesar, da bi preprečili nepotrebne žrtve. Tisto odpadanje ometa leta 2008 v galeriji Šentvid kjer je odpovedala vsa stroka je bila le drobtinica v primerjavi, kaj bo odpadlo v primeru potresa. Takrat sem si edini upal povedat, da je stroka »gola in bosa« in je potrebno odstranit omet takoj, ker bo spet padlo, pa se je še čakalo še dva meseca, da je res padlo na osebno vozilo turistov. ZAG je veselo pisal ekspertize, projektant je nameraval vgraditi lovilne mrežice kot jih imajo za akrobate v cirkusu… potrebno pa bilo vgraditi avtomatski gasilni sistem, ki bi gasil in hladil požar.
Tako nočemo in ne zmoremo sprojektirati 2TDK, ki bi bil dvotiren in morda inovativen z vrvjo in raje gradimo 41 km predorov za en tir enotirne železnice dolžine 21 km.Gradili bi vodovode po celi Primorski in pretakali vodo gor in dol za kar so potrebne več deset milijonske investicije, ki v splošni suši nimajo smisla in to ob morju, ki je neomejen vir pitne vode in soli, ki ga izkoriščajo po celem svetu. Izrael kar 80% svojih potreb po pitni, industrijski in kmetijski vodi zadovolji z razsoljevanjem morja. Raje vozimo vodo po 17€/m3 kot da bi postavili en kontejner za razsoljevanje, ki proizvede 1.500 m3 pitne vode za minimalen strošek cca 1€m3 (ali 0,5 € + 3,1 KWh) in doda v soline 50t soli raztopljene v 6,6% solnice, ki pospeši in poveča pridelek soli. Ena enota v kontejnerju za razsoljevanje stane 800.000€ in je dobavljiva v 6 mesecih. Za letošnje poletje so uspeli dogovoriti le uporabo starega vodovoda iz Trsta, ki bo morda lahko zagotovil preskrbo Ankarana.
V Luki Koper ste dopustili, če že niste sprojektirali in gradili garažo za nova vozila s kapaciteto 15.000 vozil, kjer ni niti metra požarnega zidu, vozila so 2,5x bolj gosto parkirana, ker ni vmesnih dostavnih poti, kot v običajnih garažah, ni avtomatskih gasilnih naprav, na višino 4 etaž so zbasali 5 etaž in posredovanje gasilcev je dokazano na primerih v tujini neuspešno. Nove tehnologije pogona kot so litij jonske baterije, LPG plin in vodik pa prinašajo še dodatne nove požarne nevarnosti.
Enako tudi v predorih, pri projektiranju predora Karavanke smo slepo sledili Avstrijski stroki in Švicarskemu recenzentu in vgradili 1K ventilacijo, ki je narejena tako da v primeru požara podpihuje ogenj, kar se je pokazalo v požaru v predoru Gleinalm. 3K ventilacija odvede 2x več dima in pri tem ustvari na območju požarne cone popolno bonaco. Avtor patenta pokojni hrvaški inženir izreden praktik Josipa Pavetića, prav tako oporečnik, kjer so njegovi paradni kolegi kot dr. Drakulić projektirali vzdolžno ventilacijo v vse Hrvaške predore.Leta sem se trudil, da bi v Karavanke vgradili boljše protipožarne sisteme in to za enkrat ni uspelo.
Žal ne uspejo vedno najboljše ideje in tehnologija in ljudje se vedno znova učimo na svojih napakah napake odgovornih se pometajo pod preprogo, pri statikih pa je tega preveč pa odpeljejo to s tovornjaki na deponije gradbenega matirala.Profesor Vogelnik hvala, kar ste me naučili in res je upogljivost palm v skupini je bolj varno zavetje, kot kljubovati pokončno in se zaganjati v kolege, kar se tudi meni maščuje. Radovljica je le kraj, kjer smo preveč dislocirani od dogajanja v Ljubljani.Obema profesorjema želim obilico zdravja in še vrsto let in angažirajta svoje znanje v še pravočasno preventivo in k temu vzpodbudita svoje nekdanje študente in naslednike.
Andrej Čufer, uni.dipl.ing.arh., MBA
Odziv na intervju
Pripomba: na intervju se je v št. 8 odzval že akademik Miha Tomaževič, ker pa sem sem v intervjuju prizadet tudi sam, pripominjam še naslednje:
Ker dr. Vogelnik ob vsej samohvali in hkratnem omalovaževanju slovenskega gradbeništva navaja tudi neresnične podatke o meni in kolegih v zvezi z nagrado Kidričevega sklada (ne spomnim se, da bi šlo za letno Kidričevo nagrado), naj najprej pojasnim takratno dogajanje. Komisija za Kidričeve nagrade je izbrala prof. dr. Ervina Preloga – rektorja UL, prof. dr. Dragoša Jurišiča in mene da ocenimo, ali je predlog primeren za nagrado (o kakšnem patentu takrat ni bilo govora). Ocenili smo, da bi predlagana »protipotresna ojačitev« konstrukcijo oslabila, morda le olajšala njeno računsko obravnavo. Zato smo podelitev nagrade odsvetovali.
Dr. Vogelnik našteva v svojem intervjuju množico svojh konfliktov z gradbeništvom, vzrok za to vidim v njegovi izobrazbi, diplomiral je na arhitekturi. Prof. dr. Lapajne, ki je tam takrat vodil študij o konstrukcijah, je vedno povedal svojim študentm, da je njegov cilj, da jih nauči vsaj toliko, da bodo v praksi zmožni sami izračunati statiko za majhno stanovanjske zgradbo na deželi. In pri njem je Vogelnik sodeloval tudi kot asistent. V svoji biografiji omenja Vogelnik tudi večletni študij matematike. Ta v tistem času ni posredoval nikakršnega znanja ali razumevanja o konstrukcijah, fizika bi bila morda boljša. Matematika je postala za gradbenike pomembna šele v dobi računalništva, in še to pred vsem za tiste, ki so se ukvarjali tudi s programiranjem. V bibliografiji tudi navaja, da je v letih pred 1980 več let sodeloval kot vodilni statik v firmi SIEWERTH v Böblingenu, ki je med drugim gradila tudi velike rezervoarje, poleg tega pa je trdi, da je avtor tudi mnogih industrijskih zgradb po svetu. Pri mojem imenu pa v članku navaja, da mu niso znani kakšni moji posebni dosežki pri gradbenih objektih. Ko gre za rezervoarje, moram pripomniti, da se je od leta 1970 pri njih, pri hladilnih stolpih in tudi zgradbah po Evropi in pred vsem v Nemčiji uporabljal moj računalniški program SHELLS, in bi ob intezivnem delu moral slišati zanj.
Pa še nekaj bolj za šalo, da se bo tudi dr. Vogelnik lahko zasmejal:
Iz vsebine članka je razvidno, da ima Vogelnik zelo plodovito domišljijo, tega mu ne gre zameriti. Če pa bi jaz nekje naletel na predlog, naj bi se zavarovala visoka stolpnica proti potresnim poškodbam tako, da bi jo neprodušno zatesnili in ji kot v balonu dvignili zračni tlak, da bi stavba med potresom lahko svobodno plapolala in ostala brez poškodb, bi jaz najprej pomislil, da je to morebiti Vogelnikova ideja in da on pričakuje za to še kako nobel nagrado. Pa brez zamere!
Borut Dobovišek
Dr. Matija Blaž Vogelnik: »V svojem dolgem življenju sem doživel veliko lepih trenutkov pa tudi neprijetnih udarcev« (4)
Odgovarjam na sprenevedanje Dr. Doboviška, ki ga je napisal kot odgovor na moj intervju. Moj spomin je odličen in prav dobro se spominjam vsebine dopisa, ki ga je Dr. Dobovišek naslovil na Komisijo Kidričevega sklada, kjer je napisal, da Vogelnik te nagrade ne zasluži, ker to lahko naredi vsak gradbeni inženir Slovenije. Dobil je za to svoje pritlehno željo še tri ali celo štiri sopodpisnike. Ali so na ta dopis Skladu na tej ustanovi takoj formirali komisijo (kar bi bilo povsem nelogično),v sestavi prof. Prelog, prof. Jurešić in seveda tudi prof. Dobovišek, ki je nemudoma ugotovila, da Vogelnikova dela ne zaslužijo Kidričeve nagrade, ne glede na to, da je Akademik prof. Dr. Riko Rosman to ocenil kot odlična dela in me tudi prosil, če to lahko objavi v svoji naslednji knjigi. Akademik Rosman je pa tako močno ime, da tej oceni, ki jo je podal, omenjena ocenjevalna komisija (dr. Prelog. dr. Jurešić, dr. Dobovišek) ne more oporekati. (Za vse to imam dokumente, ki jih lahko posredujem gospodom iz Kidričevega sklada, oziroma njihovim naslednikom). Ker imam „na tone“ raznih dokumentov, bo nekaj časa trajalo, da bom našel tudi kopijo tistega lepega dopisa Dr. Doboviška Kidričevemu skladu. Da bo šlo hitreje, bom moral prositi naslednika Kidričevega sklada, to je institucija Zoisovih nagrad, ki bodo v urejenem sistemu arhiva lahko hitro našli ta dopis Dr. Doboviška (v letu 1982 ali 83) in tudi ugotovili, če je takrat Upravni odbor res odredil, da to ugotovi komisija dr.Prelog, dr. Jurešić, dr.Dobovišek. In da bi po vsem tem v to komisijo imenovali tudi Dr. Doboviška pa ne bi bilo preveč etično. (Poznam nekoga, ki je sopodpisal ta dopis Dr. Doboviška Kidričevemu skladu in bo imel samo tri možne odgovore, če ga bo nekdo vprašal, če je tudi on sopodpisal ta dopis: 1. da bo molčal. 2. da se ne more spomniti, 3. da se bo zlagal, češ da kaj takega ni nikdar podpisal. Četrte možnosti, da bi priznal pa skoraj ne upam pričakovati. Sicer je pa prvikrat ubogljivo poslušal Dr. Doboviška in ga bo po tem mojem odgovoru skoraj gotovo poslušal tudi sedaj.)
Dr. Dobovišek malo posmehljivo hoče tudi povedati, da se pri prof. Lapajnetu, ki ga visoko cenim, na Fakulteti za arhitekturo nisem mogel naučiti več statike, kot je potrebno za analizo neke manjše stanovanjske zgradbe, Dr. Dobovišek naj bi se pa na Fakulteti za gradbeništvo učil delati statične račune za velike stavbe, tako kot se je učila na isti fakulteti ena generacija pred Dr. Doboviškom, ki ji je bil pa povsem neosvojljiv problem analiza npr. treh polj kontinuirane enosmerne armirano betonske plošče, ki se je dotikala polja križnoarmirane plošče in se nadaljevala še štiri polja, kot enosmerna plošča. To je bil za Vogelnika problem rešljiv v 15. minutah, za te uboge gradbenike pa popoln tabu. Tako sem na prošnjo gradbenih diplomiranih inženirjev Zgornje Gorenjske naredil kratek tečaj, kako izračunati tak problem. Torej je nek arhitekt, ki naj bi znal računati samo majhne hišice imel tečaj, kako se rešujejo določeni problemi pri večjih zgradbah za gradbenike. Prof. Lapajne ni vpeljal v svet velikih zgradb samo mene, ampak tudi prof. Dr. Preloga, ki mi je v tistih mojih letih študija statike na Arhitekturi, pomagal kot asistent prof. Lapajneta, kadar se mi je pri vajah kaj zataknilo. Pri tem moram povedati, da sem pridno preštudiral večji del vseh publikacij prof. Dr. ing. Dr. ing E.h. Fritza Leonhardta iz Univerze Stuttgart: Vorlesungen ueber Massivbau. In ko je prof. Rogač pripravljal nove slovenske predpise, me je prosil, da mu te publikacije z več sto stranmi posodim, kajti Gradbena fakulteta kaj takega v svoji knjižnici ni imela.(Arhitekt je imel, gradbenik pa pač ne). Da ne govorim o gradbenikih iz generacije prof. Lapajneta. Samo prof. Turk se je nekaj trudil z nekim jeklenim mostom. Vsi drugi profesorji pa niso po mojem vedenju postavili nobene konstrukcije, če izvzamem prof. Marinčka, ki je bil ustanovitelj Inštituta za metalne konstrukcije. Vse mostove, večje poslovne zgradbe in industrijske objekte je delal prof. Lapajne, ki je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo. Vogelnika je pa velikokrat vzel s seboj na gradbišče in mu ves čas razlagal kakšni problemi so nastopali in kako jih je reševal od apnenic v Solkanu, silosov in drugih konstrukcij v Anhovem in izvoznih rudniških stolpih in še o marsičem. Tako sem kasneje, ko sem deloval že samostojno, lahko z lahkoto prevzel zasnovo in statično analizo za novo varilnico v Laškem, ki je bila fundirana na slabih temeljnih tleh, za to sem se odločil za temeljno ploščo na elastični podlagi. Pa tudi s silosi ni bilo nikakršnih problemov. Gradbeniki so na Fakulteti na področju armiranega betona lahko „zadihali“, ko so dobili strojnega inženirja prof. Dr. Preloga, ki jim je reševal „dobro ime“.Poleg tega mi je pa seveda poznano, da so vse velike konstrukcije v svetu razvili, z majhnimi izjemami, samo arhitekti. In še nekaj. Rad bi videl eno samo potrdilo od neke firme, da je res uporabila izključno samo program SHELLS pri katerem je morda zelo močno sodeloval tudi izjemno velik strokovnjak programiranja ¸gospod Kramar, za kakršno koli že konstrukcijo na določenem znanem mestu. Za moje velike industrijske objekte v Nemčiji imam pismeno overjen dokument, da sem avtor teh konstrukcij. Sicer pa lastnik tega biroja, gospod Siewerth še živi in se vsak dan s svojim Mercedesom pelje iz Sindefingna, kjer živi, v sosednji Boeblingen v svoj bivši biro in izračuna še kakšno hišico, da vsega ne pozabi. In če bi ga poklical nekdo, ki ima dovolj visok nivo (nikakor gospod Dobovišek), bi mu verjetno prav rad povedal kaj o meni..
Samo še besedo o že spet posmehljivem mnenju: gospoda Doboviška o „moji plodoviti“ domišljiji. Takoj potem, ko je izrekel ta stavek, je pa gospod Dobovišek zavil na področje, ki je bližje patologiji, kot plodoviti domišljiji in o takih bolnih idejah se ne želim pogovarjati.
Gospod Dobovišek, želim Vam še mnogo let n malo manj zlobe.
Vas pozdravlja arhitekt Blaž Matija Vogelnik
