Interpelacija zoper ministra Hojsa je padla po demokratični poti v DZ: več poslancev je bilo proti kot za. Toda do tega, da bi jih bilo več za kot proti, ni manjkalo prav veliko in po demokratični poti bi zdaj minister Hojs lahko bil že bivši. Če je interpelacija bila moralno neupravičena in pravno neutemeljena kot trdijo zmagovalci, kaj to pomeni za sam institut interpelacije, če kolaps standardov vložitev takšne zoper ministra še vedno omogoča? In za vas smo še enkrat preverili, kaj naj bi moralno upravičevalo in pravno utemeljevalo omenjeno interpelacijo in pokazali, da gre v obeh kategorijah za oznako – nesmisel. Za vas smo pregledali tudi izjave nekaterih ključnih politikov na temo padle interpelacije.
Naj spomnimo, za kaj je pri interpelaciji šlo tudi s sosledjem dogodkov: prepoved koncerta Thompsona v Mariboru, upravno sodišče razveljavi to odločitev, minister Hojs odpravi prepoved. Hojs, čeprav nikjer ni podpisal, da lahko Thompson v Mariboru nastopa, le upošteval je navodila strokovnjakov o odpravi prepovedi, je bil obtožen podpore ustaštvu. In to je obenem bil poskus moralnega upravičenja in pravne utemeljitve interpelacije. Vse ostale obtožbe niso prišle kot del akumulacije različnih vrst dokazov zoper njega, ampak kot predvidljiva, a nenapovedana reakcija v slogu nekoga, ki mu razbijejo temeljni dokaz, a se s tem nikakor ne zmore sprijazniti, pa prične čustveno naštevati vse, česar se v tistem trenutku negativnega spomni. Diletantsko.
Naslednja stvar, ki so ga vlagatelji interpelacije obtoževali, je vmešavanje v delo policije. Dajanje usmeritev policiji, kar je tudi ena od funkcij ministra, je po definiciji zakonita vrsta vmešavanja v delo policije. Seveda obstaja določena meja, kako minister sme in kako ne sme usmerjati, očitke, da je šel pri tem preko meje, pa je zlahka zavrnil. Pri vsem tem je bilo problematično še bolj, ker se stran za interpelacijo ni znala dovolj artikulirano izjasniti, ali nasprotuje funkciji vmešavanja nasploh ali nasprotuje določenemu vmešavanju in zakaj. Šlo je za nivo komunikacije, opisan zgoraj.
Tretja stvar, ki so mu jo v spolzki strmini že uvodoma nizkih standardov argumentiranja očitali, je, zakaj še vedno opravlja funkcijo, čeprav je odstopil in potem sredi interpelacije Hojsu pričeli napadati Janeza Janšo in SDS. Iz vidika argumentacije in standardov vedenja v DZ je bilo to dokončno dno.
Simbol grotesknosti interpelacije in nizkega intelektualnega razpona opozicije, so tviti SD – ja in njihovega poslanca Matjaža Nemca. Poglejmo si enega najbolj pomenljivih:
»Pridemo v paradoks, da iščemo storilce kaznivega dejanja, še preden obstajajo razlogi za sum, da je to kaznivo dejanje bilo storjeno. In to so te sporne stvari, na katere želim opozoriti brez ideologij, brez vsega, in tukaj, spoštovani minister, po mojem mnenju ste šel čez rob.«
To bi imelo smisel, če ne bi prav interpelacija bila to, da so SD želeli prepovedati rock koncert, ker NAJ BI spodbujal k nasilju in poveličevali zločinski in totalitarni režim. Pustimo ob strani, da se člani SD – ja redno klanjajo glavnim akterjem zločinskega in totalitarnega režima, od ustaštva se je distanciral celo sam Thompson, oni pa preganjajo domnevne verbalne delikte, ki bi hipotetično lahko postali fizični.
Aleš Ernecl
