Piše: Gašper Blažič
Moralo je biti leta 1998 ali 1999. V okviru tedanjega društva SKAM (Skupnost katoliške mladine), ki ga je tedaj duhovno spremljal Milan Knep, sem se udeležil vikend dogodka v Škofji Loki. V hotelu. Samo streljaj proč je bil kapucinski samostan, ki smo ga tisti petek obiskali. Za nas, udeležence, je mašo tedaj daroval meni tedaj še neznani pater Metod, gvardijan samostana.
In kot se je kasneje pokazalo, je bil tudi profesor. Po imenu sem sklepal, da sem zanj tudi že kdaj prej slišal. In tako so se z mojim vpisom na teološko fakulteto najine poti spet srečale. Ni prenašal zamujanja na predavanja (steklenic z vodo, ki smo jih imeli študenti na mizah, pa tudi ne), je bil pa do zgodovine Cerkve toliko odprt, da si je privoščil tudi kakšno kritiko na račun ravnanja Cerkve v preteklosti. Kot kleni Gorenjec mi je bil kot duhovnik povsem domač, morda zato, ker me je majčkeno spominjal na mojega sedaj že pokojnega župnika Alojzija Lamovška (ki je bil sicer doma z Dolenjske). Za nas študente je tudi organiziral ekskurziji v Oglej in Salzburg, za študente prvega in drugega letnika (prvi letnik je imel splošno zgodovino, drugi pa zgodovino Cerkve na Slovenskem). Na takih dogodkih je študentarijo velikodušno zalagal z bomboni “Pocket Coffe” in si prislužil tudi kakšen simpatičen vzdevek (“dedek Bedenko”, ki izvira iz nekoliko starejše risanke).
Ob siceršnji strogosti (na prvo žogo) je večkrat pokazal zabavno plat. Denimo z razlago, kaj je pomenilo biti kristjan po Teodozijevi razglasitvi krščanstva za državno vero. Ker je biti kristjan takrat pomenilo neko konformno pozicijo, a tistih pravih kristjanov je bilo malo. In je ta položaj malce “zabelil” s primerjavo iz časa komunističnega sistema, ko je tovariš Franc Leskošek-Luka, pravi knap, za večino imetnikov partijskih knjižic čisto naravnost zinil, da jih je treba “v rit brcniti”.
Pravzaprav pa se takrat nisem zavedal, da je bil pater Metod kot redni profesor tudi izjemen znanstvenik, kot dekan Teološke fakultete je poskrbel za njeno vrnitev v okvir Univerze v Ljubljani. Bil je predstojnik katedre za zgodovino Cerkve, predstojnik inštituta za isto področje ter urednik zbirke Acta Ecclesiastica Sloveniae, skrbnik kapucinske knjižnice v Škofji Loki (za to nalogo je prejel tudi Trubarjevo priznanje), postulator pri beatifikaciji mučencev 20. stoletja in tudi na Hrvaškem. Ob njegovih predavanjih sem se v drugem letniku odločil za udeležbo na njegovem izbirnem seminarju o prof. dr. Lambertu Ehrlichu, teologu in mučencu. Na tem seminarju sem prvič izvedel, da je bil Ehrlich tajni avtor brošure, s katero se je v svojih koroških letih obračal na nemško govorečo javnost, da bi opozoril na zatiranje Slovencev: “Aus dem Wilajet Kärnten”. Za deželo Koroško je torej uporabljal turški izraz za provinco, kar je bilo zelo zgovorno. Nobene sledi o kakšnem simpatiziranju s fašizmom in nacizmom.
Ob moji preselitvi v Celje sva se spet začela srečevati. Nekaj let prej se je namreč iz Škofje Loke preselil v Celje, v samostan in župnijo sv. Cecilije, kjer je bil duhovni pomočnik. In vseskozi ostal dejaven do zadnjega diha. Kot dušni pastir, spovednik, pisec knjig, nekaj časa tudi kot kolumnist Demokracije. V enem od svojih zadnjih intervjujev za Družino je celo nekoliko potarnal nad spremembami na fakulteti, na kateri je predaval.
Njegovo zadnje veliko dejanje je bila predstavitev nove knjige o svetem jubilejnem letu v zgodovini Cerkve, od leta 1300 do danes in sicer v četrtek, 18. januarja, v jedilnici v celjskem kapucinskem samostanu. Nekaj dni kasneje se je rodil za nebesa.
Pater Metod, bili ste res “mojster”! Počivajte v miru in prosite za nas!
Gašper Blažič
P. S..: Prilagam intervju, ki sem ga naredil z njim pred dvema letoma:
